Nekateri psihologi trdijo, da je lahko še ne urejen računalnik, ki ga uporabnik oblikuje po svojih željah, nekaj podobnega Rorschachovemu testu. To je tisti test, kjer kažejo spackane slike na papirju, ki enega spominjajo na »hudiča«, drugega na »hudo bejbo«, spet tretji pa ne vidi ničesar razen brezoblične packe – na podlagi tega psihiatri ocenjujejo stanje duha človeka. Prazen računalnik je nepopisan list papirja. Uporabnik si sam uredi namizje, katere ikone da nanj in kam, izbere zaslonski ohranjevalnik, kateri oziroma katere besedilo se potem »sprehaja« prek zaslona, oblikuje strukturo map datotečnega sistema,…. Vsa dejanja posameznika, da se počuti udobno, ko se usede za računalnik, lahko izurjenemu očesu povedo veliko o njem.

VELIKIH PET

Identifikacija in klasifikacija osebnosti nista tako zelo preprosti, kot kažejo v ameriških filmih in nadaljevankah, kjer osebnosti profil osumljenca »izdelajo« pravzaprav v nekaj sekundah in na osnovi le nekaj podatkov. A to je fikcija, ki z realnostjo nima dosti skupnega.

Velikih pet dejavnikov osebnosti (angleško »big five«) tvori najbolj priljubljen dimenzionalni model osebnosti. Dimenzija sprejemljivosti ponazarja ohranjanje pozitivnega odnosa do drugih. Sposobnost razumevanja z drugimi nam pomaga premagovati frustracije, znano pa je, da je pri njenem oblikovanju vpliv okolja najmočnejši. Ekstravertnost – takšne osebe se v veliko meri zanimajo za družbene dogodke, so zelo aktivne in energične. Vestnost naj bi pomanila uspeh (v šoli in na delovnem mestu), zajema pa lastnosti, kot so odgovornost, naklonjenost pravilom,vztrajnost, pozornost … Odprtost je najšibkejša dimenzija osebnosti, kaže pa se kot posameznikova kulturna sofisticiranost in odprtost za nove izkušnje. Zadnja, peta dimenzija pa je nevroticizem, ki je v veliki meri podedovana, lahko pa se pojavi tudi zaradi groženj iz okolice. Posamezniki, ki so ji podvrženi, so v manjši meri sposobni obvladovati čustva. Ljudje smo dovzetni za črno-belo razumevanje stvari okoli nas. Kar se tiče odprtosti, je lahko po tem prepričanju človek ali iznajdljiv in radoveden, ali dosleden in previden, a ne nekje vmes. Dejansko pa so naše osebnostne lastnosti vedno nekje med ekstremi velikih pet dejavnikov osebnosti in naj bi se po prepričanju nekaterih psihologov zrcalili v vsem, kar počnemo, tudi pri stvareh, kot je namizje računalnika.

KAJ IZDAJA NAMIZJE?

Če so ikone razmetane po namizju, namesto da bi bile urejene, je vestnost tista dimenzija, ki ima pri tem prste vmes – na enem koncu učinkovitost in organiziranost (logično urejene in razporejene ikone) na drugem brezbrižnost in lenoba. Če ima človek delovno mizo, to pot imamo v mislih pravo, fizično mizo, razmetano, kjer papirji in pribor leži vsepovsod (nekateri boste dejali, da je to kreativni kaos), bo potem podobno videti tudi njegovo računalniško namizje. Ikone vsepovsod, datoteke shranjene brez logičnega reda, naključno v mapah in podmapah.

