Brezžični usmerjevalniki uporabljajo radijske valove, torej elektromagnetno sevanje, ki »prenaša« podatke. To nekatere moti, saj se bojijo, da je povezano elektromagnetno valovanje morda nevarno. Drugi strah, ki se pojavlja, je, da ker radijski signali ne spoštujejo meja posesti, bodo uporabnikovo omrežje izkoriščali sosedje oziroma vsak, ki se bo po naključju znašel v njegovem dometu. Zaščita pred tem je sicer vključena v vsak usmerjevalnik, a ker ni vsemogočna, je bojazen razumljiva. Poleg tega ponekod v Evropi velja pravilo, da je lastnik odgovoren za vse, kar se zgodi v njegovem omrežju. To pa pomeni, da če se nekdo priključi v vaše omrežje in prek njega naredi kakšno kaznivo dejanje, za to odgovarjate tudi vi. Zato policija lastnike takšnih omrežij na to opozarja in hkrati tudi svetuje, kateri način kodiranja naj uporabijo, da bodo varni pred vsiljivci. Policija v avstralski zvezni državi Queensland je šla še korak naprej. Patruljne avtomobile so opremili s prenosnimi računalniki, s katerimi iščejo nezaščitena brezžična računalniška omrežja. V računalniškem žargonu se tak postopek imenuje »wardriving«, vendar ga policisti ne uporabljajo z namenom nelegalnega dostopa do interneta, pač pa za to, da lastnika nezaščitenih omrežij opozorijo na to, da je takšno početje nevarno.

Nič neobičajnega zato ni, da uporabniki, ki se zapisanih nevarnosti preveč bojijo, tudi če ta bojazen izvira iz neznanja, brezžične usmerjevalnike izključijo, ko brezžičnega omrežja ne potrebujejo. A ta rešitev ni najbolj elegantna. Brezžični usmerjevalniki so namreč tudi usmerjevalniki za ožičeno omrežje, na katerem imamo namizne računalnike, tiskalnike, omrežne diske in podobno. Če usmerjevalnik izključimo, tudi te naprave ne bodo delovale oziroma bodo nedostopne. Zato je boljša možnost nakup brezžičnega usmerjevalnika, ki ima gumb za izklop radijskega dela. Tak usmerjevalnik je vedno priključen, opravlja vse svoje »žične« funkcije, le radijski, torej brezžični dostop, je onemogočen.

Preveč vprašanj za enostavno izbiro

Nezaupanje do brezžičnih omrežij dodatno napihujejo tudi proizvajalci usmerjevalnikov z nerealističnimi podatki o hitrostih prenosa podatkov in dodatnimi funkcijami, ki jih obešajo na svoje izdelke, zaradi katerih je težko povprečnemu uporabniku postaviti, nastaviti in optimizirati delovanje svojega omrežja. Izbrati usmerjevalnik med različnimi modeli na trgu, ki bo optimalen glede na prostor, v katerem bo postavljen, in potrebe uporabnikov, zna biti zoprno delo. Odgovoriti je namreč treba na kar nekaj vprašanj. Potrebujemo usmerjevalnik, ki deluje le v enem frekvenčnem območju, ali takega, ki podpira oba? Kaj pa standardi? Moram izbrati standard 802.11n, ki ga vsi hvalijo? Kaj mi bo ta sploh omogočil glede na predhodnike? Kakšne so prednosti dražjega usmerjevalnika? Bom imel zato boljšo internetno povezavo? Kaj, za vraga, je IPv6? Pri izberi je treba upoštevati vse to in se odločiti še za način zaščite omrežja, možnost starševskega nadzora ter potreb po dodatnih funkcijah, kot je možnost priklopa tiskalnika ali mrežnega diska na usmerjevalnik prek vmesnika USB.

Glavna težava brezžičnih usmerjevalnikov je njihov doseg. Zaradi zapletenosti tehnologije Wi-Fi, katere delovanje je odvisno od veliko dejavnikov in vplivov okolice, je praktično nemogoče povedati, kako daleč bo segel njegov signal. Ta je namreč odvisen od kupa dejavnikov. Pomembno je, ali je v bližini našega usmerjevalnika veliko drugih usmerjevalnikov, zaradi česar lahko pride do motenj (interference) med signali in posledično do slabšega delovanja omrežja. Ta problem je bolj izrazit v 2,4-GHz frekvenčnem področju, kjer je gneča naprav večja. Poleg tega so ta omrežja dokaj občutljiva na motnje. Motijo jih mikrovalovne pečice, brezvrvični telefoni, otroški alarmi in še nekatere naprave, ki delujejo v enakem frekvenčnem območju. A druge naprave niso edina težava. In tudi največja ne. Na doseg in razprostrtost brezžičnega omrežja in hitrosti, ki jih v njem dosežete, vplivajo tudi materiali, iz katerih je stavba. Je ta morda večnadstropna z debelimi ploščami med nadstropji, z veliko železa, je v stavbi veliko steklenih površin, ki signal razpršijo? Mikrovalovno pečico, brezvrvični telefon in podobne naprave lahko odstranimo, zidove pa težko.

Kdor se profesionalno loti postavitve brezžičnega omrežja, je sam strokovnjak in ima merilne naprave ali pa najame strokovnjaka, ki na podlagi meritev lahko določi optimalni usmerjevalnik, njihovo število, če gre za večjo stavbo, in ima lahko omrežje, sestavljeno iz več brezžičnih omrežij, usmerjevalnike pa postavljene na najbolj primerne lokacije. Domači uporabniki, pa tudi večina malih in srednjih podjetij si tega ne morejo privoščiti, zato se zanašajo na načelo poskusov in prilagajanja. A tudi to je težko, saj nam v trgovini običajno ne posodijo naprave, da jo odnesemo domov, preizkusimo, kako »nese«, in jo šele nato kupimo. Zato običajno kupimo usmerjevalnik, ki nam je cenovno najbližji, hkrati pa ima tehnične lastnosti, za katere mislimo, da jih potrebujemo.

Pri večini računalniških naprav je najboljša pomoč pri nakupu branje izkušenj kupcev, ki so napravo že kupili in jo dlje časa uporabljajo. A pri brezžičnih usmerjevalnikih tudi to ni najbolj zanesljiva metoda ugotavljanja kakovosti. Zaradi naštetih vplivov okolice usmerjevalniki namreč različno delujejo v različnih objektih. Enako velja za strokovne preizkuse, saj so ti narejeni v nadzorovanih testnih laboratorijih, ki so običajno daleč od stvarnih razmer.

Kakršen uporabnik, tak usmerjevalnik

Usmerjevalnik je osrednja naprava vsakega omrežja, saj usmerja podatkovni tok med napravami v omrežju. Ko govorimo o dostopu v internet, je zadeva običajno takšna, da v usmerjevalnik pripeljemo signal iz internetnega modema, na izhode pa priključimo naprave, za katere želimo, da imajo na eni strani dostop v internet, na drugi pa tudi možnost, da se »pogovarjajo« med seboj. Razlika med žičnimi in brezžičnimi usmerjevalniki je le v tem, da brezžični omogočajo tudi brezžični dostop, torej dostop prek omrežja Wi-Fi, in ne le prek žic. Običajno je tako, da imajo brezžični usmerjevalniki štiri ali več žičnih povezav in radijski del, na katerega je mogoče priključiti dvanajst ali več brezžičnih naprav.

Če imate v omrežju le naprave, ki jih je mogoče povezati v omrežje s kablom (namizni, prenosi računalniki, tiskalniki, mrežni diski in podobno), potem brezžičnega omrežja načeloma ne potrebujete. Pa še težav je manj, saj ožičeno omrežje ni občutljivo na vplive okolice in lahko povsod, kjer imamo priključek zanj, pričakujemo enako kakovost povezave.

Pred časom so bila brezžična omrežja povezana predvsem z udobjem, da smo lahko v postelji ali na vrtu, ne da bi za seboj vlekli kabel, s prenosnikom brskali po spletu. Danes je položaj drugačen. Pametnih telefonov in tabličnih računalnikov ne moremo povezati v omrežje in prek njega v internet s kablom. Te možnosti preprosto nimajo, imajo pa vmesnik Wi-Fi. Ker tovrstne naprave v vse večji meri uporabljamo namesto računalnika za brskanje po spletu, prebiranje elektronske pošte, gledanje filmov in poslušanje glasbe, ki je shranjena v omrežju, postaja brezžično omrežje nujnost. Mobilne naprave izkoristijo povezavo v internet, ki jo tako ali tako že imamo. Doma in tudi v podjetju.

Odločitev za brezžično omrežje pa še ne pomeni, da morate takoj skočiti v trgovino in kupiti najdražji in najboljši brezžični usmerjevalnik. Kakšen je pravi za vas, je v veliki meri odvisno od tega, kaj boste počeli. Za nezahtevnega uporabnika, ki bo brezžično omrežje večinoma uporabljal za brskanje po spletu, je primeren cenejši model, tudi tisti, ki deluje le v enem frekvenčnem območju. Značilno za to kategorijo naprav je tudi, da so nekoliko manj zapletene za gradnjo in nastavitve omrežja. Tudi najbolj preprosti usmerjevalniki na trgu nudijo možnost varovanja brezžičnega omrežja, da to ni odprto in dostopno vsem, tako da o tem ni treba razmišljati že takoj na začetku. Kvaliteta in hitrost prenosa podatkov, kakor tudi doseg omrežja pri cenejših napravah niso v ospredju. Cenejši usmerjevalniki ne bodo imeli velikega dosega, bodo pa vsekakor dovolj za študentsko sobo ali manjše stanovanje.

Drugače je, če so zahteve višje. Že želja, da bi na mobilni napravi gledali pretočne videovsebine (streaming), ki so naložene na omrežni disk (ali strežnik NAS), zahteva kvalitetnejši usmerjevalnik. Na splošno velja, da dražji kot je usmerjevalnik, več ima možnosti, ne pomeni pa vedno tudi, da je zmogljivost dražjega usmerjevalnika boljša od nekoliko cenejšega. Razlog je preprost. Najpomembnejši del brezžičnega usmerjevalnika, ki ima največji vpliv na kvaliteto brezžične povezave, so njegove antene. Če te niso dovolj kvalitetne, je prav vseeno, kako zmogljiva je elektronika.

Ena ali obe frekvenci
Za brezžična omrežja Wi-Fi obstaja več standardov. No, ja, bolje rečeno en standard, ki se imenuje IEEE 802.11, ki pa se je z leti razvijal in dobival dodatne oznake v obliki črk. Ta trenutek so v uporabi usmerjevalniki, ki delujejo po standardih 802.11b, g in n, ki je bil dokončno sprejet šele pred kratkim. Usmerjevalniki največkrat uporabljajo frekvenčno območje 2,4 GHz, novejši pa poleg tega tudi območje 5 GHz. Slednji odpravljajo težave, ki nastajajo zaradi »deljenja« frekvenc z drugimi napravami, saj delujejo v območju, ki je manj uporabljano, so pa tudi precej dražji. Zato nekako velja pravilo, da so za preprostejša omrežja namenjeni usmerjevalniki spodnjega območja, če pa uporabnik hoče več, potem se odloči za usmerjevalnik, ki podpira tudi območje 5 GHz. Je pa res, da se lahko pri višjem območju pojavi težava, saj morajo tudi brezžične naprave, ki se bodo priključevale v to omrežje, podpirati to višjo frekvenco. Enako velja tudi za različice standarda IEEE 802.11. Če na primer kupite usmerjevalnik, ki podpira standard 802.11n, naprave pa le starejša dva standarda, bo omrežje sicer še vedno delovalo, saj so standardi združljivi za nazaj, boste pa po nepotrebnem imeli zmogljivosti usmerjevalnika, ki jih naprave ne bodo mogle izkoristiti.

5-GHz frekvenčno območje je manj zasedeno, v njem deluje manj naprav, zato je manj motenj in posledično je primernejše za dela, ki zahtevajo velike hitrosti prenosa podatkov, kot je igranje iger ali gledanje pretočnega videa. Slabost višjih frekvenc pa je v »dometu«. Velja pravilo, da višje ko so frekvence, manjši je domet. Ali drugače, usmerjevalniki, ki delujejo na območju 5 GHz, »ustvarijo« fizično manjše omrežje od usmerjevalnikov na območju 2,4 GHz. Kombinirani usmerjevalniki, ki delujejo v obeh območjih, zato združujejo prednosti obeh frekvenčnih območij.

Fenomen hitrosti

Podatek, ki je na veliko napisan na škatli, v kateri je usmerjevalnik na trgovski polici in katerega bodo največkrat omenili prodajalci, je hitrost, ki »naj bi jo« zagotavljal usmerjevalnik. Pred leti je bila največkrat zapisana hitrost 300 Mb/s, danes pa največkrat zasledimo hitrost 450 ali celo 900 Mb/s. V praksi je ta podatek skoraj popolnoma – nepomemben. Te hitrosti so namreč izmerjene v nadzorovanih laboratorijskih razmerah čiste sobe, v kateri ni drugih elektromagnetnih signalov ali preprek in zato ni motenj.

Občutno povečanje hitrosti radijskih tehnologij brezžičnega omrežja je prinesel standard »n«. Delno zaradi povečanja pasovne širine kanala na 40 MHz (pri starejših različicah 20 MHz), robustnejšega kodiranja, predvsem pa zaradi vpeljave tehnologije MIMO. Z možnostjo oddajanja dveh ali celo treh sočasnih podatkovnih tokov skozi isti komunikacijski kanal (koliko jih usmerjevalnik podpira, kaže število anten na njem) je hitrost narasla za dva- oziroma trikrat. Pri treh podatkovnih tokovih na 450 Mb/s. Vendar so to le teoretične hitrosti, ki v praksi niso dosegljive. Težava je v tem, da gole podatke, ki jih pošiljamo, usmerjevalnik opremi z dodatnimi, ki opisujejo pakete, v katerih so »naši« podatki, dodatno pa hitrost zniža odpravljanje napak, ki so nastale v procesu prenašanja oziroma komunikacije. Končni rezultat pa je enak kot pri vseh komunikacijskih tehnologijah: praktične hitrosti so za polovico ali več nižje.

To pa je dobro vedeti. Izdelovalci usmerjevalnikov namreč ne oglašujejo, da njihov izdelek v realnem okolju dosega hitrosti 160, ampak govorijo o hitrosti do 450 Mb/s, ker se slednje seveda veliko bolje sliši. Je pa s grafikona lepo razvidno, da je zmanjšanje pri standardu 802.11g polovično, pri 802.11n z dvema ali tremi antenami pa več kot polovično. Dokaj vprašljiva je zato potreba po usmerjevalniku, ki podpira tri podatkovne tokove, če je izboljšava v praktičnih hitrostih v primerjavi z usmerjevalnikom z dvema tokovoma le dobrih 40 Mb/s.

Vzrok za razlike med praktično in teoretično hitrostjo je v načinu delovanja tehnologije MIMO. Običajni radijski oddajnik prek antene v prostor pošilja podatkovni tok (elektromagnetni valovi), tipičen oddajnik s pametnimi antenami pa isti tok pošilja prek več anten (zato so na trgu usmerjevalniki z dvema antenama, a ne podpirajo tehnologije MIMO), da preprečuje motnje v radijski komunikaciji. Oddajnik s tehnologijo MIMO prav tako uporablja več prostorsko ločenih anten, vendar sočasno v isti kanal pošilja več podatkovnih tokov (vsak tok vsebuje drugačne podatke). To si lahko predstavljamo tudi tako: običajni radijski oddajnik pošilja podatke po enopasovni cesti z omejitvijo hitrosti. Motnje na poti pomenijo gnečo, in ko ta nastane, se vsi podatki gibljejo počasneje, kot je omejitev. Pametne antene pri drugem oddajniku pomagajo, da se promet giblje čim bližje omejitvi. Kaj pa MIMO? Ta deluje tako, kot če bi na isti cesti odprli več voznih pasov.

Kako pa so prišli do 900 Mb/s? Tako, da so naredili usmerjevalnik s tehnologijo MIMO, ki hkrati deluje na obeh frekvenčnih območjih. Na obeh teoretično dosega 450 Mb/s, skupaj torej 900 Mb/s. Sliši se lepo, vendar je praksa manj optimistična. Tudi pri najboljšem usmerjevalniku ni mogoče pričakovati hitrosti prenosa podatkov, dosti večje od 200 Mb/s.

Ozko grlo hitrosti je nekje drugje

Hitrosti, ki smo jih omenili, so sicer dosegljive znotraj domačega omrežja, a to ne pomeni, da jih lahko dosegajo vse naprave v omrežju. Hitrost, ki je dosegljiva, si naprave, ki sočasno prenašajo podatke, med seboj delijo. To pa pomeni, da več kot je naprav, manjša hitrost je vsaki na voljo. Pri tem je treba vedeti še nekaj, kar je povezano z dostopom uporabnikov v internet. Največja hitrost, ki jo usmerjevalnik dosega v praksi, nima nobene povezave s tem, kako hitro bodo uporabniki dostopali v internet. Te hitrosti bodo precej drugačne, predvsem pa bodo precej nižje. Težava je namreč pipica v internet. Če je povezava v internet 2 Mbit/s, je to hitrost, s katero je treba računati oziroma je to hitrost, ki si jo bodo uporabniki delili med seboj. Če bo v omrežju deset uporabnikov, ki bodo hkrati prenašali podatke, in če bodo vsi obravnavani enakovredno (privzeto je tako, lahko pa se z nastavitvami usmerjevalnika določajo prioritete posameznih uporabnikov), bo vsak dostopal v internet z 200 Kb/s. No, ja, čisto tako ni, a za razumevanje dogajanja je dovolj nazorno. To pa pomeni, da nam hitrost usmerjevalnika 200 Mb/s, kar zadeva dostop v internet, ne pomeni nič. Pomeni pa v primeru komunikacije naprav znotraj omrežja, recimo povezavi dveh računalnikov med seboj, povezavi do omrežnih diskov, tiskalnikov in podobnega. V tem primeru pa večja hitrost usmerjevalnika dejansko pomeni tudi večjo hitrost pretoka podatkov.

Iz vsega povedanega torej izluščimo vprašanje, ali se sploh splača kupiti usmerjevalnik z najnovejšim standardom »n«. Pragmatičen odgovor je sicer da, a le če je njegova cena spremenljiva. Prinaša namreč tudi druge izboljšave. Pazite pa, da ne gre za nekoliko starejši usmerjevalnik s tako imenovanim osnutkom tega standarda (draft n). Teh je na tržišču veliko, saj se je standard »mečkal« kar nekaj let in proizvajalci so medtem izgubili živce in na trg poslali naprave, ki so podpirale nedokončano različico. A pretiranega strahu naj pri tem ne bo, saj se standard kar nekaj mesecev pred izidom končne različice praktično ni spreminjal. Standarda »n« se tudi ni treba bati glede združljivosti s starejšimi napravami, saj so standardi, kot smo že zapisali, združljivi za nazaj.

Varnostni mišmaš

Pred časom smo pisali o iniciativi odprtih omrežij Wi-Fi, z zamislijo, da bi morali imeti vsi, ki imajo doma brezžično omrežje, tega odprtega za vse naključne mimoidoče, ker je to stvar gostoljubja. Zamisel je zanimiva, človekoljubna in se tudi razvija naprej, vendar v praksi obstajajo določeni pomisleki. Predvsem kar zadeva varnost. Če velja, da smo odgovorni za dogajanje v našem omrežju, se lahko upravičeno bojimo, da bomo odgovarjali za početje drugih. Bojazen je še kako na mestu zadnje čase, ko smo priča ofenzivi proti piratom (glej članek Vsi smo pirati). Če pa bi bili radi gostoljubni, potem se splača nekaj več denarja vložiti v usmerjevalnik, ki lahko sočasno nadzira dve omrežji (z dvema SSID). Enega zapremo za lastno uporabo, drugega pa odpremo in nastavimo omejitve, tako da gost nedovoljenih stvari ne more početi. Zahteva pa to več znanja in predvsem nenehno spremljanje dogajanja na odprtem delu omrežja, kar ni ravno nekaj, kar bi z veseljem počeli.

Čeprav se zamisel odprtih omrežij širi, večina uporabnikov svoja omrežja še vedno zaklepa. Tu pa pridemo do varnostnih mehanizmov in njihove odpornosti na vdore. Usmerjevalniki podpirajo običajno več mehanizmov, a če želite najvišjo trenutno dosegljivo stopnjo varnosti, mora naprava podpirati protokol WPA2. Če imate otroke, ni odveč funkcija starševskega nadzora, s katero omejite njegov dostop do interneta – v praksi omejite, kaj lahko počne otrok s svojimi napravami. Tu pa trčimo ob problem neznanja. Bolj ko gremo v podrobnosti nastavitev usmerjevalnika in začnemo spreminjati nastavitve, kot so blokiranje vrat (portov) ali njihovo preusmerjanje (port forwarding), več težav si lahko nakopljemo. Da ne bi prihajalo do »človeških napak«, imajo novejši usmerjevalniki vgrajene čarovnike za namestitev in pozneje za spreminjanje nastavitev. Ti bolj ali manj nazorno oziroma podrobno opišejo, čemu je neka nastavitev namenjena, kaj z njo dosežete in kakšne vplive ima na delovanje omrežja oziroma kakšnim grožnjam ste lahko izpostavljeni, ter vas korak za korakom vodijo do želenega cilja. Kako zmogljivi so ti čarovniki oziroma kako zapleteni so za uporabo, je odvisno od proizvajalca, predlagamo pa, da se pred nakupom prepričate, kako je s tem. Pomaga branje izkušenj uporabnikov, ki so želeni usmerjevalnik kupili in ga uporabljajo. Proizvajalci se zavedajo, da so »čarovniki« prednost za uporabnika, zato so usmerjevalniki z njimi običajno nekoliko dražji od enako zmogljivih modelov brez njih. Poudarjamo pa, da mora uporabnik ne glede na čarovnike dobro poznati načela delovanja brezžičnega omrežja, zatorej taki usmerjevalniki niso ravno za vsakogar.

Vse ostalo je manj pomembno

Naslavljanje IPv6 je trenutno vroča stvar, zato je dobro biti pripravljen. No, ja, vedno je dobro biti pripravljen. Naš predlog je naslednji. Če usmerjevalnik kupujete za dlje časa, potem se splača potrošiti nekaj več denarja in kupiti takega s podporo IPv6. Z njim ne boste imeli težav, ko bo operater prešel na novo naslavljanje. Nič pa ne bo narobe, če še malo počakate.

Prav tako je popolnoma vaša odločitev, koliko vam pomenijo dodatki, kot so vmesniki USB in reže za pomnilniške kartice, ki jih ponujajo nekateri modeli. To je odvisno od tega, kaj pričakujete od omrežja in kakšne naprave imate. Če imate na primer omrežni disk ali tiskalnik, ki imata vdelan omrežni priključek, in drugih naprav v omrežju ne načrtujete, potem je usmerjevalnik z vmesnikom USB odveč. Če pa imate tiskalnik ali disk, ki nimata omrežnega vmesnika, le tistega z USB, in bi ju radi samostojno priključili v omrežje, torej da uporabniki do njiju ne bi dostopali prek nekega računalnika v omrežju, ampak samostojno, potem potrebujete vmesnik USB na usmerjevalniku. Ker običajno ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost, je vmesnik USB priporočljiv, vedeti pa je treba, da so tovrstni usmerjevalniki nekoliko dražji od tistih, ki vmesnika nimajo.

Moj mikro, maj 2012