Radijsko vodljiv trot ali trot, sposoben samostojnega letenja, osnove so enake. Urban se je po tehtnem premisleku odločil za konfiguracijo kvadrokopterja, torej letalnika s štirimi navzgor obrnjenimi rotorji. Po tehničnih specifikacijah bi teoretično letalnik, ki ga sestavite iz elementov, kupljenih v obliki kompleta na http://tinyurl.com/d3rqn77 ali http://tinyurl.com/7ar96lu, lahko nosil do 700 gramov dodatnega tovora (na primer lažji fotoaparat). Razlika med njima je v elektroniki sistema letenja, ki je pri cenejšem kompletu (91 evrov) preprosta in primerna le za radijsko voden letalnik, sistem letenja pri dražjem kompletu (126 evrov) pa omogoča več. Koliko več, je odvisno od spretnosti programerja in želje po nakupu dodatne elektronike (podatkovna povezava, GPS …). Zmogljivejši sistem letenja je po tehničnih podatkih kot tudi cenovno primerljiv s sistemom ArduPilot Mega (omenjen v članku), prav tako pa so ga razvili zanesenjaki (kot tudi prostokodne programe zanj). Oba sistema letenja vključujeta vsa tipala (žiroskop, merilnik pospeška …), ki so nujno potrebna, da je omenjena konfiguracija stabilna v zraku. Poleg elementov, ki so del kompleta, potrebujete še 4-kanalno radijsko postajo ('komando' z ustreznimi sprejemniki) ter primerne baterije, pri čemer so najbolj primerne Li-Po baterije. Prodajalec kompletov naročeno blago v Slovenijo dostavi brezplačno (ni stroška poštnine), če pa imate srečo, potem vam tudi carine ne bodo zaračunali. Davku pa se ne boste mogli izogniti.

Odlična radijska postaja vas lahko stane tudi več kot tisoč evrov, z malo brskanja, spajkanja in nakupa dodatnih elementov pa lahko enako zmogljivo dobite za neprimerno manj. 'Komando' je Urban kupil na strani Hoobyking (http://tinyurl.com/6krf33t) za 40 evrov. Dodatek, ki osvetli zaslon, je kupil za 3,5 evra ter vgradil zunanji priključek za nadgrajevanje programske opreme (firmware). Ta ga je stal 3,5 evra, potreboval pa je malo dodatne elektronike (http://tinyurl.com/d43xmhb) ter nekaj znanja (http://tinyurl.com/ctoaypw). Ko se že lotimo predelovanja radijske postaje, je pametno imeti v njej tudi možnost sprejemanja telemetričnih podatkov iz radijsko vodljivih modelov, kar je vse mogoče najti (skupaj z navodili, kako 'komando' predelati) na omenjeni spletni strani. Ali drugače povedano: kvadrokopter, baterije in radijska postaja so ga stale manj kot 200 evrov. Se vam zdi to veliko? Za ar.drona boste odšteli še sto evrov več. Res pa je, da če bi v denar preračunali tudi vse ure pred računalnikom zaradi iskanja primernega letalnika, najcenejšega ponudnika, ure sestavljanja letalnika in finih nastavitev ter branje navodil in forumov, potem bi bila cena veliko višja. A zanesenjaki svojega prostega časa ne merijo v denarju.

Hudič je vedno v podrobnostih. Sestaviti delujočega trota iz delčkov v razsutem stanju ni enostavno. Treba je vedeti, kaj počnemo. Ali v primeru našega kvadrokopterja: kako povezati in sprogramirati kotrolnike (ESC), ki nadzirajo delovanje motorjev. Če smo bolj konkretni. Urban je potreboval šest ur samo za sestavljanje. Zaradi specifik konfiguracij (navodila so seveda dosegljiva na spletu) je treba pravilno 'zvezati' motorje, saj se dva vrtita v eni, dva pa v drugi smeri, da se izniči vrtilni moment. Ko je model sestavljen, še ni konec. Sledijo fine nastavitve, za katere potrebujete vsaj osnovno znanje in termine letenja. Delovanje motorjev je treba čim bolj sinhronizirati med seboj, tako da se na primer vsi začnejo vrteti v skoraj istem trenutku. Kvadrokopter v nasprotju z običajnimi letali nima smernih krmil, njihovo funkcijo opravijo motorji. Vplivajo na 'roll' (nagibanje levo in desno oziroma premik okoli vzdolžne osi), 'yaw' (vrtenje okoli navpične osi) in 'pitch' (dviganje in spuščanje nosa – premik okoli prečne osi) letalnika. Cenejši sistem za letenje ima zato tri male potenciometre, ki jih je treba fino nastaviti. Kar v praksi pomeni: poskusi krajših skokov v zrak, gledanje, kako se letalnik obnaša, in nato prilagajanje, dokler let ni stabilen. Če tega niste vešči, lahko preteče veliko časa, da zadeva deluje, kot mora delovati. Podobno velja tudi za učenje letenja, ki je časovno še bolj potratno. Ne samo da se moramo privaditi upravljanja modela v 3D-prostoru, privaditi se moramo tudi rutinskih (previdnih) premikov kontrolnih palic radijske postaje, brez razmišljanja. Podobno je tudi v primeru trota, ki je sposoben samostojnega letenja. Tudi tega je treba najprej fino nastaviti, nato pa narediti zanj primeren program, brez napak. Bolj ko je trot sposoben samodejnega letenja, več elektronike nosi, več dela imamo, da vse med seboj povežemo.

Samo sestavljanje ima tudi svoje prednosti. Lahko smo inovativni. Izberemo okvir, ki nam najbolj ustreza, čeprav vam na začetku ne priporočamo karbonskega. Preprosto zato, ker ga boste razbili, če niste vajeni letenja. Okvir iz aluminija se veliko bolj obnese. Prav tako lahko izberete različne oblike okvirjev, različne tipe in moči motorjev ter dodatno opremo, ki jo boste na letalnik vgradili (vsaj še kamero boste gotovo hoteli imeti). Izbirate lahko tudi različne oblike in velikosti rotorjev, pametno pa je tudi, da že na začetku kupite nekaj kompletov. Hitro se namreč polomijo. Možnosti ni ne konca ne kraja, v tem pa je tudi lepota koncepta 'naredi sam'. Tudi ko ste zadovoljni z narejenim, znate z letalnikom akrobatsko leteti, lahko še vedno nanj vgradite nekaj novega in mu izboljšate funkcionalnost.

Moj mikro, November December 2012 | Marjan Kodelja |