Če je verjeti raziskavi psihologinje Donne Dawson, potem veliko ikon na namizju lahko pomeni neorganiziranost ali celo negotovost, medtem ko lahko slike na namizju ali ohranjevalniki zaslona, ki prikazujejo stare uspehe osebe, kažejo na njegov velik ego. Način, kako so ikone razporejene po namizju, »pove« nekaj o podzavestnih lastnostnih uporabnika. Uravnotežen razpored ikon na dveh straneh, pri čemer je v vsakem sklopu približno enako število ikon, kaže, da ima uporabnik rad ravnotežje in pravilna razmerja, iz tega pa se da sklepati, da dobro prenaša pritiske. Čeprav naj bi bilo veliko ikon na namizju slab znak, pa ni vedno tako. Če uporabnik vse redno uporablja, to kaže na aktivno osebnost, ki želi imeti vse pri roki in nadzor nad vsem okoli sebe. Po drugi strani pa lahko veliko ikon na namizji pomeni tudi nekaj čisto preprostega in banalnega − da jih uporabnik ne zna izbrisati.

Nekatera namizja uporabnikov bi lahko označili tudi kot minimalizem – moder zaslon, brez ikon, slik oziroma brez katerikoli elementa, ki ga lahko nanj »odložimo«, zgolj z ikono za brisanje (recyclebin). Kaj pove tak zaslon o osebnosti uporabnika? Poleg tega, da gre za vase zaprtega posameznika, ki ceni zasebnost, je na voljo tudi drugačna razlaga. Da uporabnik raje z računalnikom dela, ga upravlja, prek ukaznih oken oziroma menijev. Gre za posameznike, ki so manj nagnjeni k raziskovanju novih izkušenj, so manj odprti in dovzetni za novosti in bolj cenijo doslednost kot radovednost. Grafični uporabniški vmesnik je vizualen, in če upoštevamo, da je desna polovica možganov dovzetnejša za slike, leva pa bolj lingvistična in analitična, je hitro jasno, zakaj imajo eni uporabniki raje grafični vmesnik in ikone, drugi, ti ki so bolj jezikovno usmerjeni, pa besedne sezname.

HIERARHIJA ALI KREATIVNI KAOS

Delo z računalnikom je organizacija datotek. Kako te shranimo, kam in predvsem kako jih uredimo, da jih bomo čim hitreje našli, ko jih bomo potrebovali. Za uporabnika »se bojujeta« dva nasprotna si pristopa. Hierarhično urejen sistem map in pametno imenovanih datotek so »iznašli« računalniški strokovnjaki, ki že po teoriji razmišljajo analitično in imajo drugačen način razmišljanja od večine uporabnikov, saj se jim zdi najboljši in najbolj logičen. Sistem »metanja« ikon s povezavo do datotek na namizje, pa je po vseh kriterijih zaradi vizualizacije bolj uporabniku prijazen.

Sistem map je primeren za ljudi, ki imajo dobro razvito logiko. A se kaj kmalu lahko pojavi težava, ko mora določeno informacijo najti kdo drug, ki ne razmišlja enako, kot je razmišljal tisti, ki jo je shranil. Kar je logično za nekatere, za druge nima nikakršnega smisla. To lahko opišemo tudi kot miselno neusklajenost. Postavljanje sistema map oziroma datotečnega sistema, da bo zadeva razumljivejša, je povezano s poznavanjem področja dela in osebnostnimi kategorijami tistega, ki sistem postavi. Ni pa nujno, da bo ista oseba sistem v prihodnje tudi uporabljala, večkrat se namreč zgodi, da sistem oblikuje informatik, uporabljajo pa ga zaposleni v podjetju vsak dan. Tem pa je sistem logičen ali pa tudi ne, saj ni nujno, da na področje gledajo enako in imajo enake osebnostne kategorije. Torej se lahko zgodi, da nekateri iskanih informacij nikoli ne bodo našli, ker bodo »napačno« razmišljali. To je podobno kot iskanje poti skozi labirint. Do izhoda pridete, če na vsakem križišču zavijete desno, kar pomeni, da ga tisti, ki bodo prepričani, da je treba vedno zaviti levo, ne bodo našli.

