Glede nevtralnosti interneta se onstran luže veliko govori, v Evropi pa se sploh še nismo začeli pogovarjati o tem. Pa ni težava v odsotnosti dialoga oziroma da se ne ve, kdo naj bi se sploh pogovarjal. Težava je v tem, ker očitno prevladuje mnenje, da ni nobenega smisla na dolgo in počez pogovarjali se o nečem, na kar nimamo prav nobenega vpliva, in da je jasno, da bodo stvari šle v smereh, ki so si jih začrtali tisti, ki imajo moč. To pa so tisti, ki imajo v rokah kapital. Ko smo pokopali Marxa in Lenina, smo se zavestno pokorili njihovi moči in logiki delovanja.

NADZOR NAD ŽELEZNO CESTO

Dovolj je, da se ozremo v zgodovino po industrijski revoluciji. Tisti prvi, ki nam je prinesla parne stroje. Zelo zgovoren primer. Na začetku, ko so bile železnice še v povojih, je bilo v Angliji, še bolj pa v Ameriki, veliko ponudnikov tako imenovanega »hudičevega prevoza«. Nekaj časa je kapital to mirno dopuščal, nato pa sklenil, da tako ne bo več šlo. Z izgovorom, da želijo le dobro za uporabnike, je prihajalo do prevzemov oziroma privatizacije, dokler ni prišlo do stanja, ki ga poznamo danes. Večina držav ima le enega monopolnega železniškega prevoznika, po možnosti državnega, kjer jih je več, pa so si ti lepo po tihem razdelili področje delovanja. In kakovost je šla v maloro. Vprašajte Angleže, kako zadovoljni so s svojimi železnicami. Z metrojem nekako še, vse, kar sega iz mesta, pa je katastrofa. Toda internet ni železnica! Ali pač? Zgodovina kapitalizma je ponavljajoči se boj za nadzor, in temu preprostemu dejstvu tudi internet ne more ubežati.

INTERNET DVEH HITROSTI

Analogijo z železnico lahko še enkrat uporabimo. Kar so tiri za železnico, so za internet povezave, kabli med vozlišči. Kabli imajo svoje lastnike, ki bi radi iz njih zase iztisnil čim več ugodnosti (beri: denarja). Koncept spleta oziroma hipertekstnih povezav (HTML) upošteva nevtralnost interneta, kar zelo preprosto povedano pomeni, da so vsi podatkovni paketki in vse povezave enakovredni. Paketki potujejo od enega do drugega vozlišča po naključni poti oziroma poti, ki jo protokol v danem trenutku oceni kot najboljšo, paketki ene komunikacije lahko potujejo po več poteh in na poteh so vsi obravnavani enako. Ni prioritet, ki bi določene pakete označile za pomembnejše in jim očistile ovire na njihovi poti. Ni zagotavljanja kakovosti storitve. To pa v nekaterih primerih ni najboljše. Paketki se izgubijo ali ne pridejo pravočasno, kar se kaže v nižji hitrosti prenosa, to pa spet v nekaterih primerih pomeni nižjo kakovost storitve.

Nevtralnost ima poleg nezmožnosti zagotavljanja kakovosti storitve (kar bi v praksi pomenilo znano in zagotovljeno hitrost prenosa podatkov) še eno slabost, o kateri se naključno ali z namenom več govori šele v zadnjem času. V začetku tega leta so nadzorniki v podatkovnih centrih vsaj trikrat začudeno ugotovili, da je bila večja količina globalnega internetnega prometa preusmerjena prek strežnikov na Kitajskem. Šlo je za veliko podatkov, čeprav je obvoz trajal krajši čas. Zahodni uporabniki so to občutili kot nedelovanje storitev oziroma spletnih strani, ki so za kitajske uporabnike blokirane, hujši pa je sum, da so lahko kitajski administratorji brali tiste podatke, ki niso bili zaščiteni (šifrirani). Kar vedo le posvečeni, v javnosti pa o tem še ni kaj prida znano. Ali je v tem primeru šlo za naključje, za posledico delovanja protokola ali za ugrabitev prometa na način, da so Kitajci izkoristili slabosti internetnega protokola? Srh pa zbuja dejstvo, da bi spremembe protokola, ki česa takega ne bi več dopuščale, zahtevale leta dela.

Zato se lastniki povezav vse bolj trudijo prepričati javnost, da ne bi več zagovarjala nevtralnosti interneta. Je bil »kitajski sindrom« poslan v javnost namenoma, da bi lažje vplivali na mnenje uporabnikov? Operaterji namreč želijo nadgradnjo v smeri zagotavljanja kakovosti storitve. To v praksi pomeni, da bi podatkovni paketki uporabnikov, ki bi bili pripravljeni plačevati več, potovali hitreje in z manjšimi izgubami kot paketki uporabnikov, ki tega ne bi želeli. Nastal bi internet dveh hitrosti. To pa v teoriji ne pomeni nič dobrega. Poleg večjih prihodkov operaterjev namreč pomeni tudi lažji nadzor nad storitvami, predvsem tistimi »neželenimi«, kot sta nelegalen prenos datotek in cenzura neželenih vsebin. Kako bi to bilo videti v praksi, kaže pet let star primer svetovnega vrha o informacijski družbi, sklicanega v Tuniziji. Del udeležencev je bival v glavnem mestu Tunisu, del pa zaradi prostorske stiske v okoliških mestih. Ko so se ti priključili v internet, so ugotovili, da v državi obstajata dva interneta. Eden za udeležence konference, ki je po zahodnih merilih deloval normalno, in drugi za Tunizijce, v katerem nisi mogel priti do strani, ki so se zamerile tunizijskim oblastem.

PREK UPORABNIŠKEGA VTISA DO DENARJA

V internetu je že dlje časa mogoče zaznati težnjo po monopolizaciji. Google in Apple – prvi dobi denar od oglaševanja (nadzira promet), drugi pa delež od vsake prodane kopije digitalne vsebine (nadzor vsebine) – sta si našla svoj del pogače, večina tradicionalnih podjetij, kot so medijski imperiji, pa še ne. In ti zdaj iščejo načine, kako disciplinirati uporabnike, ki jih imajo na svojih straneh, ti pa se brezplačno pasejo po vsebinah. Dojeli so namreč, da imamo uporabniki radi odprtost, kar splet zagotovo je, vendar je nekje meja, ko nam kaos in neskončna konkurenca, ko vsak ponuja vse, ne vemo pa, kaj je prava informacija in kaj so dezinformacije, počasi začne iti na živce. Če že ljubimo svobodo in možnost izbire, so nam všeč tudi stvari, ki preprosto, zanesljivo in nevidno delujejo. Če nas zanima vremenska napoved, si želimo le bistvenih podatkov na pregledni zaslonski sliki, kar aplikacije na mobilnem telefonu zelo dobro prikažejo, ne pa skoka na vremenske portale, kjer je poleg iskanih podatkov še cela gora podatkov, ki nas tisti trenutek ne zanimajo. Temu se reče uporabniški vtis. Ne gre za lep vmesnik aplikacije, z veliko grafike, animacije in še česa, temveč prikaz zgolj tistih podatkov, ki jih iščemo.

In število uporabnikov, ki so pripravljeni plačati za vtis (preprostost), pravilnost in pravočasnost informacije, ne glede na to, da so ti nekje objavljeni tudi brezplačno, raste. Dober primer je uspeh Applove glasbene trgovine. Uporabniki so pripravljeni plačati 99 centov za skladbo, čeprav vedo, da je ta ista nekje v spletu na voljo tudi brezplačno. Preprosto sem jim ne ljubi iskati, pretvarjati formatov in prenašati iz računalnika v predvajalnik, če jo lahko dobijo hitro in brez dodatnega dela.

DELNO ZAPRTI SISTEMI

Na infrastrukturni ravni interneta so in še vedno zmagujejo zagovorniki nevtralnosti interneta. Uporabniki smo se na slabosti te nevtralnosti navadili in nam je pravzaprav vseeno, če moramo pred začetkom predvajanja videoposnetka iz YouTuba počakati nekaj sekund, da se naloži medpomnilnik. Alternativa bi bila omrežja z zagotovljeno hitrostjo prenosa podatkov, vendar bi morali za dostop do njih plačevati več.

Kot kaže, si želimo odprtih sistemov, saj njihova moč inovacij prevlada nad zmogljivostjo zaprtih omrežij. A le v določenih primerih. Ko je govor o aplikacijah, ki tečejo nad internetom, smo se začeli nagibati v smer kakovosti storitve. V mobilnih napravah uporabljajmo aplikacijo za dostop do Facebooka, saj je njena uporaba v primerjavi s spletno stranjo, naloženo v mobilni brskalnik telefona, preprostejša. Takih primerov je veliko, dejansko toliko, kolikor je mobilnih aplikacij, ki izvajajo enako funkcijo kot njihove ekvivalentne spletne strani. Mobilne aplikacije so primer polovično zaprtih sistemov, za katere glasujemo vedno, ko jih uporabimo, njihovi lastniki pa s tem dobijo moč nadzora nad vsem, kar se dogaja znotraj njih. Veliko večji nadzor, kot ga imajo v spletu.

Moj mikro, november 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |