Tisti, ki jim je v napovedih uspelo in so imeli srečo, da je njihov izdelek ali storitev postal uspešen, se seveda lahko hvalijo, da so »pravočasno dojeli, kaj bo pomembno in kaj bodo uporabniki potrebovali«. A ni bilo čisto tako. V večini primerov je šlo za majhne izdelke, ideje, ki so nato zrasle, so se prijele, večinoma v obsegu, o katerem njihovi snovalci niti sanjali niso. Šlo je za srečo, ki je bila sicer podkrepljena z veliko dela, znanja in iznajdljivosti, a še vedno za srečo. Poleg tega je informatika kot taka, pri čemer mislimo tako na področje strojne kot tudi programske opreme in spletnih storitev, panoga, ki je bolj kot kadar koli v zgodovini pokazala, da ljudje ne kupujemo in ne uporabljamo tistega, kar potrebujemo, ampak to, kar mislimo, da potrebujemo. Kar so nam povedali, da potrebujemo. To je bistvo trgovine. In v informatiki je to še kako prisotno. Verjetno najbolj od vseh gospodarskih panog. Gre za igro, kjer smo uporabniki drugotnega pomena. To, da je vse, kar storijo igralci v informacijski branži, zgolj in le v prid uporabnikov, verjamejo le še nepoboljšljivi optimisti, realisti pa vemo, da ni tako in da so naše že dosežene pravice dejansko le kolateralna škoda za velika podjetja.

Pa se vrnimo k velikim idejam in »prepoznavanju potenciala«. Kdo je izumil osebne računalnike in dal zagon informacijski industriji, da je postala velika, kot je? Veliki IBM v svojih razvojnih laboratorijih. Vendar vodstvo v izumu ni videlo potenciala. V osebnih računalnikih so videli izdelek za entuziaste, danes take posameznike enačimo z besedo »geeki«. Njihovo razmišljanje je šlo v smeri, da uporabniki pač niso takšni čudaki, da bi imeli doma nekaj tako čudnega, kot je računalnik. A ker v svoje napovedih vseeno niso bili najbolj prepričani, so še dodali, da če se bodo le izpolnile nekatere za tisti čas drzne napovedi, bo največ denarja v izdelavi računalnikov, ne pa v programih! Zelo podobno so nekateri razmišljali tudi o Intelovi procesorski arhitekturi, ki po njihovem mnenju ni bila prava in da gre za neumnosti. In danes imamo, kar imamo. Microsoft in Intel, z vsemi njunimi hibami in dominantnim položajem na trgu. A nista edina.

OB PRAVEM ČASU NA PRAVEM MESTU

Zgodovina se namreč ponavlja. Danes lahko nekaj podobnega zapišemo za Google. Prav na začetku, ko je bil internet šele v povojih, »velikani« niso zmogli, niso hoteli dojeti potenciala ali pa so slabo »analizirali stanje«, kot smo zapisali v uvodu. In tako so internet pustili kolikor toliko pri miru. Kar pa so izkoristili tisti, ki so bolje »analizirali«, ki so bolje ugibali in bili tiste slepe kure, ki so našle zrno. Google je eden od teh. Je novodobni Microsoft, Intel in še kdo. Google je »dojel« pomen interneta, na katerega danes vsi stavijo. In zato je najboljši. Zato je ta trenutek največji, najboljši, naj..., drugi pa ga lovijo, pri čemer pa jim za zdaj nikakršni nakupi in prevzemi ne pomagajo. Tako kot IBM-u ni pomagal OS/2, kot ni nič pomagalo procesorjem Alpha, in še kaj bi se našlo. Kdor je prvi, je prvi in pogača je njegova. A kot vsi sodelujoči v hitro se spreminjajoči informacijski branži, je tudi Google v položaju, ko se mora prilagajati stanju.

Ena osnovnih Googlovih ugotovitev je, da uporabniki v internetu niso pripravljeni plačati niti centa, če to ni zares nujno potrebno. In ta ugotovitev je seveda pravilna. Nekateri tega sicer še danes ne razumejo. Skoraj vsi analitiki na primer v en glas zatrjujejo, da tako ne bo več šlo in se bo moralo nekaj spremeniti. A »zastonjkarstvo« bo zelo težko ali celo nemogoče spremeniti. In Google to razume in to tudi kaže na vsakem svojem koraku. Posledica je, da ima v očeh ljudi pozitiven predznak in tega z zgodbicami o delu v podjetju, z bojem proti cenzuri in podobno zelo skrbno neguje.

A kmečka pamet pravi nekaj drugega. Pravi, da nič ti tako, kot je videti na prvi pogled. Smo se že prevečkrat opekli. Google s svojimi dejanji zelo močno, predvsem pa neprimerno bolj kot katero koli drugo podjetje, gradi svoj informacijski monopol. Razume namreč, da bo tisti, ki bo imel in nadziral informacije, vodil svet! Google je sicer še daleč od tega, je pa na dobri poti!

GOOGLE HOČE VEDETI, KAJ IŠČEMO

Nekateri bralci se boste še spomnili, da smo konec prejšnjega stoletja vsi stavili na Yahoo. Bil je prevladujoč iskalnik in vsi smo ga uporabljali. Potem pa je prišel Google s svojimi kontekstno urejenimi rezultati iskanja in v zelo kratkem času čisto povozil Yahoo. Pozneje se pojavili še nekateri drugi iskalniki, med njimi Microsoftov, a so danes pred Googlom vsi majhni in ponižni. Google je prevzel primat, in čeprav nima monopola, je problem vseeno v njegovi velikosti. Oziroma v tem, da ga vsi uporabljamo. A tudi to še ne bi bil tako velik problem. Večji je ta, da ga uporablja ves svet, da je torej globalen, drži pa se le lokalne, torej ameriške zakonodaje. Ta je v nekaterih primerih, predvsem ko je govor o zagotavljanju zasebnosti, povsem drugače urejena kot na primer rigorozna evropska, predvsem pa bolj varuje podjetja in njihove posle, kot pa ljudi! In če vemo, da je bil nadzor nad internetom do nedavnega tudi uradno v celoti v rokah Združenih držav, imamo zmagovalno kombinacijo.

Evropo, s tem pa tudi nas, na primer moti dejstvo, da podatke o iskanju Google hrani in obdeluje v strežnikih v Združenih državah. Zanimivo je tudi, da Google število svojih strežnikov in njihovo lokacijo označuje za skrivnost, tako da javnost uradno o tem nima podatkov. Upoštevajoč ameriško zakonodajo, v prvi vrsti razvpiti domovinski akt (Patriot Act), ki so ga na hitro sprejeli po terorističnih napadih, je zelo mogoče, skorajda gotovo, da ameriške tajne službe (CIA, NSA ...) od Googla zahtevajo podatke o njim zanimivih uporabnikih ne glede na to, kje so ti in v kakšni zakonski ureditvi živijo. Iz shranjeni podatkov o zgodovini iskanja uporabnikov je mogoče izluščiti marsikatere uporabne informacije. Uporabne za koga? Za komercialne zadeve, za oblikovanje vedenjskih vzorcev in vedenjskega marketinga, za obveščevalno dejavnost predvsem ameriških služb in še za kaj. Stvar bi lahko peljali tudi do popolne teorije zarote, ko nekateri trdijo, da Google ni nič drugega kot vseobsegajoč veliki brat, nadzorovan s strani ameriških obveščevalnih služb, in da jim predvsem zato gre tako dobro.

No, tako hudo še ni, je pa res, da ima Google prek svojih storitev, predvsem pa gore podatkov, ki so shranjeni v njegovih strežnikih, dobre nastavke, da to postane, ali pa so ta dejstva dobra hrana za tiste, ki imajo radi zarote. Da bo pomiril jezne duhove, predvsem iz Evrope, je Google iz »dobre volje« (ne pa zato, ker bi moral), zmanjšal čas hranjenja celotnih IP-naslovov uporabnikov na devet mesecev. Po tem času jih ne izbriše, temveč jim odstrani le zadnje tri bite, tako da še vedno ve, iz katerega omrežja je uporabnik. Čas hranjenja takih podatkov je neomejen. Dodajmo še znan problem s trajanjem njegovih piškotkov, ki je bil najprej več kot trideset let, po pritožbi ljudi pa je Google ta čas zmanjšal, vendar se piškotki obnavljajo vsakič, ko uporabimo katero od njegovih storitev.

Google je, kot smo zapisali, ugotovil, da svojih storitev v spletu ne bo mogel prodajati. Zato je obrnil poslovni model in uporabnikom skoraj vse ponudil brezplačno, breme plačevanja pa prenesel na oglaševalce. Od njih dobi tako kar 97 odstotkov vsega prihodka. Googlov dominantni model oglaševanja je oglaševanje na klik, kar pomeni, da oglase oblikuje oziroma prikazuje glede na uporabnikov interes in njegove trenutne želje. Če iščemo določen pojem, bodo tudi oglasi, ki jih vidi uporabnik, povezani s tem pojmom. Naredili pa so še korak naprej. Svojo storitev so ponudili lastnikom spletnih strani, ki lahko Googlov iskalnik vključijo v svojo stran. Ta seveda išče le po vsebini te strani, vendar Google spet dobi veliko podatkov o interesu uporabnikov.

Veliko pritožb, predvsem s strani Evrope, leti tudi na Googlovo analitično orodje Google Analytics. Tu je Google spet naredil odlično orodje. Ponudil je mafijsko orodje v slogu »ponudbe, ki je lastniki spletnih strani niso mogli zavrniti«. Nič pa ni zastonj. Prek te storitve Google namreč pridobi podatke o uporabnikih, ki njegovih storitev nikoli ne uporabljajo. S tem je krog sklenjen. Zaradi oglaševanja mora vedeti, kaj uporabniki iščejo, zato postopoma zaseda vse kanale, iz katerih lahko te podatke dobi. Google torej ve vse. Toda ali je to omejeno le na uporabnikove iskalne navade? Ne.

Moj mikro, Maj 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič