Eno od načel ekonomije se glasi: visoko povpraševanje povečuje proizvodnjo, visoka proizvodnja prinaša gospodarsko rast, a visoka gospodarska rast pomeni blaginjo. Načrtovana zastarelost, vgrajen čas okvare v izdelke, ki se pokvarijo kmalu po izteku garancijske dobe, pa je nasprotna tej logiki. Ne vpliva na gospodarski razvoj, ker se stroški izkoriščanja surovin in predelovanja odpadkov ne upoštevajo. Načrtovano »razpadanje« škodi vsem, tudi gospodarstvu. A vendarle veliko podjetij v svoje izdelke namerno vgrajujejo sestavne dele slabše kakovosti. S tem varčujejo pri proizvodnji, povpraševanje pa se oblikuje skoraj samodejno, saj, namesto da bi popravili okvarjeno napravo, raje kupimo novo, boljšo in modernejšo.

Vsak izdelek, ki ga naredimo, ima svoj rok trajanja. Ni pomembno, kaj je, sekira ali lokomotiva, prej ali slej se vse pokvari. Stvar je le v času. V zadnjih mesecih smo pisali, kako proizvajalci dosežejo, da se njihov izdelek pokvari čim prej po izteku garancijske dobe in ne prej, v tem prispevku pa si bomo pogledali, zakaj se stvari kvarijo. To je naravna zakonitost, njeno razumevanje je bistveno pri izdelavi izdelkov z dolgim rokom trajanja, pa tudi izdelkov, ki se pokvarijo v časovnem intervalu, ki ga je že pri njihovem oblikovanju določil proizvajalec.