Na drugi strani imamo operacijske sisteme, ki so skozi čas postajali vedno bolj uporabniško prijazni, z vključevanjem bolj ali manj zmogljivih algoritmov za iskanje informacij po datotekah (funkcija iskanja). Zaradi tega ni več tako zelo pomembno, v kateri mapi je shranjena iskana datoteka, saj jo vsaj v teoriji lahko vedno in predvsem hitro najdemo. Zagovorniki stare šole, računalniški strokovnjaki, pa kljub vsemu ostajajo rezervirani in se ne zanašajo izključno na možnost iskanja. Izboljšani mehanizmi iskanja res dopuščajo manj logično oblikovane in manj razvejene datotečne sistem in odpravijo problem miselne neusklajenosti, vendar obstoji nevarnost, da vseeno ne boste našli iskane informacije, še bolj pa, da vam ne bo jasna povezava med dejansko iskano informacijo in vsemi podobnimi informacijami, ki jih »iskanje« najde. Pri hierarhično oblikovanem datotečnem sistemu mora uporabnik razmišljati o povezavah oziroma relacijah med shranjenimi informacijami, zato te tudi razume.

So pa tudi uporabniki, ki se s temi problemi sploh ne belijo glave, saj svojih informacij oziroma datotek dlje časa ne hranijo oziroma jih hranijo le toliko časa, dokler jih potrebujejo, potem pa jim je vseeno, kje so shranjene. Zanimivo pri hranjenju datotek je to, da večine pozneje nikoli več ne odpremo in bi bilo vseeno, če bi jih izbrisali. Njihovo pravilno označevanje in oblikovanje razvejenega datotečnega sistema je izguba časa. V tem primeru se je najpreprosteje zanesti na funkcijo iskanja.

JE SPLOH POMEMBNO, KAKO HRANIMO DATOTEKE?

Vsakomur, ki ima na disku vse skladbe, ki jih je kupil ali kako drugače dobil v življenju, ali pa tistemu, ki ima na disku vse fotografije, ki jih je kadarkoli posnel z digitalnim fotoaparatom, je popolnoma jasno, kako težavno je iskanje sklade ali fotografije, če te niso pravilno označene. Še bolje pa je, če je tudi datotečni sistem, sistem map oblikovan po neki logiki. Pri teh dveh vrstah datotek namreč tudi iskalnik ne pomaga, saj ne more iskati po vsebini glasbe ali fotografije, če jih nismo pravilno označili (tag). Slednje pa je lahko velika potrata časa. Samo predstavljate si, kako časovno potratno je opisovanje vsake fotografije posebej, ko se vsake toliko časa odločimo, da nekaj deset ali celo nekaj sto fotografij iz kartice prenesemo na disk. Kako oblikujete datotečni sistem in ali pravilno in kako podrobno označujete svoje datoteke, spet nekaj govori o osebnostnih lastnostih. Predvsem o tem, ali ste vestni, organizirani in hočete imeti nadzor nad svojimi informacijami, ste na nasprotnem bregu ali nekje vmes?

Psihologi so raziskovali tudi to problematiko in vsaj pri shranjeni glasbi prišli do ugotovitve, da je včasih bolje uporabiti funkcijo naključnega predvajanja sklad iz zbirke skladb, kot pa iskanje točno določene skladbe. In če odločimo za naključno predvajanje, kaj lahko to razkrije o naši osebnosti? Da ste verjetno na koncu lestvice vestnosti, a imate močno izraženo lastnost odprtosti z bolj izraženo lastnostjo radovednosti kot doslednosti. Kažete namreč odprtost do novih izkušenj, ki so del naključnega predvajanja skladb. Eni zaradi tega raje poslušajo radio, spet drug pa neprestano »nažigajo« ene in iste skladbe. Zato pa morajo biti slednji bolj organizirani in podrobneje označevati svoje datoteke.

KAJ O NAS POVE POŠTA?

Celo kako se spopadamo z elektronsko pošto, izda veliko o osebnosti lastnosti vestnosti. Na enem koncu lestvice je oseba, ki redno briše nepomembna sporočila, druga pa shrani v urejeno in razvejano drevesno strukturo map, na drugem pa oseba, ki ima vsa sporočila v mapi »Prejeto«, kjer se ta nabirajo, ena prebere, druga pa še to ne. Oba sistema delujeta, bolj ali manj. Prva metoda razkriva človeka z visoko stopnjo pozornosti, ki malce meji na (samo)prisilo – oseba je organizirana in samodisciplinirana. Takšen način povzroča, da je mapa »Prejeto« večino časa prazna, vsako novo sporočilo hitro pogledamo in klasificiramo. Z vidika storilnosti takšna oseba dela oziroma razmišlja hitreje in organizira stvari učinkoviteje. Kdo pa si ne želi takšnega zaposlenega? Roko na srce, ljudi, ki imajo tako močno disciplino, je malo, večina nas smo nekje na sredini te lestvice, in ko se le da, poiščemo načine urejanje pošte, ki zahtevajo čim manj časa in umskega napora. Druga skrajnost, polna mapa »Prejeto«, pa pomeni, da je oseba vedno pod določenim pritiskom (ali stresom), čeprav tega dejansko ni. Počuti se, kot da ima preveč dela, kar v skrajnosti lahko privede do tega, da je manj storilen. Oziroma. Možno je tudi, da je prav zaradi tega človek vajen pritiska in se pod njim bolje znajde.

Učinkovitost ni nekaj, kar bi bilo domače človeški psihi, in orodja za organizacijo dela (seznami, kaj moramo narediti) tudi lahko dodajo nekaj pritiska. Če je opozoril v danem trenutku preveč, to zagotovo ni dobro za storilnost in ustvarjalnost. Ko se spopadamo z eno nalogo, del možganov že razmišlja o drugi! Kako pa se spopadate s tem problemom, je odvisno od tega, kje na lestvici vestnosti so vaše osebnostne lastnosti.

DEJAVNIK STRAHU

Ponudniki varnostnih rešitev in storitev varnega dolgotrajnega hranjenja podatkov za prodajo svojih izdelkov in storitev uporabljajo taktiko strašenja. Pri tem igra veliko vlogo osebnostna dimenzija nevroticizma, da človek tehta med strahom pred obiskom »temne« strani interneta in tveganjem z okužbo ter ceno za varnostno rešitvijo, ki jo od njega zahtevajo. Še boljši motivator od strahu pred izgubo pa je občutek, da boste nekaj pridobili. Igra palice in korenčka, kjer imamo vsi raje korenček. Zato so ljudje, ki stalno nadgrajujejo svoj računalnik z novimi različicami varnostnih rešitev in nalagajo vse popravke, verjetneje motivirani s tem, kar pridobijo, kot s strahom pred izgubo.

Profesionalni uporabniki računalnikov pa se najbolj bojijo izgube podatkov. Zaradi katastrofalne odpovedi diska se spotijo tudi najbolj hladnokrvni profesionalci, pa čeprav si, kot kaže, zaradi tega toliko ne belijo glave domači uporabniki. Pa čeprav je ravno pri teh največja verjetnost za izgubo podatkov. Brezbrižnost do varnega arhiviranja (backupa) ali skrb zanj oziroma kako to počnete, vse to je zopet odvisno od osebnostnih lastnosti. Zelo organizirana in vestna oseba bo arhivirala po pameti, tisto, kar je res potrebno, in takrat, ko je potrebno – predvsem pa zato, ker se zaveda, da je arhiviranje potrebno. Nevrotična oseba, nagnjena k negativnim čustvom, kot sta jeza in občutek ranljivosti, pa bo vedno paranoična in bo arhivirala neprestano. Obe bosta to počeli, vendar iz različnih vzgibov in verjetno tudi na različne načine. Je pa zanimivo, da veliko osebnostnih lastnosti spodbuja varno hranjenje podatkov, zato je čudno, da do izgub podatkov vseeno prihaja.

Moj mikro, september 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič