To, da je večina mobilnikov opremljenih s kamero in da je snemalna tehnika dostopnejša, ni krivo za porast vseh vrst nadlegovanj, a olajša delo tistim posameznikom, ki bi to v vsakem primeru počeli. Skrb vzbuja nadlegovanje otrok s strani sovrstnikov, ki so morda za svoja leta nekoliko zrelejši in že obvladajo uporaba spleta, v pozitivne, na žalost pa tudi v negativne namene. Žrtev za tovrstno norčevanje običajno ne ve, pa tudi če ve, kaj dosti sama ne more storiti. Posledice so lahko hude in dolgotrajne, saj gre za psihično obliko nadlegovanja, ki je lahko v skrajnem primeru celo hujša kot fizično nadlegovanje. Slednjemu se je tudi nekoliko lažje postaviti po robu, ker ga starši poznajo. Spletnega nadlegovanja pa večina staršev ne pozna, ker ga ni bilo, ko so bili oni mladi, in ker je povezano s tehnologijami, ki njim morda niso tako zelo domače, se v njih ne znajdejo. Nekateri celo zamahnejo z roko, češ, pa kaj če se to dogaja v spletu, saj je ta »itak brez zveze«. Zaradi takšnega razmišljanja, nepravilne vzgoje in vsiljenega mišljenja, da je splet nekaj imaginarnega, daleč od realnega življenja, celo nekateri mladostniki mislijo, da je v spletu vse dovoljeno in da jih tako ali tako nihče ne more najti, saj so v spletu anonimni. Jasno je, da ni tako in da je vsako nadlegovanje prepovedano. Starejši moramo opraviti svoj del naloge, varovati otroka, da se mu takšno nadlegovanje ne pripeti, in preprečevati, da bi to drugim počel naš otrok. Starši smo do polnoletnosti odgovorni za početje otroka in ko bo eden od staršev zaradi spletnega nadlegovanja, ki ga izvaja njegov otrok, družbi odgovarjal, bo ta problematika bolj prisotna v javnosti. In ne tako, kot je zdaj, ko se večino takšnim primerov tako ali drugače pomete pod preprogo, češ »se bodo že otroci sami zmenili«.

Večina spletnega nadlegovanja poteka znotraj družabnih omrežih, med katerimi je pri nas najpopularnejši Facebook, ne smemo pa zanemariti drugih (Netlog, Twitter …). Facebook sicer ne dovoli, da bi račun odprl otrok, mlajši od enajst let, vendar je to le prepoved na »papirju« oziroma gre za majhne črke na zaslonu med pravnim podukom, ki ga nihče ne bere, pa tudi nihče ne preverja, koliko je otrok res star. Med registracijo lahko vnesete lažno letnico, potem pa nastavite, da se letnica v profilu ne prikaže (le dan in mesec rojstva) in tako ustvarite profil za otroka, ne glede na njegovo starost. To otroci vedo, in že devetletniki se v šoli med seboj sprašujejo po računu v Facebooku. Bolje je torej, da otroku račun oblikujejo starši, kot da to naredi sošolec. Ker nihče ne preverja identitete tistega, ki odpira račun, lahko kdorkoli odpre račun z imenom in priimkom kogar koli, njegove slike danes tudi ni ravno težko dobiti, in potem s tem računom dela, kar hoče. Otrok (pa tudi njegovi starši) nad vsebino računa nima vpliva, saj ne pozna gesla. Če kot starš odprete račun v imenu otroka, ne boste popolnoma preprečili možnosti spletnega nadlegovanja, kajti posameznik ali skupina, ki to počne, lahko odpre podobno imenovan račun ali račun v drugem omrežju in tam izvaja svoje početje. Dosegli pa boste, da se bodo pravi otrokovi prijatelji v omrežju povezali z njim, in ne z njegovim lažnim računom, ki ga upravlja nekdo drug.

Ni nepomembno, kaj se piše v spletu, zato že dlje čase velja pravilo, da je pametno vsake toliko »poguglati« svoje ime in videti, ali morda ni v spletu kaj takega, kar nas ogroža. Enako velja za otrokovo spletno podobo. Zato naj starši na enak način redno preverjajo tudi pisanje o njih. Poleg družabnih omrežjih, kjer preverite ali morda že obstaja račun v imenu vašega otroka, je pametno preveriti tudi YouTube, saj večino videoposnetkov, med katerimi so tudi popolnoma neprimerni, na koncu končna tam, in spletno odložišče fotografij Flickr.
Kaj potem, ko najdete kaj neprimernega? Obvezno takoj od upravljavca spletne strani zahtevajte umik neprimerne vsebine – tudi lažnega računa v Facebooku. To je vaša pravica, in večina upraviteljev strani vam bo takoj ugodila. Težava je v primerih, ko gre za tuje spletne strani, vaša angleščina pa ni ravno bleščeča. Poiščite si pomoč. Če vam ne ugodijo, se lahko obrnete tudi na urad informacijskega pooblaščenca, saj te zadeve sodijo v njegovo pristojnost! S tem pa ste le na polovici. Če je očitno, da gre za spletno nadlegovanje, morate najti krivca zanj. Verjetno je to nekdo, ki sodi v otrokovo okolje. S pogovorom z njim boste hitro našli možne krivce, nato pa se pogovorite z njihovimi starši. Morda bo to zadostovalo, vendar imejte v mislih, da jim je lahko vseeno, kaj počnejo njihovi otroci, se ne zavedajo resnosti dejanja ali pa je zatajila njihova vzgoja, če ti otroci pri tej starosti še ne vedo, kaj je prav in kaj ne! Pametno je tudi v iskanje rešitve vključiti delavce šole. V vsakem primeru pa morate pojav spletnega nadlegovanja zatreti in preprečiti, da bi se ponovil!

Moj mikro, Aprila 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič