Zato se je pojavila nova skovanka – freemium. Ta označuje koncept, kjer je del vsebine brezplačen, njegov namen pa je prepričati uporabnika, da kupi dodaten, plačljivi del vsebine. Razlog za uvedbo plačljivih vsebin pa je še eden. Pričakovanja v preteklosti so bila pretirana. Medijske hiše so pričakovale, da bo internet postal zrelejši in da bo spletno oglaševanje prinašalo (velik) dobiček. Zgodilo pa se je nekaj drugega. Cene spletnih oglasov za tisoč prikazov se znižujejo, razlog pa naj bi bila poplava vsebin znotraj družabnih omrežij, zlasti Facebooka. Je pa ta zanimiv še z enega zornega kota. Gre za spletno storitev, a je dejansko zaprt sistem, splet znotraj spleta, ki obvladuje svoje uporabnike in z njimi služi. Zato so se nekatere medijske hiše že obrnile, druga pa se bodo morale, če bodo hotele preživeti, na platformo mobilnih aplikacij in delno plačljivih vsebin. Ravno to v teh mesecih počne ProPlus, ki svoje vsebine za plačilo ponuja po načelu »freemium«.

Ali in kako bo to spremenilo slovenski medijski prostor, bomo videli. Dejstvo je, da morajo medijske hiše začeti ponujati svoje izdelke, časopise in revije tudi v digitalni obliki, pri čemer nimamo v mislih le njihovih spletnih strani. Ko pa začnemo razmišljati v tej smeri, kmalu trčimo ob velike ovire. Popolnoma vseeno je, v kakšnem formatu je e-revija ali e-časopis ali kako lepo deluje funkcija listanja na zaslonu, pomembno je, kako to vsebino zaščititi. V odprtem spletu je to misija nemogoče. Ko je digitalni izvod v odprti napravi, je zelo težko nadzirati, kaj se z njim dogaja. To je glavni razlog za to, da se vsebine pogosto prikazujejo znotraj posebnih aplikacij. in ne spletnega brskalnika. Posebne programe je mnogo lažje nadzirati, preprečiti kopiranje in določati oblike dostopa uporabnikov do e-publikacij.

Tudi največji zagovorniki svobodnega interneta se bomo enkrat morali vprašati, kam ta brezplačnost vodi. Nekdo mora plačati nastanek vsebine, in če je dejstvo, da spletno oglaševanje ne omogoča preživetja malih, so tako ali drugače plačljive vsebine edini vir zaslužka oziroma kritja stroškov. Ker pa je jasno, da bodo uporabniki pripravljeni plačati le dobre stvari, to hkrati pomeni dvig kakovosti in manjša stopnja banalizacije, ki smo ji priča danes, ko je pomembno le, da uporabnik pride na stran, in ni pomembno, ali ponujeno vsebino tudi »konzumira«.

SMO TO PRIPRAVLJENI SPREJETI?

Zagotovo smo, saj to počnemo vsak dan, pa se tega sploh ne zavedamo. Veliko nas uporablja Facebook, a se večina ne zaveda, da ne gre za odprt, temveč za zaprt sistem. Ko so ga odprli za javnost, je bil že oblikovan tak, kot je danes, to pa pomeni, da ga podjetje v celoti nadzira. Spodbuja razvijalce, da pišejo igre in aplikacije, ki delujejo izključno v okolju tega družabnega omrežja, določa načine uporabe, postavlja tehnična in pravna pravila ter odloča o tem, kaj bo počelo z uporabniškimi podatki. Enako velja za druga »internetna« podjetja, Apple, Amazon, Google in še kakšno bi se našlo. Apple določa, katere aplikacije bodo delovale v njihovih napravah in katere vsebine bodo na prodaj (in po kakšni ceni) v njegovih spletnih trgovinah. Amazon počne enako, ko je govor o e-knjigah, Google pa nadzira, v kakšnem vrstnem redu se izpisujejo rezultati iskanj. Podobne lastniške interese pa, kot smo lahko videli, poskušajo uveljaviti tudi operaterji, ki so lastniki kablov, prek katerih vse poteka. Očitno imajo zaprti sistemi veliko prednosti tudi za uporabnike. A tudi tu je »kavelj 22« – zaprti sistemi dopuščajo zlorabo monopolov. Izgovarjanje, da bomo uporabniki zlorabe kaznovali in šli h konkurenci, je bolj ali manj neumnost, je bolj hipotetično kot realno in je klasičen izgovor prav monopolistov. Ti se bolj ali manj vedno izgovarjajo na svobodo trga, da bi zamaskirali svoj prevladujoč položaj na trgu.

Spet smo torej pri tendenci, da veliki postajajo še večji. Kdo pa lahko danes iz ničle zgradi nov iskalnik in zatrese temelje Googla? Ali še bolj razumljiveje – kdo lahko iz ničle zgradi konkurenčno širokopasovno omrežje? Ni ga junaka. Po drugi strani pa ima tudi popolnoma odprt sistem, kar splet je, svoje slabosti, ki nam gredo počasi na živce. Več časa iščemo, kot prebiramo najdeno. In zato so spremembe dobrodošle in nujne. Toda v kateri smeri? Kje je tista tanka meja med svobodo, uporabnostjo in monopolom?

KAJ PREOSTANE SPLETU?

Splet še zdaleč ni mrtev in tudi ni bojazni, da bi preprosto nehal obstajati. Dogaja se le to, da izgublja pomen. Po količini prometa ga namreč prehitevajo druge internetne storitve. Po drugi strani pa se splet delno spogleduje s samostojnimi aplikacijami, tako da gradi svoje tako imenovane spletne aplikacije. Do bistvenega napredka je prišlo z oblikovanjem standarda HTML 5, ki omogoča, da uporabniški vtis, ki smo ga vajeni pri samostojnih aplikacijah, zagotovijo tudi spletne aplikacije. Meja med njimi se delno briše, vendar so aplikacije še vedno v veliki prednosti v mobilnih napravah, te pa so, kot vemo, prihodnost interneta.

Čisto mogoče je, da bomo v prihodnje imeli v svetu mobilnih naprav dva sočasna koncepta uporabe: naprave z operacijskim sistemom Chrome OS (oziroma njegovih alternativ, ki bodo nastale), ki v celoti temeljijo na spletnih aplikacijah, ter naprave, pametni telefoni in tablični računalniki, kjer bodo imele večjo vlogo samostojne aplikacije. V obeh primerih pa gre za na pol zaprte sisteme, ki dopuščajo večji nadzor in predvsem zaračunavanje vsebin. Torej ni vprašanje, ali je splet mrtev, bolje se je vprašati, koliko časa bomo na vse kriplje zagovarjali popolnoma brezplačen splet. Glede na to, da je vse več storitev in izdelkov plačljivih, je morda dobro, da se navadimo na to, da bo treba vedno pogosteje posegati po plačilnih karticah. A vsega kljub temu ne smemo »požreti«. Nekje je treba udariti po mizi in določiti mejo. A kaj, ko nimamo pojma, kje ta meja je. Čaka nas torej še veliko razmišljanja.

Moj mikro, november 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |