Hitrost osveževanja
Ta podatek je spet eden tistih, ki je pomemben za kakovostno sliko, vendar ga proizvajalci zelo radi zlorabljajo v tržne namene. Uporabnike so prepričali, da je model, ki se kiti s kar se da veliko herci, svetlobna leta pred televizorjem, ki je nekoliko »počasnejši«. Oči so dokaj specifične in jih je moč zlahka pretentati. Vhodni signal ima (odvisno od vira, PAL TV ali DVD) med 24 in 50 osvežitev slik na sekundo, naše oči pa načeloma posamezne slike ne zaznajo nad frekvenco 20 slik v sekundi, pravo tekočo povezano sliko brez utripanja pa pri 60 in več slikah na sekundo. Zato procesorji televizorjev med predvajanjem posameznih originalnih slik preračunajo spremembo med zaporednima slikama in vmes dodajo eno ali več novih vmesnih slik.
Razlika med kakovostjo slike, ki jo prikaže televizor s hitrostjo osveževanja 50 Hz in televizor s 100 Hz je ogromna, od te meje naprej pa hitrost osveževanja ni več tako zelo pomembna. Pomembejši algoritmi, ki jih ima televizor za izboljšanje kakovosti slike. Učinkovitost 100-herčne tehnologije se med proizvajalci razlikuje, in če smo pri prvi generaciji včasih opazili, da sočasno prihaja tudi do čudnih stvari, kot so izstopanje predmetov iz konteksta, migotanje okoli ostrih robov in podobno, to pri današnjih televizorjih ni več opazno. Pač pa 100 Hz odpravlja težave pri prikazovanju hitrih filmskih kadrov oz. premikajoče se slike. Tako sta medla, mehka, nejasna slika ter črna črta, ki utripa in se lomi prek LCD-zaslona ob hitrih kadrih, stvar pozabe.
Ne smemo pa enačiti tega podatka pri obeh največkrat uporabljenih tehnologijah televizorjev, torej LCD in plazemski. Pri slednji ta podatek ni nujno povezan le s številom prikazanih slikic v sekundi, temveč z načinom delovanja zaslona. Plazemski televizor prikaže 50 sličic na sekundo (upoštevajoč evropski standard) oziroma eno na vsakih 12 milisekund, pika zaslona pa »gori« 2 milisekundi. Zato mora televizor piko redno osveževati oziroma: 50 sličic na sekundo krat 12 »prižigov« znese 600 Hz. Pri tem tipu televizorjem je torej podatek najprej povezan s hitrostjo osveževanja pike.
LED-osvetlitev
Nekako smo se navadili, da imamo v ponudbi trgovcev LCD-televizorje in LED-televizorje. Tehnično gledano pa to ni popolnoma pravilno. Tudi LED-televizor je LCD-televizor, razlika med njima je le v tipu svetlobnega vira, ki je za zaslonom. Diode, ki oddajajo svetlobo (LED) ali hladno fluorescentno svetilo (CCFL). Ni jasno, zakaj je prišlo do takšnega napačnega označevanja, morda zaradi želje po manipulaciji kupcev, saj so proizvajalci v preteklosti na veliko obljubljali tehnologijo organskih LED (OLED) zaslonov, pri katerih je vsaka pika mala svetlobna »diodica« in ki dejansko prikažejo veliko lepše barve in boljše kontrastno razmerje (statično, da ne bo pomote).
LED-televizorji so dveh vrst. Najprej so bili taki, kjer so bile (bele) diode razporejene po vsej površini za zaslonom (polni LED), pozneje pa so prišli modeli, kjer so diode na straneh, predvsem zato, ker so lahko taki televizorji tanjši. Prednosti osvetlitve LED so v manjši porabi energije, višjem dinamičnem kontrastu, saj lahko televizorji po potrebi zatemnijo določene površine zaslona, kako velike pa so te površine, je odvisno od kakovosti (in cene) televizorja. Če proizvajalec za osvetlitev uporabi tehniko RGB LED (tri diode, po ena za vsako osnovno barvo) ima televizor tudi višji barvni razpon (sposoben je prikazati več barv).
LED-osvetlitev naj bi bila tudi bolj ekološka, saj ta svetila ne vsebujejo živega srebra kot svetila CCFL. Po drugi strani pa se pri proizvodnji LED-diod uporabljajo druge nevarne snovi, kot sta galij in arzen, zato se o dejanski »ekološkosti« televizorjev LED vodi dokaj polemična debata.
WiDi ali DLNA
Eden od dodatkov televizorjev je lahko tudi brezžična tehnologija WiDi (Intel Wireless Display). Da ta deluje, mora biti tehnologija vgrajena v računalnik, največkrat prenosni, in v televizor oziroma samostojni sprejemnik (STB). Zelo preprosto povedano, omogoča brezžični prikaz slike zaslona prenosnika, na zaslonu televizorja oziroma enako, kot če bi oba med seboj povezali s kablom. To pa je tudi bistvena razlika med tehnologijami WIDI na eni in DLNA oziroma UPnP na drugi. Zanju je značilno, da omogočati dostop televizorja (ali katere koli druge medijske naprave) do vsebin v obliki datotek, shranjenih v računalniku ali omrežnem disku. Predvajanje, dekodiranje formata zapisa, pa poteka v napravi, kar pomeni, da če ta ne »pozna« formata zapisa (kodeka), potem vsebine ne more prikazati, pa čeprav ima »dostop« do nje. Pri tehnologiji WiDi pa vse to poteka na računalniku.
Snemanje na USB
Vse več televizorjev omogoča snemanje na zunanje pomnilnike (diske ali pomnilniške ključe) prek vmesnika USB. Vendar so med modeli očitne razlike in pogoji. Pri nekaterih je mogoče snemati le na USB-pomnilnike (ključi), ki ne smejo biti večji od 2 GB, kar roko na srce dopušča le malo snemalnega časa. Med modeli, ki omogočajo tudi snemanje na zunanji trdi disk, pa so tudi taki, ki zahtevajo najmanj 160 GB prostora, kar pomeni, da snemanje na USB-ključe ni mogoče, saj ti nimajo tako velikih pomnilnikov. Dodatno težavo pomenijo formati zapisa. Disk, ki bi ga želeli uporabljati, mora biti formatiran preko funkcije v meniju televizorja na datotečni sistem televizorja, kar pomeni, da tega diska ni možno uporabljati za kaj drugega. Posneto je tudi zaščiteno pred kopiranjem in ga je moč predvajati le na televizorju, »iz« katerega je bilo posneto, in na nobenem drugem televizorju, pa čeprav gre za isti model.
Moj mikro, december 2011
