GOOGLE HOČE VEDETI, KAJ BEREMO

Veliko prahu je sprožila tudi najprej novičarska storitev, nato pa še Googlov projekt skeniranja svetovne literature. Uporabniki so bili in so še vedno navdušeni, da lahko na enem mestu dobijo vse, kar jih zanima, od zbirka najnovejših novic iz najverodostojnejših svetovnih časopisnih podjetji in tiskovnih agencij, ki se jim pridružujejo še knjige, ki jih je moč brati na zaslonu ali bralniku e-knjig. Manj veseli so seveda lastniki avtorskih pravic, saj Google znižuje tržno vrednost njihovih izdelkov. A to je morda celo dobro, saj bomo lahko uporabniki do literature prišli ceneje. Toda Google je sodobno podjetje, za katero velja to, kar smo zapisali v uvodu. Sodobna podjetja ničesar ne delajo zaradi uporabnikov, ampak zaradi sebe. S tem, ko ima novice znotraj svojega iskalnika, zelo dobro ve, kaj v nekem trenutku ljudi najbolj zanima, temu pa seveda prilagodi svoje oglaševalske mehanizme. Popolnoma enako velja za knjige. Dobro je vedeti, kaj ljudje radi berejo. No ja, to seveda ve tudi Amazon, kot med drugim tudi, kaj ljudje radi poslušajo in kaj gledajo, a Amazon ne ve, kaj ljudi zanima, ko so zunaj njihove spletne trgovine. Google pa!

Googlov projekt skeniranja knjig je problematičen tudi z drugih vidikov, ne zgolj komercialnih. Gre namreč tudi za to, kdo ima literaturo, ki je svetovno kulturno bogastvo, torej skupno dobro, v svojih strežnikih. Google nima in nikoli ne bo imel avtorskih pravic, bo pa imel skrbniške ugodnosti. Te pa izhajajo iz tega, da ljudje berejo knjige pri njem, kar je spet povezano z osnovno, eno in edino glavno Googlovo dejavnostjo, prodajanjem oglaševalskega prostora. S tem, kaj bo skeniral in česa ne, bo Google tudi sooblikoval »vodilno, univerzalno« splošno globalno človeško kulturo. Google je namreč večkrat med vrsticami povedal, da ni humanitarna organizacija, ki knjige skenira zaradi ljubezni do njih, temveč dela to zaradi komercialnega interesa. Manj zanimivih knjig in tistih, ki prihajajo iz manjših jezičnih okoljih, še dolgo ne bo pretvoril v digitalno obliko. Kljub dejstvu, da s tem zmanjšuje pestrost lastne digitalne knjižnice. Nekatere kulturno zavednejše države so se temu postavile po robu in napovedale svoje digitalne knjižnice, med drugim tudi Evropa s knjižnico Europeana. A takšni projekti se težko bodejo z Googlom. Financirani so namreč iz javnega denarja, kako pa je z njim, vemo. Zato ti projekti potekajo neprimerno počasneje!

GOOGLE HOČE VEDETI, KDO JE ON(A)

Konec lanskega leta je Google predstavil storitev Goggles, ki deluje v nekaterih z njegovim operacijskim sistemom opremljenih pametnih telefonih. Gre za prepoznavanje stvari ali ljudi, ki jih vidi kamera mobilnega telefona. Slika iz nje gre prek omrežja v njihove strežnike, kjer se izvrši primerjava z že shranjenimi slikami v zbirki podatkov. Če je primerjava uspešna, dobite na zaslonu telefona dodatne informacije o stvari, na primer podatke o muzeju, kjer je določen kip ali slika. Sistem je uporaben, ko na primer preverjate plakat za koncert, restavracijo ali karkoli, kar vam lahko vrne informacije, za objavo katerih je nekdo pripravljen plačati. Gre pa vsa zadeva še korak naprej. In ta nas lahko začne skrbeti.

Uporabniki spletnega albuma Picasa, tudi tega ima Google, ste verjetno opazili funkcijo zaznavanja obraza na slikah in ponujanje dodatnega okna, v katerega lahko vpišete podatke o tej osebi. Več podatkov ko vpišete, bolje je za Google. Vsi ti podatki, kot tudi vzorec obraza in ne nazadnje vse vaše slike, so shranjene v Googlovih strežnikih, ki vsem uporabnikom velikodušno ponujajo veliko prostora. Le zakaj? Podoben Applov program teče le v računalnikih, njegov namen pa je izključno pomoč pri urejanju fotografij, podatki o osebah pa nikoli ne zapustijo trdega diska. Pri spletni Picassi pa ima Google v lasti podatke za vse tiste osebe, katerih obraze ste z njimi opremili, prav nič pa ga ne zanima, ali so se te osebe s tem strinjale. Tega se celo sploh ne zavedajo. S tem pa Google lahko ponudi storitev, ki bo iskala določenega človeka na vseh fotografijah v spletu, pri prikazu slik med rezultati iskanja te opremila tudi s podatki o osebah ali pa prek v začetku omenjene storitve Goggles omogočila, da lahko identificirate osebo v svoji bližini. A tudi tu še ni konec.

GOOGLE HOČE VEDETI, KJE SMO

Vsi skupaj, le da Google z neprimerno večjimi koraki, vstopamo v novo področje interneta. In to je mobilni internet. Google je dojel, da je mobilni internet pravzaprav precej zanimivejši od »fiksnega«, saj je mobilnih telefonov neprimerno več kot računalnikov. Operacijska sistema Android in Chrome OS, naprave Nexus One, prihajajoči netbooki in storitve, vključno s prepoznavanjem govora za diktiranje sporočil, so oblikovani samo in izključno za mobilno usmerjeno oglaševanje.

Mobilni telefoni so opremljeni z GPS-sprejemnikom, a tega ima veliko ljudi izključenih. Če pa želijo uporabiti v mobilniku njegove zemljevide (Google Maps) in verjemite nam, so zelo uporabna zadeva, dobite več, če sprejemnik vključite. S tem pa ste dosegli to, kar Google želi – informacijo o tem, kje ste, o tem, katera mobilna omrežja so tam, če pa imate vključen tudi wi-fi sprejemnik, pa tudi podatke o teh omrežjih. A tudi če nimate GPS-a, storitev Latitude omogoča približen izračun položaja.

Vsi ti podatki se pošljejo in hranijo v Googlovih strežnikih. Google torej pozna vaše želje in potrebe, zdaj pa tudi ve, kje ste. Do vedenjskega oglaševanja ravno pravi hip, ko ste v bližini in imate možnost izkoristiti oglas, je le še korak.

Dolgo časa je Google znotraj svojih geografskih storitev ponujal le prikaz lastnega položaja, vodenja pa ne! Konec lanskega leta se je spremenilo tudi to. Najprej onstran velike luže, letos pa bo ta storitev na voljo tudi v Evropi. Ko bo Google močneje stopil na področje navigacije, lahko pričakujemo velike spremembe, saj bo tudi ta njegova storitev za uporabnike brezplačna. Zelo pa se bo spremenil trg navigacije. Mobilni telefoni so postali večinski navigacijski pripomoček, in ko je na primer to storitev ponudila Nokia za vse uporabnike njenih telefonov, so operaterji začeli ugašati svoje mobilne storitve. Do tega je prišlo tudi pri nas. Se lahko še enkrat zgodi nekaj podobnega? Google pa bo lahko med vodenjem predlagal uporabniku, kje naj se ustavi za kosilo, kje je ravno razprodaja in sočasno še prikazal podrobnosti iz storitve cestnega pogleda (StreetView). Oglaševalci si ne bi mogli želeti več.

GOOGLE HOČE VEDETI VSE

Edino področje, na katerem je Google »pogorel« so družabna omrežja. Facebook je bil v decembru lanskega leta bolj obiskan kot Googlov iskalnik, kar se je dogodilo prvič v zgodovini. Tudi v tem morda tiči razlog za Googlovo storitev Buzz, ki jo je vezal kar na svoj pošto storitev Gmail. In konkretno kršil pravice do zasebnosti svojih uporabnikov, saj so bile vsem vidne vse povezave iz stikov. Po odporu je to moral umakniti. Izgovarjal se je, da je to storil po pomoti, jasno pa je, da to ni res. Bilo je narejeno namenoma, zato da bi ljudje njegovo storitev čim hitreje pograbili, ni pa računal na tako velik revolt.

