Način, ki so ga prevzeli predvsem azijski proizvajalci, menda najbolj Samsung, ima za vse ostalo, razen zanje, več slabih kot dobrih plati. Razumljiva je njihova želja, da kupec vsako leto kupi nov televizor, a to je v nasprotju z vsako logiko, zaradi načina, kako to dosegajo. Vse več naprav (izdelkov) se pokvari kmalu po preteku garancijske dobe. Ker je primerov veliko, ne moremo več govoriti o naključju. Nemec Stefan Schridde je, da bi razjasnil stanje in dokazal, da ne gre za teorijo zarote in le glasno kričanje peščice uporabnikov, ki so imeli s svojo napravo nekaj smole, odprl blog (www.murks-nein-danke.de). Največ jeze leti na račun industrije zabavne elektronike, računalništva in telekomunikacij, poleg omenjenega podjetja pa so na blogu največkrat omenjena še podjetja Epson, Brother, Philips in Apple.
Težko bi dejali, da gre pri okvarah kmalu po izteku garancijske dobe le za naključje, saj je pričevanj o tem vse več. Tudi v Sloveniji, in če malo našpičite ušesa, jih boste slišali tudi sami. Zarota je širšega značaja. Proizvajalec naprav vpliva na uradne serviserje, katerim oblikuje cene popravil, ki so nesorazmerno visoke v primerjavi z dejansko zamenjavo pokvarjenega dela, z enim samim namenom: prepričati kupca, da raje kupi novo napravo, seveda istega proizvajalca, ki je, kot po čudežu, modernejša, zmogljivejša in presega starejši model. Kar je neredko izmišljotina. Tak poslovni model vpliva tudi na trg rabljenih naprav. Kupcev zanje je vse manj, ker ti preprosto ne vedo, koliko časa bo kupljena »rabljena« naprava sploh še delovala. Prvi kupec lahko staro napravo le zavrže, kar ima, drugače ne bi moglo biti, negativni vpliv na okolje. Ne glede na to, da se ta kaže v nerazvitih državah, kjer nazadnje konča večina naših elektronskih smeti.
Kot smo že pisali, so na načrtovano »okvaro« najbolj dovzetne električne naprave (elektrika lahko naredi marsikaj). Proizvajalec jo najlaže doseže tako, da na pomembno mesto vgradi kritični del, ki je na primer namesto kovinski iz plastike. Z drugimi besedami, taka naprava dela natančno tri leta, kar je čas, v katerem je odgovornost za delovanje naprave na strani proizvajalca (na večini trgov). Po tem času proizvajalec ni več za nič odgovoren, na trgu pa je vsaj že dve generaciji modernejša naprava. Izdelkov z »daljšim« rokom trajanja, ki bi se jih dalo poceni popravljati, torej modularno sestavljenih naprav, ne izdeluje skorajda nihče več.
Vse krajši rok trajanja ni slab le za kupce oziroma njihove denarnice. Za izdelavo elektronskih komponent uporabljajo kovine, kot so zlato, srebro in baker, ter še celo vrsto drugih »dragih« snovi. Med proizvodnjo se surovine porabljajo, troši se tudi veliko električne energije, v okolje spuščajo bolj ali manj nevarne snovi, vemo pa, da se le manjši del uporabljenih surovin vrne v proizvodni proces (recikliranje). Recikliranje je večinoma omejeno na države v razvoju, kjer »reveži« kurijo odpadno elektroniko, da bi iz nje izvlekli kovine. Med tem v zrak spuščajo strupe.
So krivi le proizvajalci? Če njih vprašate, bodo vso krivdo zanikali in dodali, da zgolj sledijo povpraševanju na trgu. Jasno je, da je del krivde tudi na strani kupcev, ker je med nami še vedno veliko takšnih, ki hočejo takoj novo različico naprave, zato da ostanejo v trendu. Hkrati smo kupci tudi rešitev problema. Preprosto bomo morali začeti razmišljati drugače in poleg zmogljivosti upoštevati tudi kriterij, kako dolgo bo naprava delovala, koliko stane popravilo in kako je z njenim recikliranjem. Težava je le ena. Na trgu skoraj ni elektronskih naprav, ki bi imele »srednjeročno« dobo trajanja.
Rok trajanja nekaterih naprav
Integrirana vezja (čipi): Procesor deluje »v teoriji« stabilno. Proizvajalci trdijo, da je življenjska doba nekje med 30 in 50 tisoč urami, pod pogojem, da delujejo v normalnih razmerah. Če računalnik vsak dan v letu deluje osem ur, to pomeni vsaj deset let, če pa le štiri ure, pa dvajset let. Toda procesorji se v praksi kvarijo pogosteje, za kar je krivo slabše odvajanje toplote umazanih ventilatorjev.
Trdi diski in pogoni SSD: Google ima v svoji strežniški farmi sto tisoč trdih diskov in v statistični analizi je ugotovil, da je pri intenzivni uporabi trdega diska verjetnost, da bo ta »odletel« v prvih treh mesecih, visoka, nato se zmanjša in spet zviša po dveh do treh letih uporabe. Diski SSD niso občutljivi na vibracije, saj nimajo premikajočih se delov, so pa občutljivi na visoko temperaturo. Pri njih se pojavi težava z največjim številom možnih zapisov v eno pomnilniško celico.
Računalniki in prenosniki: Predvidena življenjska doba namiznega računalnika je več kot štiri leta, prenosnika pa več kot dve leti. Prenosniki imajo krajši pričakovani rok trajanja zaradi slabšega sistema hlajenja.
Fotoaparati: Uradno več kot dve leti, če prej zaradi vse bolj »plastične« izdelave ne odpove kakšen sestavni del. Izdelki, namenjeni ljubiteljskim fotografom, so vse slabše in manj kakovostno izdelani ter zato bolj občutljivi na manj nežno ravnanje.
Televizorji in monitorji: Tipična življenjska doba svetila CCFL, ki je verjetno prvi del pri starejšem ploskem zaslonu in monitorjih, je okoli 15 tisoč ur. Novejši zasloni z LED svetilnim elementom imajo daljši rok trajanja. Predviden rok trajanja je več kot pet let, vendar zadnje čase televizor že v enem letu zastara.
Tiskalniki: Več kot dve leti. Opazna je usmeritev, da so poceni tiskalniki vse manj robustno izdelani, zato je možnost okvar premikajočih se delov v njem toliko večja. Če pa vam pade na tal, bo zagotovo šel v franže.
Omrežna oprema (usmerjevalniki, stikala): Več kot tri leta, čeprav v resnici zdržijo veliko dlje.
Mobilni telefoni in tablični računalniki: Več kot eno leto. Težava mobilnih naprav so baterije, ki imajo omejeno število polnjenj in praznjenj. Ker pri vsakem ciklu pride v notranjosti baterije do deformacij, baterija izgublja na zmogljivosti hranjenja energije.
Simulator obnašanja materialov
Računalniški model Vextec, ki je mimogrede še novost in se počasi uveljavlja, bi lahko odgovoril na vprašanje, kdaj se bo izdelek pokvaril. Razume namreč notranjost materialov, iz katerih izdelek je. Najprej iz proizvodne linije vzamejo primerek sestavnega dela, ga razrežejo, spolirajo, okopajo v kislini in skenirajo z elektronskim mikroskopom. Rezultat je slika mikrostrukture, ki jo analizira algoritem. Kakšna so zrna snovi, velikost in orientacija, kako pogosto se v snovi pojavijo praznine in kakšne oblike so in kako pogosti so delčki prahu in drugih nečistoč. Algoritem oblikuje sklop pravil – statistični model vseh vidikov mikrostrukture –, in več različic snovi, katere mikrostrukture so med seboj različne, a se lahko pojavijo v proizvodnem procesu. Tako lahko dobijo tudi milijon virtualnih modelov enega in istega dela, ki jih podvržejo različnim oblikam simuliranja odziva na stres med delovanjem in vplivom okolice (temperatura …). Vextecov program je celo sposoben predvideti, kako se bo mikrorazpoka, ki nastane v materialu, po tem v njem širila. Simulira lahko različne materiale, od zlitin in kompozitov do keramike in plastike.
Moj mikro, Januar Februar 2013 | Marjan Kodelja |