Pogled na igro in hitro vam je jasno, zakaj je tako. Igra, ki je nastala kot neodvisen projekt švedskega programerja Markusa Perssona, bolje znanega kot Notch, nima konca in tudi ne prej definirane »poti« igranja ne. Čeprav jo uvrščajo med igre igranja vlog (RPG), je prej velik »navidezni peskovnik«, kjer lahko vsak počne, (skoraj) kar želi, kadar želi in kakor želi. Ker igra nima konca, se je tudi težko naveličamo oziroma se igralci redno vračajo k njej. Najstniki pa sploh. Zanimivo jih je poslušati, kako se med seboj pogovarjajo, saj uporabljajo izraze iz igre: »Ej, a veš, kako ubiješ ender dragona?« Če igre ne poznate, nimate pojma, o čem teče beseda.

Zato je dobro nekaj napisati o njej. Tako kot peskovnik otroku omogoča, da sprošča svojo ustvarjalnost pri igri in oblikovanju stvari iz mivke, tako Minecraft omogoča igralcu, da gradi navidezne objekte ali skupnosti s preprostimi ukazi na miški in tipkovnici. Igra, ki jo lahko igrate na računalniku, igralni konzoli Xbox 360 ali s pomočjo aplikacij za mobilne naprave, se ne zanaša na grafiko visoke ločljivosti in oh in sploh noro dobro in močno grafiko, igralca pa tudi ne nagrajuje s točkami ali izpolnjenimi nalogami. Prav nič ni podobna večini računalniških iger, je izvirna ter od igralcev ne zahteva spretnih prstov in hitrih odzivov. Prej bi dejali, da je podobna simulacijskim igram, kot je na primer SimCity, ob tem da jim je dodano še iskanje skritih zakladov in pustolovščin tipa izgubljeni v džungli, z neskončno možnostmi.

Ko jo prvič začnete igrati, vas igra postavi v prazno pokrajino, posejano z drevesi. Kot da bi vas časovni stroj ponesel nazaj v zgodovino, ko še ni bilo ljudi, in vas pustil nekje na še nedolžnem planetu. Hitro ugotovite, da bo sonce zašlo, prišla bo noč, pomeni, da morate zbrati dovolj drv in si narediti zavetje ali pa tvegate, da vas iz obstoja izbrišejo nočne pošasti. Kot namiguje že ime minecraft, igralec rudari (mine) po okolici za materiali, iz katerih izdela (craft) uporabne predmete, kot so sekira, ribiška palica ali celo čokoladni piškotki. Hrana je pomembna v igralnem načinu preživetja (survival), saj lahko zaradi lakote umrete. Hitro postanete vešči nalog, tedaj pa se začnejo pojavljati nove priložnosti: rudarjenje za diamanti in drugimi redkimi materiali, iz katerih izdelate boljše orožje in oklepe, lovljenje in udomačitev živali, mačke naj bi bile sila prebrisane, izdelava skrinj, v katere lahko varno skrijete svoje izdelane ali najdene stvari, izdelava stekla, tako da najprej izdelate peč in naberete dovolj peska, izdelava loka in puščic iz pajkove mreže, kar pajku ni všeč, gradnja hiš, piramid oziroma kar koli si domislite in to ni popolnoma v nasprotju z naravnimi zakoni. Možnosti ni ne konca ne kraja.

Igra nima konca. Ga pa imajo živci očetov in mater otrok, ki jo igrajo. Njihov prvi vtis je pozitiven. Igra, ki spodbuja kritično mišljenje, ustvarjalnost in tako naprej, sine (ali hčer), igraj jo, saj to je vendar za tvoje dobro. Res je tako. Za otroka je neprimerno bolje, če igra Minecraft kot nasilne strelske igre oziroma druge bolj ali manj neumne računalniške igre, ki otroku ponudijo le kratek čas zabave. Po drugi strani pa je igra zasvojljiva in zahteva več časa. Gradnja piramide, aleksandrijskega svetilnika ali le stavbe iz lastne domišljije zahteva čas. Od otrok pa ne moremo pričakovati, da se bodo zadovoljili s tezami, naredi malo danes, malo jutri in čez »leto ali dve« boš dokončal svojo zgradbo. Ko je zamisel v glavi, mora hitro ven. In že je ogenj v hiši in smešne grožnje. »Že trikrat sem ti rekel, da nehaj, pa kaj naj vtikač iz vtičnice potegnem, da boš šel končno jest.« »Ti bom že pokazal. Kaj tega pajka moraš še ubiti. Ender kaj, mulc, nehaj mi težiti.« Tega si nisem izmislil, govorim iz lastnih izkušenj. Še bolj boleče je, ko otroci igrajo skupaj, hkrati pa se tako na glas pogovarjajo prek Skypa, v latovščini, ki jo večina staršev ne razume, da bobni po vsej hiši. »Utihni že, hočem malo miru, pojdi že enkrat spat!«

Po prepričanju strokovnjakov ima Minecraft veliko lastnosti, zaradi katerih je lahko dobro učno okolje. Projekti, ki si jih izmislijo otroci sami, poglobljenost v zahtevne naloge, ki silijo otroka, da zasleduje in dosega vse višje cilje, ki si jih sam zastavi, zato je otrok tudi navdušen nad tem, kar se nauči oziroma odkrije. Več načinov igranja in orodja za nadgradnjo igre (popularni modi, postavitev lastnih strežnikov, skini) omogočajo otrokom, pa tudi odraslim – dejstvo je, da igro igrajo tudi otroci po duši, manj po letih –, da si igro oblikujejo po lastnih potrebah. Če hoče igralec sprostiti svojo domišljijo in imeti na voljo vse gradnike – kocke, izbere ustvarjalni način (crative). Ali pa se s prijateljem skupaj prijavita na javni strežnik in tam gradita svoje mesto, vendar morata biti pri tem pozorna, da jima ga ostali na porušijo. Način preživetja pomeni boj s pošastmi, creeperji, zombiji, teh je cela vrsta. »Modsi« jih dodajo še več ali pa igralca obdarijo z nadnaravnimi sposobnostmi.

Potencial, ki ga igra ima, spoznavajo tudi učitelji. Na žalost ne pri nas, morda nekoč v prihodnosti. Ameriški učitelj Joel Levin je postavil šolski Minecraft strežnik, da učenci vstopijo v svet, v katerem skupinsko oblikujejo virtualne stavbe in pokrajine (http://tinyurl.com/bc8zw9h). To še zdaleč ni osamljen primer. Stockholmska gimnazija Viktorja Rydberga je napovedala, da med obvezne predmete svojega učnega načrta za 13-letne učence uvaja Minecraft. Program bo zajel približno 180 učencev, ki se bodo že prihodnje šolsko leto spopadali z grajenjem sveta v Minecraftu. Kot pojasnjuje tamkajšnja učiteljica Monica Ekman, se bodo učenci s pomočjo Minecrafta učili načrtovanja mest, spoznavali okoljske težave, način načrtovanja in gradnje ter se pripravljali na neznano prihodnost. Dodaja, da Minecraft ni nič drugačen od modelarstva ali umetnostnega pouka. Združeni narodi pa so lani začeli program Block by Block, ki bo mladim omogočal vplivanje na urbanistične načrte, saj bodo v Minecraftu popravljali replike resničnih mest.

Če bi otrok lahko domačo nalogo naredil v Minecraftu, bi to naredil hitreje in z večjim veseljem, kot ga občuti pri pisanju v zvezek, reševanju nalog v delovnih zvezkih ali nalaganju besedilne datoteke v nekaj, kar lahko imenujemo dolgočasna navidezna učilnica. Vendar je treba biti pozoren. Minecraft ni bil narejen kot izobraževalni pripomoček, to postaja šele zadnje čase, ker nekateri v njem to možnost vidijo. Na YouTubu lahko najdete videoposnetke, ki razkrivajo ravno to. Fizika v Minecraftu (http://tinyurl.com/as435j6). Ustvarili so top, ga naložili z bloki TNT, izstrelili peščeni blok in opazovali, kako daleč leti. Vse skupaj so nato v videoposnetku opremili s fizikalnimi enačbami. Rhett Allain je za revijo Wired video analiziral in ugotovil, da Minecraftovi fizikalni zakoni niso ravno usklajeni z naravnimi, pa čeprav je na prvi pogled tako videti (http://tinyurl.com/6mbc4e7).

Kot smo že omenili, igro so sprejeli tudi slovenski najstniki in zaradi njene »nalezljivosti« se bomo morali starši spoprijeti tudi s to »nadlogo«. Je pa veliko težje kot pri drugih računalniških igrah, kjer zamahnemo z roko, češ da otrok od nje nima nič in zaradi prepovedovanja nimamo slabe vesti. Minecraft otroku nekaj da, otrok se nekaj nauči. Torej je igra dobra? Odvisnost, pretiravanje v čemer koli pa seveda ni. Kako torej omejiti? Prepovedati igranje med tednom, ko ima otrok šolske obveznosti, mu omejiti dnevni čas in tega dosledno nadzirati? Univerzalnega odgovora ne vemo. Poiskati ga boste morali sami.

Otroci so lahko nesramni in kot v vsaki drugi navidezni skupnosti tudi v Minecraftu prihaja do nadlegovanja. Ker je igra tako zelo priljubljena in ker nekateri otroci vedo več kot drugi, morda ker imajo starejše brate, ki jim pomagajo, so »frajerji«, ki drugim govorijo, kako in s kom lahko igrajo. Gre celo tako daleč, da zapovedujejo: »Če boš igral z njim, potem ne boš smel igrati z menoj.« Oziroma se jih četica zbere in redno uničujejo vse, kar zgradi otrok, ki so si ga zbrali za tarčo. Milo rečeno to ni lepo. Sam sicer lahko svojemu otroku povem, da naj si tega ne žene preveč k srcu, ne razumem pa, da starši otrok, ki kaj takega počnejo, svojim otrokom ne razložijo, da je takšno početje popolnoma neprimerno. A to je že druga zgodba, ki z Minecraftom nima prav veliko skupnega.

Moj mikro, April Maj 2013 | Marjan Kodelja |