Način, ki so ga prevzeli predvsem azijski proizvajalci, menda najbolj Samsung, ima za vse ostalo, razen zanje, več slabih kot dobrih plati. Razumljiva je njihova želja, da kupec vsako leto kupi nov televizor, a to je v nasprotju z vsako logiko, zaradi načina, kako to dosegajo. Vse več naprav (izdelkov) se pokvari kmalu po preteku garancijske dobe. Ker je primerov veliko, ne moremo več govoriti o naključju. Nemec Stefan Schridde je, da bi razjasnil stanje in dokazal, da ne gre za teorijo zarote in le glasno kričanje peščice uporabnikov, ki so imeli s svojo napravo nekaj smole, odprl blog (www.murks-nein-danke.de). Največ jeze leti na račun industrije zabavne elektronike, računalništva in telekomunikacij, poleg omenjenega podjetja pa so na blogu največkrat omenjena še podjetja Epson, Brother, Philips in Apple.

Težko bi dejali, da gre pri okvarah kmalu po izteku garancijske dobe le za naključje, saj je pričevanj o tem vse več. Tudi v Sloveniji, in če malo našpičite ušesa, jih boste slišali tudi sami. Zarota je širšega značaja. Proizvajalec naprav vpliva na uradne serviserje, katerim oblikuje cene popravil, ki so nesorazmerno visoke v primerjavi z dejansko zamenjavo pokvarjenega dela, z enim samim namenom: prepričati kupca, da raje kupi novo napravo, seveda istega proizvajalca, ki je, kot po čudežu, modernejša, zmogljivejša in presega starejši model. Kar je neredko izmišljotina. Tak poslovni model vpliva tudi na trg rabljenih naprav. Kupcev zanje je vse manj, ker ti preprosto ne vedo, koliko časa bo kupljena »rabljena« naprava sploh še delovala. Prvi kupec lahko staro napravo le zavrže, kar ima, drugače ne bi moglo biti, negativni vpliv na okolje. Ne glede na to, da se ta kaže v nerazvitih državah, kjer nazadnje konča večina naših elektronskih smeti.

Kot smo že pisali, so na načrtovano »okvaro« najbolj dovzetne električne naprave (elektrika lahko naredi marsikaj). Proizvajalec jo najlaže doseže tako, da na pomembno mesto vgradi kritični del, ki je na primer namesto kovinski iz plastike. Z drugimi besedami, taka naprava dela natančno tri leta, kar je čas, v katerem je odgovornost za delovanje naprave na strani proizvajalca (na večini trgov). Po tem času proizvajalec ni več za nič odgovoren, na trgu pa je vsaj že dve generaciji modernejša naprava. Izdelkov z »daljšim« rokom trajanja, ki bi se jih dalo poceni popravljati, torej modularno sestavljenih naprav, ne izdeluje skorajda nihče več.

Vse krajši rok trajanja ni slab le za kupce oziroma njihove denarnice. Za izdelavo elektronskih komponent uporabljajo kovine, kot so zlato, srebro in baker, ter še celo vrsto drugih »dragih« snovi. Med proizvodnjo se surovine porabljajo, troši se tudi veliko električne energije, v okolje spuščajo bolj ali manj nevarne snovi, vemo pa, da se le manjši del uporabljenih surovin vrne v proizvodni proces (recikliranje). Recikliranje je večinoma omejeno na države v razvoju, kjer »reveži« kurijo odpadno elektroniko, da bi iz nje izvlekli kovine. Med tem v zrak spuščajo strupe.

So krivi le proizvajalci? Če njih vprašate, bodo vso krivdo zanikali in dodali, da zgolj sledijo povpraševanju na trgu. Jasno je, da je del krivde tudi na strani kupcev, ker je med nami še vedno veliko takšnih, ki hočejo takoj novo različico naprave, zato da ostanejo v trendu. Hkrati smo kupci tudi rešitev problema. Preprosto bomo morali začeti razmišljati drugače in poleg zmogljivosti upoštevati tudi kriterij, kako dolgo bo naprava delovala, koliko stane popravilo in kako je z njenim recikliranjem. Težava je le ena. Na trgu skoraj ni elektronskih naprav, ki bi imele »srednjeročno« dobo trajanja.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Marjan Kodelja |