Neželena sporočila ali spam so subjektivna kategorija. Za nekoga je spam tudi sporočilo, ki je bilo legalno poslano, vendar si ga ne želimo in se sprašujemo, kje za vraga je pošiljatelj dobil naš naslov in ali ga je sploh pridobil na zakonit način. Zanimiv primer smo pred leti imeli tudi sami. Pred letom 2004 so imeli naše naslove na ministrstvu za informacijsko družbo in ko so tega ukinili, so naslove poslali na tri ministrstva, ki so prevzela njegove naloge, posredno pa tudi eni od političnih strank. Nato smo začeli prejemati sporočila o vsem mogočem, tudi o zadevah, ki nas niso zanimale in niso bile neposredno povezane z našim delom. Zanimiva je tudi zgodba organizacije BSA. Ta sem ter tja pošilja tiskovna sporočila in naš novinar se je hotel odjaviti z njihovega seznama, a mu kljub trudu to ni uspelo. Ne samo, da niso upoštevali vrnjenega sporočila s prošnjo, da mu nehajo pošiljati sporočila, tudi na telefon ni mogel dobiti odgovorne osebe, saj gre za predstavnika omenjene mednarodne organizacije, ki svoje delo opravi zgolj takrat, ko je treba poslati kašno tiskovno sporočilo. Zato smo preverili, kaj o tem pravi naša zakonodaja.

Zapise, ki urejajo področje, smo našli v treh zakonih – o varstvu potrošnikov, elektronskih komunikacijah in elektronskem poslovanju. Tam je zapisano, pod kakšnimi pogoji lahko pošiljatelj pošilja »komercialna« sporočila, kar je dokaj široka terminologija, ki zajema vse, od reklamiranja pa ne nazadnje tudi do tiskovnih sporočil. Osnova je, da se morate s prejemom sporočil strinjati in hkrati, da vas morajo takoj in nepreklicno odstraniti s seznama, če to zahtevate. Zakon pa ne predpisuje tehnologije odjavljanja, kar dejansko ni njegova vloga, vendar to dopušča njegovo široko razumevanje. Za pošiljatelja je dovolj, da na koncu sporočila zapiše, da vam na vašo zahtevo ne bo več pošiljal sporočil. Čeprav marsikdo tudi tega ne naredi. Če pa že, ni nujno, da vas bo tudi ubogal.

Da se znebite te vrste sporočil, je po našem razumevanju zakonodaje dovolj, da na ta sporočila odgovorite s sporočilom v slogu »spoštovani, v prihodnje mi, prosim, ne pošiljajte več vaših sporočil«. Ali s čim podobnim. Zaradi splošne kulture je dobro ostati v mejah bontona. Kaj pa če vrnjenih sporočil nihče ne bere oziroma jih bere poredko in torej ne more dovolj hitro izpolniti zahteve? Težava je toliko večja, če gre za pošiljatelja, ki periodično pošilja ogromno takih sporočil in je ročno odjavljanje vsakega posameznika zanj obremenjujoče delo. Pričakovali bi bolj samodejni mehanizem, ki pa smo ga pri naših pošiljateljih (vsaj tistih, s katerimi imamo sami opravka) zasledili redkeje. V mislih imamo povezavo na koncu sporočila, ki jo prejemnik sporočila klikne, odpre se mu okno spletnega brskalnika, v katerem potrdi svojo odločitev. Zelo preprosta in učinkovita tehnologija, ki bi jo po našem mnenju morali imeti vsi, katerih dejavnost vključuje pošiljanje komercialnih sporočil.

O problematiki legalnega spama smo se pogovarjali z Majo Lubarda, pravno svetovalko pri Zvezi potrošnikov Slovenije.

Kako se pošiljatelji pri nas po vašem mnenju držijo zakonskih pravil glede pošiljanja komercialnih sporočil elektronske pošte? Ste pri tem zasledili veliko nepravilnosti?
Pri ZPS nismo prejeli veliko pritožb glede prejemanja neželenih komercialnih sporočil elektronske pošte, zato težko ocenjujemo stanje na tem področju

Na koga se lahko prejemnik sporočila obrne, če mu pošiljatelj kljub njegovi izrecni želji, da mu neha pošiljati, sporočila še vedno pošilja? Ali to velja tudi za telefonske klice, kjer nam ponujajo finančna svetovanja in podobno?
Zakon o varstvu potrošnikov v prvem odstavku 45.a člena določa, da lahko podjetje uporablja elektronsko pošto samo z vnaprejšnjim soglasjem posameznega potrošnika, ki mu je sporočilo namenjeno. Pri kršitvi te določbe se lahko poda prijava na Tržni inšpektorat. Hkrati v četrtem odstavku 45.a člena zakon o varstvu potrošnikov določa tudi, da podjetje potrošniku ne sme več pošiljati sporočil, ki so namenjena sklenitvi pogodbe za dobavo kateregakoli blaga oz. storitve, če potrošnik pri kateremkoli stiku, vzpostavljenim s sredstvom za komunikacijo, ki omogoča osebna sporočila, izjavi, da ne želi več prejemati sporočil na tak način. Žal pa Tržni inšpektorat ni pristojen za nadzor nad to določbo Zakona o varstvu potrošnikov.

109. člen Zakona o elektronskih komunikacijah pa določa, da je uporaba elektronske pošte za namene neposrednega trženja dovoljena samo na podlagi naročnikovega predhodnega soglasja. Če pa podjetje od kupca svojih izdelkov ali storitev pridobi njegov elektronski naslov, lahko ta naslov uporablja za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev, vendar mora kupcu dati možnost, da kadarkoli na brezplačen in enostaven način zavrne takšno uporabo njegovega elektronskega naslova. Za nadzor nad 109. členom Zakona o elektronskih komunikacijah je pristojna Agencija za pošto in elektronske komunikacije.

Potrošnik tako lahko zaradi oglaševanja po elektronski pošti brez njegovega predhodnega soglasja poda prijavo tako na Tržni inšpektorat kot tudi in na Agencijo za pošto in elektronske komunikacije.

Če pa podjetje ne upošteva potrošnikove izjave za prenehanje oglaševanja po elektronski pošti, sicer krši oba zakona (zakon o varstvu potrošnikov in zakon o elektronskih komunikacijah), vendar pa lahko potrošnik zaradi neupoštevanja odjave poda prijavo le na Agencijo za pošto in elektronske komunikacije. Tržni inšpektorat pri neupoštevanju zahteve potrošnika, da se z oglaševanjem preneha, ni pristojen za posredovanje.

Moj mikro, Februar 2009 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič