Do tega je prišlo, ker proizvajalci med seboj tekmujejo le na podlagi tehničnih značilnosti naprav. Zato smo se odločili, da začnemo serijo člankov, v katerih bomo tehnične značilnosti naprav uvrstili v tri razrede; nepomembne, le včasih pomembne in tiste, na podlagi katerih bi se morali odločati. Prvi so na vrsti televizorji. Tudi zato, ker proizvajalci »jamrajo«, da je bilo lansko leto glede prodaje slabo, letošnje je še slabše, za naslednje pa tudi nimajo pozitivnih obetov.

Res je, da je vsako leto manj tehničnih razlik med modeli televizorjev prvih pet največjih proizvajalcev, to pa so Samsung, LG, Sony, Panasonic in Sharp. Te sicer obstajajo, a veliko jih je bolj »šminkerskih«, saj so namenjene pospeševanju prodaje in razlikovanju od konkurence, nimajo pa omembe vrednega vpliva na uporabno vrednost izdelka. Poleg tega nekatere najbolj čislane funkcije pri nas ne delujejo ali niso prevedene v slovenščino, nekatere pa preprosto nimajo vsakodnevne uporabnosti, med katere vsekakor sodi medijsko prenapihnjena uporabna vrednost 3D.

Kontrastno razmerje

Kontrastno razmerje je razmerje med najsvetlejšo in najtemnejšo piko, ki jo zaslon lahko prikaže. Da ne bo pomote, kontrastno razmerje je izredno pomemben podatek, saj je neposredno povezan s kakovostjo slike, ki jo televizor lahko prikaže. Težava je drugje. Proizvajalci razmerje merijo »prosto po Prešernu«, saj ne obstajajo standardizirani postopki merjenja niti napotki, v kakšnem svetlobnem okolju naj meritev poteka. Ko meritev izvajajo proizvajalci, to storijo tako, da napravo »izolirajo« iz okolja, v katerem jo uporabljamo, čeprav bi morali pri meritvi upoštevati tudi učinek prostora. V »idealni« sobi je popolna tema, v njej ni svetlobe iz okolice, okolica pa prav tako pa vpije vso svetlobo, ki jo zaslon odda, tako da se ta ne more odbiti nazaj nanj. Z drugimi besedami, v taki sobi gledalec vidi izključno svetlobo, ki jo oddaja zaslon, in izmerjeno kontrastno razmerje zaslona je največ, kar lahko televizor prikaže. V realnem okolju pa seveda ni tako, zato je razmerje, ki ga občutimo doma, ko televizor postavimo na njegovo mesto, nižje od izmerjenega.

Med tehničnimi podatki sta lahko zapisani dve razmerji, statično in dinamično ali pa le zadnje, saj je to veliko boljše. Razlika je v tem, da statično razmerje opisuje stalni kontrast, dinamično pa kontrast, merjen v času. Televizor, ki ima sposobnost dinamičnega kontrasta, prilagaja svetlobo ozadja (svetilni element v ozadju panela) glede vsebine na zaslonu. Če je prizor temnejši, zmanjša svetilnost, če pa je svetlejši, jo poveča. Najsvetlejša in najtemnejša pika nista nikoli prikazani v istem trenutku. Zaradi tega ne moremo primerjati televizorjev različnih tehnologij z različnima podatkoma o kontrastu. Tako je na primer slika, ki jo prikaže plazemski televizor s statičnim kontrastom 5000 : 1, neprimerno bolj kontrastna od slike LCD-televizorja z enakim dinamičnim razmerjem.

Odzivni čas in ločljivost

Podatek nam pove, kako hitro lahko pika preide iz ene barve v drugo. Spet gre za zelo pomemben podatek, saj nam pove, kako se bo televizor obnesel pri prikazu hitrih prizorov. Kljub temu pa nekateri tega podatka ne objavljajo ali pa ne povedo, na kaj se nanaša. Sprememba iz aktivne pike (črna) v neaktivno (belo) in nazaj v črno traja pri tehnologiji LCD dvakrat dlje kot sprememba iz enega sivega odtenka v drugega. Podatek lahko mirno zanemarite tudi zato, ker ima večina modelov televizorjev na trgu ustrezen odzivni čas. Še pred časom je bil pomemben tudi podatek o ločljivosti televizorja. Danes je tako, da je večina televizorjev HD 1080p, zato tudi ta podatek ni več pomemben. Pod pogojem, da ne gre za izredno poceni izdelke neznanih blagovnih znamk.

