Osebnostno testiranje je inštrument za »merjenje« vzorcev vedenja, da se oceni osebnostne lastnosti posameznika Na podlagi pridobljenih podatkov in statističnih tabel lahko nato usposobljena oseba oceni, kako se bo oseba odzivala v določenih situacijah oziroma kako se bo obnesla v delovnem okolju. Jennifer Goldbeck z omenjene univerze je skupaj s sodelavci analizirala 300 javnih profilov uporabnikov Facebooka. Iskali so podatke o najljubših dejavnostih, televizijskih oddajah, filmih, knjigah, izrekih in članstvih v političnih oziroma drugih organizacijah. Upoštevali so tudi polje »o meni« (about me), ne pa tudi osebnih podatkov (status in podobno), ki jih lahko vidijo zgolj prijatelji analiziranega uporabnika. Izbor uporabnikov testnih zajčkov je bil ključen, saj uporabniki, ki so malo dejavni in le redko kaj objavijo v svojem profilu, niso primerni, saj preprosto o sebi ne povedo dovolj. Nato so izbrani uporabniki naredili tudi klasični test, ki meri pet velikih dimenzij osebnosti. Izkazalo se je, da lahko iz podatkov v Facebooku izluščijo do 10 odstotkov rezultatov testa. Na prvi pogled malo, a kot pravijo dovolj, da se na grobo oceni, kakšne lastnosti ima posameznik oziroma kako se bo vedel do drugih v šoli ali na delovnem mestu. Drugače povedano, podatki v Facebooku lahko povedo več o osebnosti, kot si mislimo.

Prišli pa so tudi do zanimivih ugotovitev. Oseba, ki ji je osebnostno testiranje izmerilo visoko mesto na lestvici ekstravertnosti, ima običajno več prijateljev, vendar je njihovo omrežje slabo povezano. Pomeni, da sklepajo prijateljstva z veliko različnimi ljudmi, za katere je večja verjetnost, da se med seboj ne poznajo (niso povezani oziroma niso prijatelji po Facebookovi terminologiji). Za ljudi z daljšimi priimki pa naj bi bilo značilno, da so bolj nagnjeni k nevroticizmu. Možen razlog temu je, da so v življenju večkrat znajdejo v položaju, ko drugi njihov priimek napačno zapišejo oziroma povedo in zaradi tega občutijo tesnobo ali celo jezo. Nevrotični uporabniki imajo tudi bolj povezano mrežo prijateljev, ki se med seboj poznajo in si delijo podobne interese. Ženske pa naj bi bile malce bolj vesten in odprte kot moški.

Dokaj hitro so se na izsledke raziskave odzvali tudi kritiki, ki trdijo, da je vse to naključje in da družabnega omrežja ni mogoče uporabiti za ugotavljanje človekovega vedenja. Sherry Turkle, profesor na MIT-u in avtor knjige »AloneTogether: Why We Expect More From Technology and Less From Each Other«, trdi, do so uporabniki, ki so v spletu zelo dejavni in objavljajo veliko »postov«, večkrat izolirani od okolice kot v stiku z njo. Pri analizi podatkov iz Facebooka ali Twitterja izgubimo preveč informacij, ki jih pri oceni osebnosti pridobi psiholog v pristnem stiku s človekom. Skoraj nič ne izvemo o njegovi družabnosti, kako resnicoljubno se zna opravičiti in reči, da mu je žal. Ne moremo meriti čustvene moči in slabosti, slišati njegovega glasu, opazovati obraznih kretenj in drugih vizualnih pokazateljev ter odnosa do drugih v prostoru, kar je vse pomembno pri oceni osebnosti. Med pisanjem knjige se je pogovarjal z veliko uporabniki in veliko od teh mu je jasno povedalo, da morajo igrati, ko so dejavni v družabnem omrežju, in tako biti bolj »cool«, zanimivejši in smešnejši, kot dejansko so.

Oglasili pa so se tudi podporniki. Cliff Lampe, profesor na državni univerzi Michigan, je prepričan, da uporabniki z dejanji v omrežjih vseeno nekaj povedo o sebi. Ugotovil je namreč, da njegovi študentje celo preveč zaupajo temu, kar preberejo v spletu in tistim, ki jih tam srečajo. Ker bolj zaupajo in se manj obremenjujejo z ohranjenem svoje zasebnosti in se ne bojijo, da bodo tujci ali bodoči delodajalci videli fotografije z norih zabav, ne igrajo in zato nevede s svojim dejanjem veliko povedo tudi o sebi oziroma o svoji osebnosti.

Golbeckova analiza je pritegnila tako velike ponudnike družabnih omrežij kot tudi ameriško vojsko. »Vojaški raziskovalni laboratorij« na tej univerzi namreč zanima možnost napovedovanja, kako se bodo vojaki v enoti, v kateri je množica različnih osebnosti, znašli na bojišču med opravljanjem ukazanim jim nalog (tako imenovana kohezija enot), zato je raziskavo tudi finančno podprl. Raziskava še ni zaključena, saj naj bi v naslednjem koraku za analizo osebnosti uporabili podatke uporabnikov omrežja Twitter. V »čivkališču« so uporabniki, ki veliko povedo, zato Twitter izda kontekstualne informacije − zaradi česa so uporabniki veseli ali žalostni. Z analizo besed, ki jih uporabljajo uporabniki Twitterja, in povezav med sledilci (followers) ter tistimi, ki jim ti sledijo (followees), naj bi bilo mogoče oblikovati še boljši osebnostni profil uporabnika, kot je to bilo mogoče pri analizi uporabnikov Facebooka.

Moj mikro, september 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič