Cikel izdelka na trgu

Tabela predstavlja ekonomsko teorijo cikla izdelka na trgu, od njegove plasmaja do umika. Prodajalci si čim prej želijo preiti v stanje, ko izdelek prinaša veliko denarja (krava molznica) in tam ostati čim dlje. Pristopi so lahko različni, odvisni od položaja prodajalca na trgu. Vzemimo iPhone. Apple je fazo ena kar preskočil, saj je zganjal noro oglaševalsko akcijo nekaj mesecev, preden je prodal prvi telefon. Potencialnim kupcem je pri prihodu na trg skočil neposredno na fazo 2. Ker je bilo na voljo malo izdelkov, so potencialni kupci stali v vrstah in še podkrepili mnenje javnosti, da gre za noro dober izdelek. Danes je iPhone v fazi 3. Je krava molznica za Apple in seveda si želijo v tej fazi tudi ostati. Kako? S časovno dobro izbranimi nadgraditvami, zanimivimi dodatki ali novimi različicami. Prek tega lahko izdelek zelo dolgo ostane v fazi 3, vsekakor dlje, kot če bi šlo za izdelek, ki takšnih nadgradenj ne omogoča. Obstaja pa nevarnost, da konkurenca predstavi soroden izdelek, ki bi bil boljši in bi ga kupci imeli raje. Takrat bo iPhone prešel v fazo 4.

Kaj je zastarelost

Zastarelost je pojem, ki opisuje stanje izdelkov ali storitev, ki jih uporabniki ne želijo več, tudi če so morda še delujoči in brezhibni. Običajno do zastarelosti pride, ko je na voljo zamenjava za izdelek ali storitev. Ločimo več vrst zastarelosti.

• Tehnološka zastarelost
Do tehnološke zastarelosti pride, ko novi izdelki ali tehnologije izpodrinejo stare. Pogoj je, da so kupci sprejeli novosti, bodisi zato, ker res prinašajo nekaj novega, boljšega, ali pa tudi zato, kar je moč opaziti danes, ker do takšne percepcije s strani kupcev pride zaradi močne marketinške aktivnosti.
Do zdaj smo bili priča kar nekaj tehnološke zastarelosti. Optični pogoni (CD) so izpodrinili gibke diske zaradi večjega pomnilniškega prostora, DVD je izpodrinil kaseto VHS zaradi boljše kakovosti filmov in multimedijskih funkcij. Na nižji ravni lahko pride do tehnične zastarelosti, ko nova različica izdelka zamenja starejšo. Primer iPhona, ko je iPhone 3G izpodrinil prvo različico tega telefona. Še očitneje je to pri procesorjih in grafičnih karticah.

• Funkcionalna zastarelost
Izdelek postane funkcionalno zastarel, ko ne opravlja oziroma ne more več opravljati funkcije, zaradi katere je bil zasnovan. Ko so operaterji analogni sistem NMT zamenjali z GSM-om, so analogni mobilni telefoni postali zastareli, ker ni bilo več omrežja, v katerem bi lahko delovali. Do te vrste zastarelosti lahko pride tudi v primerih, ko ni več moč dobiti rezervnih delov za izdelek, če se ta pokvari oziroma je strošek popravila višji od nakupa enakovrednega novega izdelka, ali pri programski opremi, ko izdelovalec zanjo ne ponuja več vzdrževanja in popravkov.

• Stilska zastarelost
Do nje pride, ko izdelek ni več zaželen, ni več priljubljen, ker je »postal grd«. Je pa ta zastarelost pogostejša v modni industriji, ker je znano tudi to, da se vsaka moda enkrat vrne in postane spet trend. Tudi na področju tehničnih izdelkov lahko pride do tovrstne zastarelosti, saj zadnje časa v ospredje stopa njihova oblika, in ne le tehnične značilnosti.

• Odložena zastarelost
Se nanaša na položaj, ko tehnološke izboljšave (še) niso vključene v izdelek, čeprav bi lahko bile. Najboljši primer je avtomobilska industrija, kjer tehnološke novosti najprej vgradijo v dražja vozila in še veliko pozneje v cenejša, čeprav bi to lahko storili sočasno.

• Načrtovana zastarelost
Je proces, ko izdelek postane zastarel ali preneha delovati (ne opravlja funkcije) po točno določenem času, ki ga je določil izdelovalec. Seveda je to v njegovo korist, saj tako prisili kupca, da prej kupi nov izdelek. Namen proizvajalca je skriti dejanski strošek uporabe in mu zaračunati višjo ceno, kot jo je sicer pripravljen plačati. Tipičen primer tega so črnilniki z vgrajenim vezjem, ki po preteku določenega časa ali ko količina črnila pade do določene ravni, tega naredi neuporabnega. Pa četudi bi lahko naredili še kak izpis. Največkrat pa je to mogoče opaziti pri programski opremi, saj je vanjo programirano zastarelost najpreprosteje vgraditi.
Ni pa nujno, da gre pri teh zadevah vedno za tako sofisticirane prijeme. Lahko so veliko preprostejši. Izdelovalec lahko na primer določi predvideno življenjsko dobo izdelka in vanj vgradi manj »vzdržljive« in seveda tudi cenejše sestavne dele ali materiale. V povprečju bodo taki izdelki delovali želen čas, eni bodo »crknili« prej, drugi pozneje, proizvajalec pa je vseeno dosegel svoje. Proizvodnja izdelka je zanj cenejša in po določen času kupca spodbudi, da kupi nov izdelek. Po možnosti spet njegovega in seveda čim prej.

Življenjski cikel

Življenjski cikel izdelka, ki ga kupimo, je veliko daljši in ne zajema le del uporabe. Cikel se začne pri surovinah, naravnem bogastvu, ki je omejeno (1). Sledi predelava surovin (rude) v za industrijo uporabne materiale, kovine, plastiko in tako naprej (2). Nato proizvajalec izdela izdelek (3), kupec ga kupi in ga začne uporabljati (4). Konec življenjskega cikla pomenita recikliranje (5) in pa varno odlaganje odpadnih delov (6), ki jih ni mogoče znova uporabiti. V vseh korakih gre za porabo energije, pri nekaterih za izrabo naravnih bogastev, pri zadnjem pa za obremenjevanje okolja. To je dobro vedeti, ko se sprašujete, kaj je dejansko ekološko razmišljanje.

Kaj je strošek uporabe

Strošek ali cena uporabe je cena, ki jo plačujemo, ko izdelek uporabljamo. Poleg cene energije in morebitnega potrošnega materiala ima največji vpliv nanjo cena nakupa izdelka. Torej, če plačamo za televizor, ki deluje šest let brez okvar, 2000 evrov in zanemarimo strošek energije, nas ta letno stane 333,33 evra. Letni strošek televizorja za 1500 evrov, ki deluje le tri leta, pa je 500 evrov. Če oba delujeta dlje, so ti letni stroški manjši, ne smemo pa zanemariti, da so običajno dražje naprave tudi varčnejše. Podatka o stroških uporabe, kjer bi bila jasno povedana predvidena doba uporabe, pa proizvajalci običajno ne povedo najraje. To je podatek, ki je skrit, in zaradi tega govorimo o zavajanju kupcev, saj ti ne poznajo predvidenega roka trajanja.

Nižanje standardov

Poleg krajšanja dobe trajanja je druga pot k zniževanju produkcijske cene izdelkov nižanje standardov oziroma pogojev, pri katerih izdelek deluje. Tipičen primer tega je temperaturno območje. Večina kupcev tega podatka na prebere oziroma jih sploh ne zanima. Pričakujejo, da zadeva deluje v okolju, v katerem živijo. Pa je res tako? Hitro ste lahko negativno presenečeni. Fotoaparat Nikon D90 ni ravno najcenejši, deluje pa v temperaturnem območju med 0 in 40 stopinjami Celzija. Spodnja vrednost je občutno previsoka za naše okolje in zdaj nam je jasno, zakaj se je fotoaparat pozimi na smučišču tako čudno obnašal.