3D

Če vam je ta podatek pomemben, potem nasedate propagandnim sporočilom. Težava ni v tehnologiji, temveč v tem, da je na voljo premalo pravih 3D-vsebin, da bi se nakup dražjega televizorja izključno zaradi te funkcije splačal, prav tako pa boste morali seči dodatno v denarnico zaradi nakupa ustreznega predvajalnika, potem pa še za nakup filmov. Nekateri televizorji imajo sistem, ki v realnem času pretvarja običajno, dvodimenzionalno sliko, v tridimenzionalno, vendar je njegova uporabna vrednost vprašljiva. Vprašajte se, zakaj bi radi gledali črno-bele burleske Charlieja Chaplina v barvah. Podobno je tudi s pretvorbo v 3D. Če film ni v osnovi narejen v treh dimenzijah, potem pretvorba po našem mnenju nima smisla.

Če pa se že odločate za 3D-televizor, potem je dokaj nepomembno, za katero tehnologijo se odločate – za pasivno ali aktivno, saj ima vsaka svoje prednosti in slabosti. Če ima torej televizor, ki vam ustreza, tudi to funkcijo, potem naj jo ima, ne odločajtet pa se za nakup zaradi nje. Pri aktivni tehnologiji pa bo naslednje leto prišlo do pomembne spremembe. Proizvajalci so se končno dogovorili o standardizaciji aktivnih očal, te pa bodo izdelovali neodvisni proizvajalci, zato lahko pričakujemo njihove pocenitve.

Pametni televizor

Velikokrat smo se spraševali, čemu dodajanje pameti v televizorje, kar se največkrat kaže v aplikacijah zanje. Zdaj pa nam je vsaj približno jasno. Televizor je največji zaslon v družini in tega bi radi proizvajalci televizorjev spremenili v družabni družinski zaslon. Strinjamo se, da ima na primer možnost video pogovora (video Skype) določeno uporabno vrednost, a žal tehnologija še ni dovolj zrela, da bi z veseljem posegli po njej. Televizorji niso opremljeni s kamero in mikrofonom, potreben je nakup dodatkov, ki spet niso standardizirani med proizvajalci, pa tudi če bi bili, je nerešenih vprašanj še veliko. Na primer to, kako bo mikrofon kakovostno zajel le glasove ljudi v sobi, ne pa tudi drugega motečega hrupa.

Druga velika ovira pri uporabi aplikacij v televizorju je način vnosa, saj aplikacije vedno zahtevajo, da vanje kaj vpišemo, pa naj si gre za iskanje po YouTubu ali pisanje objav v Facebooku. Početi to s klasičnim daljincem je skregano z zdravo pametjo. Če nimate dodatne brezžične tipkovnice, ki zna »sodelovati« s televizorjem, se vam niti ne splača poskušati vnašati dolgih besedilnih nizov! Za nekatere televizorje (Philips ali Samsung) je na voljo aplikacija za iPad (ta mora biti priključen na isti usmerjevalnik kot televizor), ki ga spremeni v televizijski daljinec, kar močno poenostavi upravljanje televizorja in pisanje besedilnih nizov, vendar te aplikacije še niso dodelane. Pri Philipsovi moti preveč občutljivo področje smernih tipk, Samsungova aplikacija pa »daljinec« razdeli na »logične« dele, kar je lahko včasih moteče.

Tretja ovira pa je dejstvo, da ni lokalnih aplikacij ali za prikaz na zaslonu televizorja prilagojenih spletnih strani, nekatere druge (video na zahtevo, na primer), pa v Sloveniji niso na voljo. Brskanje po spletu na zaslonih televizorjev je slabo, televizorji večinoma ne znajo prikazati Flasha, pa tudi datotek PDF ne, sam uporabniški občutek pri premikanju kazalca s smernimi tipkami daljinca pa je neprimerno slabši od uporabe miške ali na dotik občutljivega zaslona tabličnih računalnikov in telefonov. Zaradi vsega tega menimo, da tako imenovani »smart TV« vsaj še nekaj časa ni ravno podatek, o katerem bi se splačalo preveč razbijati glavo.

Sharpova tehnologija štirih pik

Pika na zaslonu televizorja je sestavljena iz več pik, vsake drugačne barve. Večina proizvajalcev prisega na barvni sistem RGB, kjer so pike rdeče, zelene in modre, Sharp pa dodaja še rumeno piko (tehnologija Quattron). Najprej pomislimo, da lahko tak televizor prikaže več in boljše barve, vendar so različni testi pokazali, da ni ravno tako. Bolj kot dodatna pika na količino in prikaz barv vpliva dober in uravnotežen sistem upravljanja z barvami, ki je vgrajen v vsak televizor. Če pa bo nov sistem postal priljubljen, lahko pričakujemo dodajanje novih pik, še svetlo modro (cyan) in vijolično, kar utegne podražiti televizorje brez utemeljenega razloga.

Moj mikro, december 2011