Zanimivo pa je, da se le malo uporabnikov zaveda, da Google bere elektronska sporočila uporabnikov Gmaila. Sporočil sicer ne berejo zaposleni, temveč algoritem, ki glede na vsebino oblikuje oglase, ki se v teh sporočilih pojavljajo. Gre spet za model, ko imamo storitev zastonj, plačujejo pa jo oglaševalci. Na začetku je seveda bilo tako, da so bila vstavljena oglasna sporočila naključna, zdaj pa so prikrojena uporabnikom. Le vprašamo se lahko, kako res deluje ta mehanizem in katere ameriške organizacije in agencije lahko na zahtevo dobijo dejanski vpogled v komunikacije?

VSEMOGOČNI VELIKI BRAT!

Dejstvo je, da ima Google o ljudeh več podatkov, kot je pripravljen javno priznati, in neprimerno več, kot so ljudje pripravljeni verjeti, da jih ima. Kaj počne z njimi? Jih zlorablja? To na žalost niti ni tako pomembno, saj je prepozno. Spremembe se tu in na njih se bo treba navaditi.

Dokler je bil Google le iskalnik, večjega odpora do njega ni bilo mogoče zaslediti. Tudi ko je začel širiti svoj imperij in predstavljati brezplačne in izredno uporabne storitve, ki so jih uporabniki pograbili, še ni bilo odpora. Začel pa se je, ko smo se začeli zavedati, da na svetu raste informacijski monopol. Nasprotnikov je vsak dan več. Ne le lastniki avtorskih pravic, ki se nenehno bodejo z njim zaradi YouTuba, knjig in še česa. Tu so tudi borci za zasebnost. A pri tem je tako, da prvi niso pravi nasprotnik, saj se bojujejo le za lastne interese, ki so nasprotni interesom ljudi, drugi pa so razdrobljeni in nimajo praktično nobene moči. Obstaja celo stran Google Watch, kjer je zapisano veliko kritik na Googlov račun, a to ne pomaga kaj dosti. Vsi skupaj smo se prepozno zavedli, da je Google prerasel eno samo državo in da imamo pred seboj globalnega giganta, ki se drži pravil, ki jih je sam postavil, in tistih likalnih zakonov, ki se jih mora, malce pa tudi lobira, da se zakoni pišejo njemu na kožo.

Tudi v tem članku smo zajeli le površino, vrh ledene gore tistega, kar Google že ima, bo dobil in kar lahko dobi. Krivi pa smo tudi sami. Google o nas ve veliko zato, ker smo pripravljeni pristati na odprtje računa, ki je pogoj za uporabo večine storitev, vanj pa zapisati prave in podrobne osebne podatke. Takšni so predvsem mladi, ki jim je življenje z računalnikom položeno v zibko in ki se ne utrujajo preveč z vprašanji o zasebnosti, o zlorabi podatkov in podobnem.

Morda vam Kitajska ni blizu, toda njihovo odpor do Googla je vsaj malo povezan tudi s tem, da se ta država preprosto boji njegove moči. Imajo morda prav? Prave informacije na pravem mestu lahko vržejo vlade, spremenijo družbeno ureditev in povzročijo še marsikaj drugega. A Kitajska je drugačen primer. Tam gre v bistvu za cenzuro. A vse več kritik na Google leti tudi iz Evrope. Za evropske države pa ne moremo reči, da se zavzemajo za cenzuro interneta in obstoj na oblasti za vsako ceno. Gre za nekaj več. Gre za to, da smo Googlu prepustili zelo veliko moč. In tega ne moremo več kar tako spremeniti. In če ne moremo spremeniti, naredimo nekaj vsaj za informiranje uporabnikov o tem, kaj vse skupaj pomeni zanje, kaj vse je možno, če pride do skrajne zlorabe in izrabe podatkov, ki so uskladiščeni nekje v nekih strežnikih bog ve kje. Za začetek je dovolj tudi to, da se strinjamo le v enem – ne želimo si monopolov, še najmanj pa informacijskega!

Moj mikro, Maj 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič