Podobno velja še za kaj. Recimo televizor. Ko sem bil majhen, smo imeli barvni televizor več kot 15 let. Občasno se je pokvaril, poklicali smo serviserja, ki je prišel na dom, zamenjal upor, kondenzator ali kak drug osnovni elektronski element in zadeva je delovala tako kot prej. In da ne govorim o radiu, ki je bil pri hiši še veliko dlje. Kaj pa danes? Ali so danes izdelane elektronske naprave manj kakovostne kot tiste pred desetletji? Ali pa je industriji uspelo v podzavest kupca vsiliti mišljenje, da je nekaj čisto normalnega oziroma v skladu z naravnimi zakoni, da naprava »crkne« po nekaj letih, saj je tako ali tako čas, da kupi novo?

V zadnjih desetletjih je tehnologija močno napredovala. Sistemi, ki so bili pred leti še veliki in kompleksni ter zaradi velikega dela ročne izdelave manj zanesljivi, so postali zanesljivejši. Proizvodnjo elektronskih vezji so prevzele robotske proizvodnje linije, ki so odpravile človeške napake. Vse to so razlogi, ki govorijo v prid temu, da bi morala biti elektronika zanesljivejša. Hkrati je tehnologija omogočila zmanjševanje vezij in s tem združevanje več komponent v en sam čip. To pa pomeni, da so vsi tisti elementi, ki so pri starih napravah zasedli vsaj pol prostornine ohišja, danes stisnjeni v en sam čip ali drobno ploščico. To pa spet pomeni, da bi moralo vezje delovati zanesljiveje in dlje. Pa ne! V bistvu gre za paradoks. Če je pred leti na vezju odpovedal kondenzator, je bilo popravilo poceni. Prišel je serviser, odspajkal stari kondenzator, ga zamenjal z novim in zadeva je bila OK. Zdaj analogije »kondenzatorju« pravzaprav ni. Če kaj odpove v čipu, je treba zamenjati ves čip, to pa pomeni, da dejansko menjamo enega najvitalnejših delov naprave. Ali ni potem bolje kupiti kar nove naprave, stare pa vreči v smeti? V veliko primerih je. Vsekakor pa je odvisno od cene oziroma cenovnega razreda naprave.

KAKOVOST VEDNO NI ODLIKA

Svoje je seveda naredila konkurenca in želja lastnikov kapitala po vedno večjih dobičkih. Rasti, ki so bile dobre za podjetja v prejšnjem stoletju, v novem niso več sprejemljive. Kapitalisti hočejo več. To pa pomeni, da je treba prodati več. Ni več sprejemljivo, dejansko je celo slabo, da podjetje izdela kakovostno napravo za široko potrošnjo. To namreč pomeni, da jo bo kupec uporabljal zelo dolgo. To pa z vidika potrošniške družbe ni dobro, ker potem ne bo kupoval novih. Se še spomnite podjetja Schaub-Lorenz? Večina verjetno ne, saj je šlo k vragu že pred več kot dvema desetletjema. Sicer je na trgu mogoče dobiti izdelke pod to blagovno znamko, tudi nove, a to nima več zveze s starim Schaub-Lorenzom. Kakor koli že, to podjetje je izdelovalo vrhunsko kakovostne radijske in televizijske aparate, glasbene komponente in podobno. Tako vrhunske, da so jih uporabniki, ko so enkrat kupili, uporabljali tudi več deset let. Tudi v Sloveniji se skoraj gotovo še valja kak radio tega podjetja in stavim, da deluje kot grom. A kakovost je pomenila, da uporabniki niso kupovali novih izdelkov. Vsaj v ekonomsko doglednem času ne. In zakaj bi jih, če pa stari deluje brez težav. In ko se je trg enkrat zapolnil, je prodaja padla in Schaub-Lorez je šel k vragu. Najprej ga je kupil ITT, tega nato Nokia, pozneje pa …

Kakovost torej ni vedno odlika. Čeprav so je polne vse marketinške kampanje. In kar je najhuje, v to, da je bolje kupiti novo kot pa popravljati staro, je proizvajalcem in trgovcem uspelo prepričati večino kupcev. V našo podzavest so »zapekli »mišljenje, ki se sproži, ko naprava odpove: »Koliko je stara? Aha, tri leta. Nima smisla klicati serviserja, tako ali tako je zastarela, bom šel po novo.«

V SISTEM VGRAJENA OKVARA!

Kaj je bolje? Kupiti izdelek za 2000 evrov, ki bo zagotovo deloval šest let, ali funkcijsko enakovrednega za 1500 evrov, ki bo deloval le tri leta? V prvem primeru bo proizvajalec v šestih letih od vas dobil 2000 evrov, v drugem pa 3000 evrov. Jasno je torej, kam pes taco moli!

Zgodba pa je veliko kompleksnejša, kot bi morda mislili. Novi tehnični izdelki v veliki meri temeljijo na dokaj standardnih elektronskih komponentah, ki jih krmili in regulira ustrezna programska oprema. In ta omogoča marsikaj. Tudi recimo določanje natančnega datuma, kdaj naj izdelek neha delovati. To je sicer mogoče, vprašanje pa je, koliko je smiselno, saj bi uporabniki verjetno hitro ugotovili, da nekaj smrdi, če bi sorodne naprave odpovedale skoraj hkrati. Je pa mogoče biti bolj prebrisan in določiti le verjetnost, da bo prenehal delovati v določenem času. Tako bodo eni izdelki delovali dlje, drugi krajše, v povprečju pa toliko, kot je bilo načrtovano. Paziti je torej treba, da se kupec zaradi tega ne jezi, ker bi v tem primeru zagotovo posegel po konkurenčnem izdelku. Zato ga je treba prepričati, da izdelek pred iztekom tega časa zamenja, ker je ta tako ali tako že zastarel, saj so na trgu novi, boljši. Zdaj je verjetno vsem jasno, zakaj vsako drugo leto dobimo novo kolekcijo mobilnih telefonov, televizorjev, prenosnih in namiznih, računalnikov, tiskalnikov in na splošno vseh naprav široke potrošnje. To, da so se pojavile nove tehnologije, ni najpomembnejši razlog. Najpomembnejši razlog je potrošnja. Prodati!

Takšno stanje traja že kar nekaj časa in smo se ga navadili. To pa pomeni, da je trg pripravljen na naslednjo »fazo«. Ko je javnost godna in sprejme vsiljene roke trajanja, lahko proizvajalec v izdelke vgrajuje manj kakovostne in s tem cenejše dele oziroma materiale, kar pomeni, da je izdelek res cenejši za kupca, vendar večino prihranka, ki ga tako ustvari, proizvajalec spravi v svoj žep. Načeloma ni s tem nič narobe, če obvelja reklo »volk sit in koza cela«. Proizvajalec in prodajalce imata večji zaslužek, kupec pa dobi izdelek nekoliko ceneje. A v praksi običajno ni tako. Oba bloka (proizvajalec in trgovec na eni strani in kupec na drugi) namreč še zdaleč nista v enaki vlogi. Prvi ve več kot drugi in ima večjo moč, da drugega prepriča, da je tak način dober in drugemu v prid. Četudi ni. Paziti je treba, da si kupec ne začne postavljati za trgovca neprijetnih vprašanj, kot na primer, ali mora res imeti vsako leto nov telefon. Dokler nismo bili v krizi, se s tem nismo ubadali. Zdaj pa se. A je že prepozno. Namesto da bi imeli izbiro med izdelki, ki so dražji, a delujejo dlje, tega načeloma sploh nimamo več, oziroma če imamo, so cenovne razlike enormne. Skoraj ni več izdelkov, ki bi sodili v zlato sredino z optimalnim razmerjem med kakovostjo (rokom trajanja, zastarelostjo) in ceno!

NA UDARU JE OKOLJE

»Hiper kupovanje« izdelkov in njihova prekratka uporaba imata še eno slabost. Izdelek namreč v svojem življenjskem ciklu obremenjuje tudi okolje. Najprej zato, ker moramo izkopati več naravnih surovin, nato porabiti več energije, da izdelamo več izdelkov in na koncu predelati še odpadne materiale (za kar gre spet energija) ali pa se jih nekako znebiti (beri: izvoziti na Kitajsko ali v Indijo). Bistri kapitalisti so celo v svetovni gospodarski sistem vgradili napako, ki jim je še kako v prid. Ponovna predelava (recikliranje po domače) in odlaganje neuporabnih odpadkov šteje v bruto nacionalni dohodek, povečuje gospodarsko rast in je temu primerno pozitivna gospodarska dejavnost, čeprav bi zaradi narave stvari moralo biti obratno, saj s tem saniramo škodo, ki je bila storjena naravi, tudi zaradi prevelikega poveličevanja potrošništva kot vrline. Kar pa ni! Torej je dobro, da čim več proizvajamo, čim več kupujemo in čim bolj kvarimo okolje, saj bo gospodarska rast višja?

NAMENOMA VGRAJENI KRITIČNI ELEMENTI

Proizvajalec najlažje doseže programirano življenjsko dobo izdelka tako, da v izdelek vgradi del, za katerega je jasno, da bo čez točno določen čas nehal delovati oziroma bo deloval slabše. Tako imenovani kritični element sistema.

Pred časom sem veliko uporabljal mobilne telefone podjetja SonyEricsson in pri njih se mi je redno dogajalo, da so se po letu ali dveh začele pojavljati težave s tipkami. Del jih preprosto ni več deloval. Zadeva, ki jo je načeloma lahko popraviti, a večina uporabnikov bi v tem primeru zagotovo podpisala nov aneks z mobilnim operaterjem in »kupila« nov telefon. Telefoni so zanimivi še z enega zornega kota. Imajo vgrajeno baterijo, in vsem, razen iPhonu, jo je mogoče preprosto zamenjati, vendar je cena nove baterija nesorazmerna (beri: predraga) s ceno mobilnega telefona. Namenoma seveda! Vsem nam je jasno, da baterije niso večne, temveč imajo predpisano število polnitev in praznjenj. Pa ste kdaj našli in pogledali ta podatek med tehničnimi lastnostmi izdelka?

Še zanimivejši je primer predvajalnika iPod. V spletu lahko zasledite, da je njegova predvidena življenjska dve leti in pol. Zakaj? Kaj pa se lahko pri njem pokvari oziroma moramo res vsake dve leti kupiti novega le zato, ker leži nekje v žepu in »predvaja« glasbo? Kritičen element je seveda baterija. Te ne morete sami zamenjati, to bi spodbudilo k izdelovanja več proizvajalcev in bi bile cenejše, zato jo zamenjajo lahko le na servisu.
Kritičnih elementov je še veliko. Pomnilniki flash imajo omejeno število zapisov v eno celico, mehanski deli tiskalnikov (predvsem cenenih modelov) so vse manj robustni, zato prej ali slej »odletijo«, pri cenenih slušalkah zelo kmalu »poči« kabel na stiku s vtičem, svetilni element v zaslonu, televizorju LCD, projektorju deluje določeno število ur in podobno. Skoraj vsaj izdelek na trgu ima kritičen element, ki mu zmanjšuje rok trajanja, hkrati pa je cena popravila oblikovana tako, da spodbuja nakup nove naprave. Kupci pa, čeprav je bilo še pred nedavnim drugače, gledajo le na ceno, kvaliteta postaja popolnoma nepomembna.

NAČRTOVANO, DA ZASTARI

Lahko se vprašamo, zakaj podjetje namenoma predstavi izdelek, zaradi katerega je stari na prvi pogled zastarel, »novosti« pa so zgolj kozmetične narave. Ali s tem sebi ne dela škode? V bistvu ne, saj je to del strategije. Strategije prodaje na dolgi rok s predvideno ali vsaj želeno rastjo dobička, ki zahteva, da kupec periodično, po roku, ki ga določi izdelovalec (in ne kupec), kupi nov izdelek namesto starega. Kritiki poudarjajo, da omenjena strategija spodbuja ne-varčno rabo naravnih virov (predvsem ko gre za kozmetične izboljšave) in zavajanje kupcev, pred katerim poskušajo skriti dejanske stroške nakupa oziroma uporabe. Velja omeniti tudi mišljenje zagovornikov, ki predvsem trdijo, da bi izdelava dlje delujočih izdelkov upočasnila inovacije. Bistvo strategije je torej v tem, da podjetje A ne čaka, da njegov izdelek postane zastarel zaradi novega izdelka podjetja B, temveč da to stori samo. Kritiki tako imenovane načrtovane zastarelosti omenjajo še eno nevarnost takšnega početja. Če podjetje za izdelek samo načrtuje petletni rok trajanja, prej ne bo predstavilo uporabne tehnične izboljšave, ki jo je že razvilo, tudi če bi to lahko storilo. Razen seveda, če ga v to ne bo prisila konkurenca, kar je spet lahko zelo vprašljivo, saj je zaščita intelektualne lastnine (ki je vse bolj široka) usmerjena ravno v preprečevanje tega.

Načinov načrtovanja zastarelosti je v praksi več. Nekatere smo že omenili. Vsi pa imajo skupno to, da se že pri razvoju izdelka upošteva načrtovani rok trajanja. To pa pomeni, da se v izdelek vgradi dele, ki so s tem v skladu, ne pa na primer dražjih delov, za katere je dokazano, da vzdržijo trikrat dlje.

Omenili smo že oblikovanje izdelka na način, da je cena popravila v neskladju s ceno novega izdelka, podjetja pa uporabljajo tudi način, ko po preteku določenega časa ne ponujajo več tehnične podpore. To pa v skrajnem primeru lahko pomeni, da ga tudi popraviti ne morejo več, saj rezervni deli niso več na voljo. Proizvajalci programske opreme lahko naredijo korak dlje: po preteku časa program bodisi ne deluje več ali pa stara različica ni združljiva z novo oziroma je ta združljivost otežena na različne načine. Najbolj sofisticiran pristop pa je, da je v izdelek vgrajena funkcija, ki sama pove, kdaj in kaj je treba zamenjati (črnilniki, filtri …). Pri tem gre za odločanje glede na pretečeni čas in funkcija samodejno ne dovoli uporabe izdelka, dokler zamenjava ni izvedena. Pa tudi če bi še vedno čisto normalno deloval.

EKONOMIJA ZASTARELOSTI

Pri logiki načrtovane zastarelosti pa trčimo na protislovje. Ta naj bi namreč najbolje delovala na trgih z manj konkurenčnosti, ne pa tudi tam, kjer je konkurence več. Konkurenca naj bi bila ta, ki preprečuje zavajanje kupca in izkoriščanje tega termina sebi v prid. Znan je primer iz avtomobilske industrije, kjer naj bi večja konkurenčnost pripomogla k temu, da so vozila kakovostnejša in imajo daljši rok trajanja. So pa industrije, kjer so zaznali obrnjen trend, in zagotovo vanje sodi tudi industrija zabavne elektronike, v katero uvršamo tudi izdelovalce računalniške opreme. Morda tudi za to, ker smo priča globalizaciji. »Ves svet« je namreč en sam velik trg z znanim številom proizvajalcev in brez večjih pretresov. Koliko podjetij ponuja tiskalnike, koliko je blagovnih znamk računalnikov, koliko jih izdeluje televizorje, koliko je operacijskih sistemov? Povsod znano število starih znancev, ki trg obvladujejo, konkurenca med njimi pa je več ali manj simbolna. Ne nazadnje so v vseh teh izdelkih deli in materiali, ki jih izdelujejo manj globalna podjetja. Vsi torej izdelujejo po enakem načelu, s čim manj stroški in z znano ekonomijo zastarelosti, ki se dosti ne spreminja. Končni rezultat, proti katerem pa kaj dosti ne moremo, je: imamo veliko cenovno ugodnih izdelkov na eni ter butičnih in dragih izdelkov na drugi strani. Slednji delujejo dlje, so pa tudi občutno dražji, tako da jih kupujejo le bogati. Zlate sredine pa ni! In je tudi ne bo, saj podjetja, ki bi hotela delati na tem področju, preprosto ne dobijo primernih delov.

Moj mikro, junij 2009 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |