Ali lahko postavljanje videonadzornih kamer obravnavamo kot voajerizem? Takšne kamere postajajo vedno bolj običajen varnostni ukrep, v veliko primerih tudi takrat, ko za to ni prave potrebe in tudi če vemo, da se varnost z njimi ne bo izboljšala. Koliko je kamer po Sloveniji, kdo jih postavlja, zakaj in kako to vpliva na zasebnost ljudi?
Kolikokrat smo v filmih videli, v literaturi pa prebrali kriminalni zaplet, ko »junak« iz čistega dolgočasja, radovednosti ali zgolj omenjenega voajerizma prek teleskopa opazuje sosede in postane priča umora. Tak junak je to postal zaradi spleta okoliščin, »sreče«, da je bil v pravem času na pravem mestu, torej pred okularjem svojega daljnogleda ali teleskopa. Sodobne tehnologije pa so prikrito opazovanje dvignile na povsem novo raven. Kamere (klasične in infrardeče), digitalna tipala (CCD-dodatki za teleskope) in podobne naprave omogočajo, da je prostor zanimanja lahko ves čas »nadzorovan«, če pa dodamo še računalnik in programsko opremo za shranjevanje videa, zaznavanje premika ali osebe v video toku, komunikacijsko povezavo, ki samodejno pošlje obvestilo, da se je nekaj zanimivega zgodilo, pa dobimo voajerski raj. Opazovalec lahko opazuje, kaj se je dogajalo, od koder koli in kadar koli, tudi prek interneta, v njem pa lahko vse skupaj tudi objavi in deli s »somišljeniki«. Oprema je dosegljiva za nekaj sto evrov, njena uporaba pa dovolj preprosta, da si jo lahko privošči skoraj vsak!
PRILOŽNOST DELA TATU
Slovenija je precej prepredena z nadzornimi kamerami. Te so namenjene nadzoru prometa, vremena ali prikazu zanimivih turističnih krajev, kot so smučišča, plaže in podobne turistične destinacije. Do tu je vse v redu. Težave se pojavijo, ko te kamere, poleg področja, za katero jim recimo dovolimo, da ga opazujejo, vidijo tudi v zasebnost. Najbolj svež je primer iz Maribora, kjer kamera za nadzor prometa v križišču vidi tudi vhod v zasebno hišo. Pa kaj potem, bi nekdo rekel. A ni ravno tako! Vsi imamo pravico do zasebnosti. Tudi če nam ni všeč, kaj se dogaja na nekem mestu – če to pomeni stalen vdor v zasebnost, je to nedopustno. V takšnem primeru mora lastnik kamere upoštevati pravico do zasebnosti, in najmanj, kar mora narediti je, da zamegli tisti del slike, ki je sporen. Kako bo to storil? Njegov problem.
Je to paranoja? Dejali boste, pa kaj če nekdo vidi, kdaj pridem domov in kdo prihaja k meni. A priložnost dela tatu. Vedenje, kdaj je stanovanje prazno, je za vsakega tatu podatek iz »nebes«. Pa tudi če je možnost za tak scenarij blizu ničle, je dovolj, da problema ne moremo popolnoma zanemariti!
Poleg teh »javnih« kamer, je po Sloveniji še polno kamer, ki jih podjetja in javne ustanove postavljajo zato, da varujejo svoje premoženje. Zakon je v teh primerih jasen. Natančno je določeno, kaj lahko te kamere snemajo, kje so lahko postavljene in kje ne (v garderobah trgovin zagotovo ne) in kako mora biti naključni obiskovalec o nadzoru obveščen. Podjetja rada postavljajo videonadzorne sisteme, ker ti dokazano odvračajo priložnostne tatove, profesionalcev pa večinoma ne, saj ti zelo dobro vedo, kako se jim izogniti ali kako se izogniti identifikaciji, tudi če jih kamera posname. Video tok teh kamer običajno ni dostopen v spletu, možne pa so zlorabe zaposlenih, ki kakšne »vroče« posnetke prekopirajo in kopije objavijo v spletnih video storitvah. To seveda ni dovoljeno, a splet je poln primerov, ko je do tega prišlo. Spomnimo se le primerov iz pred nekaj let, ko so se v spletu pojavili posnetki gospodičen iz sončnega studia ali iz garderobe neke tekstilne trgovine. Ker se je to že dogajalo in ker se dogaja povsod po spletu, ne moremo slepo verjeti, da kamere vsi vpleteni postavljajo strogo po zakonu. Večkrat namreč iščejo bližnjice, luknje ali pa zavestno kršijo zakonodajo, saj vedo, da jim ne bo treba ničesar storiti, dokler jih nekdo ne bo prijavil. Zato je pametno, da dobro premislite, preden na javnem mestu počnete stvari, ki jih ne bi radi videli v spletu.
KAJ DELA SOSEDA?
Skoraj zunaj nadzora so državljani, ki videokamere postavljajo zato, da nadzirajo svoja »posestva«. Dokler snemajo le svoj del zemlje, jim ni treba postaviti niti obvestila o obstoju videonadzornega sistema. V praksi pa stvari niso tako preproste in premočrtne. Parcele so majhne in zelo težko je postaviti kamero na mesto, kjer je elektrika, povezava do omrežja in hkrati tudi idealna lokacija, iz katere se »vidi« zemljišče do mejnikov, na pa tudi kak centimeter čez. Večinoma te kamere vidijo tudi sosedovo lastnino, kar tem zagotovo ni všeč. A dokler tega ne vedo, so tiho!
Vse več je tudi tehnologij, ki presegajo osnovni namen videonadzora. Kamere, ki snemajo tudi v slabših svetlobnih razmerah (IR-kamere) so čedalje cenejše, enako je s kamerami višje ločljivosti, v katere so vključeni sistemi za zaznavanje gibanja, na voljo pa so tudi programi za samodejno zaznavanje prisotnosti oseb na posnetku. In če vso to tehnologijo že imamo, nam je občasno dolgčas, in če je soseda »vroča«, lahko hitro podležemo skušnjavi in kamero obrnemo tja, kjer pričakujemo vroče scene. Vsi smo iz mesa in krvi. Če imamo srečo, dobimo zanimiv, a nezakonit material. Kaj z njim storimo? Ga uporabimo za lastno naslajanje? Ga objavimo v spletu? Odvisno od človeka. A to, kar smo pred leti lahko le opazovali z daljnogledom ali teleskopom, lahko danes tudi posnamemo. Večina posnetkov na »spletnih portalih za voajerje« je zaigranih, a med njimi so tudi pristni. In ti imajo višjo ceno. Razmislite sami, kam to pelje. In ali se to dogaja tudi pri nas ali pa smo preveč paranoični?
Ste dobili idejo in boste kamero obrnili v sosedovo okno? Prej dobro razmislite, saj je nepooblaščeno snemanje ne samo vdor v zasebnost druge osebe, temveč tudi kaznivo dejanje. No, da boste tudi odgovarjali po črki zakona, vas mora oškodovani prijaviti. Kamere pa so vedno manjše in težje opazne in po drugi strani vedno zmogljivejše!
KDO SE BOJI GOOGLA?
Prejšnji mesec je po spletu zaokrožila novica, da se Googlovi avtomobili za snemanje panoramskih fotografij prek Avstrije premikajo proti Sloveniji. Po sklepanju nekaterih naj bi to pomenilo, da bodo prišli tudi na našo stran in da je naslednji Googlov projekt pri nadgrajevanju storitve uličnega pogleda (bolj poznane kot Google Street View) križarjenje po Balkanu. Nihče tega ni niti zanikal niti potrdil, zanimivo pa je bilo spremljati odzive Slovencev.
Storitev uličnega pogleda omogoča, da uporabnik Googlovih zemljevidov (Google Maps) izbrano lokacijo vidi s svojega zornega kota, torej tako, kot da bi stal tam in se obračal okoli sebe. Gre za fotografije, ki so postavljene v realno geografsko lokacijo. Da pa Google te fotografije dobi, jih mora nekako posneti. To naredijo tako, da na avtomobile postavijo drogove, nanje pa pritrdijo kamero (fotoaparat) z vidnim poljem 360 stopinj. Avtomobil počasi križari, predvsem po mestih in zanimivejših krajih, kamera pa snema in hrani posnetke. Karkoli je bilo v času fotografiranja v njenem vidnem polju, se pojavi v storitvi. Google sicer zagotavlja, da pri obdelavi fotografij zamegli obraze ljudi, tako da jamči njihovo zasebnost, vendar vedno to seveda ni mogoče, poleg tega pa je kljub zameglitvi obraza mogoč prepoznati določene osebe po kakšnih drugih podatkih. Oškodovanec se lahko pritoži in Google bo sporno fotografijo prej ali slej umaknil, vendar si težko predstavljamo Jožeta iz Spodnjega Dupleka, ki ne zna angleško, morda niti ne ve, da je objavljen v spletu, in se čudi, zakaj se mu drugi nasmihajo, da bo naredil kak rompompom. A v Evropi, ki je, mimogrede, občutljivejša na omenjeno storitev kot Američani, je bilo nekaj primerov, kjer se je pripetilo ravno to!
In kako so na to novico reagirali ljudje v spletnih forumih? Razdelimo jih lahko na dva ekstremna tabora: paranoike, ki bi Googlovo početje najraje prepovedali, in naivneže, ki komaj čakajo na to storitev brez omejitev. Realnost je seveda nekje na sredini. Storitev da, vendar mora biti pod strogim nadzorom, ki bo preprečil objavo posnetkov, ki niso primerni (iz različnih razlogov, ki jih ne bi naštevali). Enkrat za vselej je treba odpraviti naivno mišljenje o Googlu, ki večinoma po svetu velja za pozitivno podjetje (tudi zato, ker načrtno širi informacije o sebi, ki to potrjujejo). Niso nikakršna socialna ustanova. Po spletu kroži šala o tem, kakšna je razlika med Microsoftom in Googlom: Microsoft želi le vaš denar, Google pa vse, kar mu lahko daste!
KAJ PRAVI ZAKON
Zakon loči med videonadzorom in panoramskimi kamerami. Objava slike panoramske kamere v spletu je načeloma dovoljena, če je zadoščeno nekaterim pogojem. Ljudje na posnetku ne smejo biti prepoznavni, prav tako drugi podatki, s katerimi lahko identificiramo posameznika (na primer registrska tablica vozila). Če je iz posnetka mogoče na kakršen koli način prepoznati posameznika, je to z vidika zakona (pravila varstva zasebnosti in osebnih podatkov) nedopustno, saj ne ustreza standardom panoramskega posnetka. To mora pri svojem delu seveda upoštevati tudi Google.
Videonadzor lahko uvedemo le takrat, kadar je nujno potreben za varovanje premoženja ali ljudi. Če temu ni zadoščeno, govorimo o panoramskem posnetku. Zakon določa, da se posnetki videonadzora ne smejo prenašati v splet, shranjeni morajo biti v strežnikih ali snemalnih napravah, vpogled pa je dovoljen le, kadar pride do škodnega dogodka.
Kogar problematika zanima, lahko več podatkov najde v brošuri »Smernice za izvajanje videonadzora«, ki ga je objavil urad informacijske pooblaščenke. Zakon (ZVOP) namreč natančno določa, kako mora biti videonadzor izveden, a kot so zapisali, je v praksi še veliko nedorečenosti. Zakon pa se izključuje, ko gre za tako imenovan privatni videonadzor, ki ga vzpostavite na lastni posesti. Kadar gre izključno za nadzor nad posestjo posameznika (stanovanjska hiše, gospodarsko poslopje, zasebna parcela) vam tega nihče ne more prepovedati. Določeno je le, da kamere ne smejo biti usmerjene na del dvorišča, kjer se gibljejo tudi drugi oziroma po katerem ima služnost za prevoz tudi sosed. Če to počenete brez privoljenja in njihove vednosti ali če snemate tudi površino, ki ni v vaši lasti (zunaj meja vaših nepremičnin), ste lahko za svoja dejanja tudi kazensko odgovorni. Ali natančneje (povzeto po omenjenih smernicah):
»Posameznik lahko po 134. členu Obligacijskega zakonika tudi vloži tožbo na sodišče, ki lahko odredi prenehanje dejanja (videonadzora), s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica. Predvidene so tudi denarne kazni. Podobna je tudi določba 149. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da se, kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in s tem občutno poseže v njegovo zasebnost, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.«
VSI SMO VSAJ MALI VOAJERJI
Nikoli ni bilo na voljo toliko fotografij ljudi kot danes. Večina nas ima vedno pri sebi fotografski aparat ali kamero, če drugega ne, je ta vgrajena v mobilni telefon. In ker imamo te naprave skoraj vedno s seboj, vse več fotografiramo, fotografije pa objavljamo v družabnih omrežjih, na specializiranih straneh za objavo fotografij oziroma povsod v spletu, kjer je mogoče prilepiti fotografije. Vedno manj bo (je) ljudi, katerih obraz ni niti na eni fotografiji v spletu. Grožnja zasebnosti bo eksponentno narasla tisti trenutek, ko bodo izumili algoritem za iskanje po vsebini fotografij – in ne po njihovih opisih. Tisti dan bo zasebnost mrtva, saj se ne bomo mogli nikjer več skriti!
Moj mikro, Aprila 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
