I. KAZENSKI ZAKONIK
Po veljavnem kazenskem zakoniku se sodišče v primeru kršenja avtorskih pravic opira na tri člene:
Kršitev avtorske pravice
158. člen
1. Kdor s svojim imenom ali z imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del, ali dovoli to storiti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
2. Kdor skazi, okrni ali kako drugače neupravičeno poseže v tuje avtorsko delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
3. Pregon se začne na predlog.
Neupravičena uporaba avtorskega dela
159. člen
1. Kdor neupravičeno uporabi eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let.
2. Če tržna cena avtorskih del iz prejšnjega odstavka pomeni veliko premoženjsko vrednost, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.
3. Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika protipravna premoženjska korist in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi takšno premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
4. Primerki avtorskih del in naprave za njihovo reproduciranje se vzamejo.
Kršitev avtorski sorodnih pravic
160. člen
1. Kdor neupravičeno reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali več izvedb, fonogramov, videogramov, RTV oddaj ali podatkovnih baz, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let.
2. Kdor neupravičeno reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali več izvedb, fonogramov, videogramov, RTV oddaj ali podatkovnih baz, katerih skupna tržna cena pomeni veliko premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do petih let.
3. Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika protipravna premoženjska korist in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi takšno premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
4. Primerki izvedb, fonogramov, videogramov, RTV oddaj ali podatkovnih baz in naprave za njihovo reproduciranje se vzamejo.
Kazenski zakonik loči dva primera: eno je neupravičena raba avtorskega dela, torej da prenesete skladbo in jo poslušate, drugo pa je, če to skladbo bodisi zavestno daste v sistem ali pa jo po prenosu pustite v skupni rabi vsem uporabnikom storitve izmenjave datotek, omogočite torej, da jo prenesejo tudi drugi. V obeh primerih je jasno, da ne gre za kaznivo dejanje, preganjano po uradni dolžnosti, ampak mora oškodovanec podati prijavo, na osnovi katere se nato lahko, ali pa tudi ne, izvede preiskava.
Kako razumemo zakon?
Sum kaznivega dejanja je treba dokazati, kar pomeni, da mora sodišče zahtevati in zaseči osumljenčev računalnik (predvajalnik in sorodne naprave), dokazati, da so v njem nelegalno pridobljena avtorska dela (neizbrisana in morda obnovljena že izbrisana). Iz najdenih podatkov je treba izluščiti vzorec uporabe interneta, torej dokazati, da je bil osumljeni prijavljen v storitev za izmenjavo datotek, koliko časa je bil tam prijavljen, koliko podatkov je bilo preneseno iz računalnika in vanj ter še kaj. To je naloga računalniške forenzike. Kot je znano, o tem smo namreč pred kratkim pisali, je slovenska policija glede teh kadrov in tudi opreme močno »podhranjena«. Glede na zapisano se nam obiska policije na domu, če nismo ravno glasbeni »diler« na veliko, ni treba bati. Pa tudi če bi nas obiskali in bi nas celo obtožili, bi nas lahko dober advokat, glede na stanje računalniške forenzike pri nas (tako pravijo strokovnjaki), brez posebnih težav opral krivde.
Ocena dejanske škode
Kako se tega lotiti? Če gre za neupravičeno uporabo avtorskega dela, lahko preprosto preštejejo vse najdene nelegalne skladbe, številko pomnožijo z njihovo vrednostjo (recimo 0,99 evra) in natančno določijo škodo. Verjetno nato tožilec oceni, ali je škoda sploh dovolj visoka, da se splača podati ovadbo.
Težje pa je oceniti škodo, ki nastane, če je osumljenec dal glasbene datoteke v skupno rabo. Tu se lahko zanašajo na podatke iz dnevnika uporabnikovega programa za izmenjavo datotek, na primer število prenesenih bajtov iz računalnika. Pridobljeno število x bi lahko delili s povprečno velikostjo datotek, ki so bile določene za morebitni prenos, in tako približno ocenili, koliko prenosov je bilo. Je pa vprašanje, ali bi bila ta ocena dovolj za sodišče, saj nikoli ne moremo trditi, da je bila iz računalnika v celoti prenesena celotna datoteka ali zgolj njen del (drugi deli pa iz drugih računalnikov v omrežju). Vseeno pa bi dobili oceno, ali je šlo za veliko ali malo prometa in temu primerno veliko ali manjšo potencialno škodo. A pavšalna obsodba na osnovi dejstva, da je nekaj lahko bilo preneseno, se nam zdi podobno, kot če bi koga, ki ima nelegalno orožje, obsodili za hipotetični neizvršeni umor namesto za nelegalno posedovanje orožja.
Hipotetična obsodba
Do ovadbe omenjene gospe iz Amerike na našem sodišču po kazenskem zakoniku verjetno sploh ne bi prišlo. Kot je nam znano, so ji dokazali potencialno možnost dajanja v skupno rabo 24 skladb, ne pa tudi dejanskih prenosov. Premoženjska korist v vrednosti 24 € zaradi morebitne nelegalnosti teh skladb pa je občutno prenizka, da bi se z njo ukvarjala naša sodišča.
Postavlja se vprašanje, koliko skladb bi morali najti v osumljenčevem računalniku, da bi se sodišča sploh zganila. Nekje smo zasledili, da je meja, ko ne gre več za preganjanje po zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah, temveč po kazenskem zakoniku okoli 4000 evrov. To pomeni, da bi moral osumljenec imeti na računalnika enako število skladb, kar mimogrede, če predpostavimo, da je njihova povprečna velikost 5 MB, znese približno 20 GB. Toliko skladb pa imajo v svojih računalnikih resnično le pirati in majhno število »računalniških hrčkov«, ki v svoj računalnik shranjujejo vse, do česar pridejo, pa čeprav večino tega sploh ne potrebujejo. Hitro pa bi ta znesek presegli, ko bi tožilcu uspelo dokazati prenose, a to je malo verjetno, saj tega v ameriškem primeru sploh niso poskušali dokazovati (obsodba je temeljila na možnosti in ne dejansko izvedenih prenosih).
Kaj pa mladoletniki?
V Republiki Sloveniji otroci ne morejo biti kazensko preganjani za kaznivo dejanje, omejeno šele za več kot 14 let starosti. Pred tem letom se jim namreč ne sme izreči kazenska sankcija (71. člen kazenskega zakonika). Prav tako niso civilno (odškodninsko) odgovorni do 14. leta starosti, razen če se jim dokaže, da so bili pri povzročitvi škodi zmožni razsojati. V obeh primerih bodo za škodo, ki jo je povzročil otrok med 7. in 14. letom, odgovarjali njegovi starši, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde.
II. ZAKON O AVTORSKIH IN SORODNIH PRAVICAH
Lastnih avtorskih del lahko kršilca civilno toži, ravno slednje se je pripetilo v Ameriki, na osnovi zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Zakon je dolg, vendar po našem naš primer opisujeta sledeča člena.
Povrnitev škode in civilna kazen
168. člen
1. Za kršitve po tem zakonu veljajo splošna pravila o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno.
2. Kršilec je dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste.
3. Če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne.
4. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.
5. Če je premoženjska škoda večja od civilne kazni, ima upravičenec pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.
Denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo
169. člen
Neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, lahko sodišče prisodi avtorju ali izvajalcu pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih pravic, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo.
Laično gledano to po našem mnenju pomeni, da mora tožnik čim natančneje dokazati nastalo škodo in ne more igrati na karto potencialno nastale neocenjene škode. Kot smo pokazali v primeru kazenskega zakonika, določiti vrednost škode v primeru zgolj nelegalne uporabe skladb ni velika težava, težje bo tožnik dokazal, koliko uporabnikov je morebiti preneslo skladbo iz računalnika tožene oseba oziroma kolikšna je zaradi tega nastala škoda.
Hipotetična odškodnina
V tem primeru ima tožnik več možnosti, da dobi odškodnino za nelegalno početje, vendar mora dokazati višino škode, ki je osnova za izračun pravične odškodnine. Pravične do tožnika in na neki način tudi do tožene strani. Vsekakor pa v nobenem primeru kazen ne bi bila tako visoka in nesorazmerna z nastalo škodo. Ima pa tožnik v tem primeru možnost, da sam najame in tudi plača forenzičnega strokovnjaka ali zasebnega detektiva, ki mu pomaga priskrbeti dokaze, ki bi jih sodišče morebiti lahko sprejelo!
Kaj lahko iz tega sklenemo? Verjetnost, da boste šli sedet zato, ker iz spleta vlečete nelegalne glasbo in filme, je majhna. Policija ima premalo ustrezno izobraženih strokovnjakov, ki bi znali preiskati primer, sodišča so prezasedena z drugimi, bolj žgočimi primeri, in vprašanje je, kdo bi vas sploh prijavil, pa tudi zakonodaja pri nas ni tako stroga, da bi vas moralo biti ne vem kako strah, če si s spleta snamete kakšno pesmico. Globalno gledano vaše početje, pa čeprav načeloma ni razlike med krajo žvečilnega gumija v trgovini ali skladbe iz spleta, ne povzroča velike škode. Ne kaže prezreti niti tega, da je slovenski trg za globalno glasbeno industrijo nepomemben. Včasih je dobro, da nas ni na zemljevidu. Kaj pa lokalna perspektiva? Prej ali slej bo vložena odškodninska tožba, ki jo bo vložil naš glasbenik ali založba, če ne zaradi drugega zato, da prestraši uporabnike storitev izmenjave datotek. Kdaj? To je druga pesem. Najprej morajo najti uporabnika, ki mu bodo lahko preprosto dokazali vse, kar zahteva zakon, in ki bo primeren, da bo rabil kot opomin, pa tudi kak naš ansambel, ki ima toliko pesmi in je tako priljubljen, da se na ta način lahko dokaže dovolj velika škoda, da se ga sploh splača preganjati. Na srečo naša zakonodaja ni tako radodarna in ne ščiti tako močno avtorjev (beri: založb), kot je se to dogaja v Ameriki. Vsaj za zdaj še ne?
»Nalaganje« o enakopravnosti
Se strinjate, da nam »nalagajo«? Dejstvo, da se veliko Slovencev raje odloči za nelegalno presnemavanje glasbenih datotek, je vsaj malenkostno povezano tudi z zapostavljenostjo našega trga s strani velikih spletnih glasbenih trgovin. Seveda to še zdaleč ni glavni razlog, kajti če bi bil, potem ne bi ugasnila glasbena trgovina »Zabavaj.se«, ki, kot kaže, ni delovala po načelu »ekonomske logike«, a tudi če bi nekdo res hotel kupiti kakšno skladbo, je iz Slovenije – ne more.
Za primer lahko navedemo v svetu »oh in joj« opevano Applovo glasbeno spletno trgovino iTunes. Zanje Slovenije sploh ni na zemljevidu sveta, ne glede na količino prodanih iMacov, iPodov in drugih i-jev. Smo edini prebivalci dežele z evro področja, ki uradno v tej trgovini ne moremo kupovati. Vsi drugi mirno lahko, le mi ne. Se počutite zapostavljeno? Neumno, se strinjamo! iPodi so priljubljeni tudi med Slovenci in če želimo vanj legalno prenesti le eno skladbo, moramo kupiti in »drago« plačati celoten CD (glasbeni album). O kakšnem legalnem nakupu ene same skladbe slovenskega izvajalca pa lahko v večini primerov mirno pozabite. Kruh prodajajo le v kompletu ducata štruc različnih vrst (beli, črni, rženi, koruzni ...), in če želite le belo štruco, preostalih enajst mirno vrzite v smeti!
Pojmo nazaj v prodajalno iTunes. Poleg držav EU-ja minus dvanajst novink, imajo na stari celini do nje dostop še Švicarji in Norvežani. Predvidevamo, da vre tudi v njihovih glavah. Vedo, da Američani za skladbo plačujejo 99 centov (tako imenovana cena osnovnih skladb, cena novih ali bolj priljubljenih je nekoliko višja). Cena v Evropi je številčno enaka, 99 centov, vendar gre za evrocente. Ko smo zadnjič preverili razmerje med dolarjem in evrom je bil slednji za 40 odstotkov dražji. Za Evropejce je torej skladba 40 odstotkov dražja. Nobene logike ni v tem. Glasbe ni treba zapakirati v kontejnerje in jih z letalom ali ladjo prepeljati v Evropo. Razlika nima ekonomske podlage, gre le za različno oblikovanje cen za različna področja sveta (veliko prstov imajo pri tem založniki), kjer so Američani vedno na boljšem. Prepričani pa smo, da bi se vsi vpleteni obnašali drugače, če bi bil namesto evra dražji dolar. Takrat bi zagotovo popravili cene, da sami ne bi bili oškodovani.
Marjan Kodelja | Zoran Banovič
