KOGA SE BOJI MICROSOFT?

Starejši, ki se v primerjavi z mlajšimi spomnimo tudi računalništva, ko spleta še ni bilo, se spominjamo odnosa med Applom in Microsoftom. Natančneje, med šefoma obeh družb, ki sta bila v času računalniških začetkov nekaj časa občudovalca eden drugega, a sta to prijateljstvo in sodelovanje zamenjala rivalstvo in odkrit spopad, še posebej ko je Microsoft izdelal svoj okenski operacijski sistem in je postalo jasno, da bo postal zmagovalec na tem področju. Applu ni preostalo drugega, kot da se »prestrukturira«, kar mu je pošteno uspelo šele z iPodom. Tu je bil Apple očiten zmagovalec. Sicer je Microsoft nekaj poskušal z Zunom, a Ipoda niti približno ni ogrozil. In tu je zmagal Apple. S to svojo zmago si je toliko opomogel, da zdaj spet poskuša na trgu operacijskih sistemov, celo takšnih, ki delujejo na Intelovi in AMD-jevi platformi. Sicer Mac OS X še ni ne vem kako priljubljen, a se vzpenja in Microsoft ga ima vsekakor pod drobnogledom.

Ko se je pred desetimi leti pojavil Google, ga Microsoft ni omenjal kot konkurenta, saj sam takrat še ni nameraval zapluti v iskalniške vode, ker v njih ni videl pametnega poslovnega modela. Vsekakor ne takšnega, ki bi ga bilo mogoče obravnavati kot konkurenco. Šlo je za hruške in jabolka. A so se stvari z razvojem spletnih tehnologij in storitev obrnile. Hruške in jabolka so začeli postajati križanci, vse bolj podobni eni drugim. In Microsoft je spoznal, da je lahko Google precejšnja grožnja njihovemu imperiju. Zato so dokaj aktivno začeli delati tudi sami in začeli »metati« sredstva v razvoj iskalnika Live search in zdaj Bing in tudi drugih spletnih servisov. Do zdaj je torej Microsoft s svojimi dejanji ogrožal Googla, in ne obratno.

Microsoft se do konkurence na področju operacijskih sistemov obnaša dokaj podcenjevalno. Tudi o operacijskem sistemu Chrome je Steve Ballmer spustil nekaj sočnih v svojem slogu. Rekel je, da ne razume, zakaj mora nekdo delati dva odjemalska operacijska sistema in da je eden običajno več kot dovolj. S tem je mislil na Googlov Android, namenjen mobilnim telefonom, in Chrome OS, namenjen osebnim računalnikom. Posmehljivo je nadaljeval, da pri Googlu ne vedo, kako naprej, da naj se že enkrat odločijo … Kot da je obstoj Windows 3.x ter 9.x vzporedno z Windows NT Workstation že tako daleč nazaj… A Microsoft se ima vso pravico malce norčevati. Do zdaj je namreč povozil vse konkurente na področju operacijskih sistemov. Padli so IBM, Sun, Borland, Apple je dobil močan udarec v nos, Linux pa se (za zdaj) niti zagnal ni pošteno. Prav zato nekateri analitiki, pa tudi nekateri microsoftovci sklepajo, da je projekt, imenovan konkurenčni operacijski sistem, najbližja pot v samomor. A Chrome ni klasičen operacijski sistem.

ZAKAJ RAVNO ZDAJ?

Google o lastnem operacijskem sistemu razmišlja že nekaj let, a o njem v javnost spušča nasprotujoče si podatke. Še januarja letos je Googlova podpredsednica Marissa Meyer dejala, da Google ne potrebuje operacijskega sistema, zdaj, le nekaj mesecev pozneje, pa se ne le govori o novem sistemu, znano je tudi njegovo ime – Chrome OS, in kar nekaj je napovedi o tem, kaj bo vseboval in kako bo deloval.

Kakor koli že, po oblikovanju operacijskega sistema Android za mobilne telefone je Google očitno pridobil določene izkušnje, ki mu omogočajo narediti naslednji korak – operacijski sistem za prenosne in namizne računalnike. In zakaj se sploh podati v te vode? Nadaljnji razvoj brskalnikov je trčil v oviro, ki je bila vgrajena vanj, ko so pred desetletjem oblikovali arhitekturo brskalnikov glede na to, kaj naj bi ti počeli. V tistem času uporabniki niso nalagali lastnih video posnetkov, klepetali med seboj prek spletnih kamer in igrali spletnih iger. Niso delali stvari, ki bi zahtevale bogat uporabniški vmesnik, ki ga brskalnik sam po sebi in brez dodatkov ne more zagotoviti. A zdaj je drugače. Vse to in še več zdaj precej obremenjuje obstoječo računalniško filozofijo in razvijalci poskušajo na različne načine te težave premostiti. Prav zato smo priča vrsti novih različic spletnih brskalnikov. A to nekako ni dovolj. Treba je najti nekaj drugega. Učinkovitejšega.

Ena od možnih rešitev je tudi oblikovanje »spletnega« operacijskega sistema, ki bo prilagojen novim zahtevam, a ne bo več tako zelo vseobsežen in univerzalen, kot je Windows. In tega se je lotil Google. Sicer bi mogoče lahko »pritisnil« na Microsoft, Apple ali razvijalce distribucij Linuxa, naj naredijo kakšno okleščeno različico svojega sistema, a pričakovati, da se bo kdo dejansko zganil zato, da bi Google imel kaj od tega, je nerealno. Vsi imajo namreč svoje »računice« in vizije. In zato so šli v lasten razvoj. Razvoj, kjer bodo lahko nadzirali tako hitrost kot tudi vsebino. Tega se zaveda tudi Microsoft, ki je bil prisiljen nekako ob istem času, kot je Google napovedal Chrome OS, izdati tudi nekaj podrobnosti o projektu Gazelle, naslednjem brskalniku, ki naj bi delno deloval tudi kot operacijski sistem. Ne vemo še, kako daleč je Microsoft z njegovim razvojem, kakor tudi ne, ali je novico o njem dal v javnost le zato, ker je Google napovedal Chrome OS. Čeprav se na prvi pogled tako zdi, da Google določa tempo dogajanja, pa ni tako. Jeseni prihaja sistem Windows 7, ki bo po besedah Microsofta primeren tudi za netbooke (in tudi nettope), ki so, vsaj na začetku, nekako največja ciljna skupina tudi Chrome OS-u. Torej je tudi Google pod pritiskom. In ker Chrome OS ne bo na voljo še kar nekaj časa, poskuša Google ljudem sporočiti, naj še malce počakajo s prehodom na Windows 7, da bodo lahko oba med seboj primerjali.

Pri celotni stvari ne smemo zanemariti tudi dejstva, da je že danes na voljo veliko – če jih ni že večina – spletnih programov za običajna opravila, ki jih potrebujejo domači uporabniki. Zato vedno več analitikov napoveduje prihodnost, v kateri bomo od samostojnih programov potrebovali le spletni brskalnik! In pri Googlu več kot očitno stavijo na to vizijo. Stavijo na to, da bo vse več uporabnikov postalo bolj pragmatičnih in bodo ugotovili, da je mogoče enake rezultate kot z lokalno nameščenimi programskimi paketi doseči tudi s spletnimi programi, ki manj obremenjujejo sistem, so cenejši, delo pa opravijo enako uspešno, če ne celo bolj. To je sicer lepo in prav, a vse to mora Google šele dokazati. Je pa res, da je Google ta trenutek edini, ki lahko v informacijski svet prinese kakršne koli korenite spremembe. Je namreč vsaj tako »predrzen« kot Linuxova skupnost, s to razliko, da gre v tem primeru za podjetje, kar pomeni, da si bo lažje pridobiti zaupanje kot skupnost.

POOBLAČITEV RAČUNALNIŠKIH NEBES!

Izredno površna bi bila ocena, da razvoj računalništva vodita dva tabora, med katerima ni nikakršnih povezav. V maniri takšnega razmišljanja so na eni strani zagovorniki vsega v spletu, torej stanja, ko računalnik postane le neumni terminal, vse pa se dogaja nekje v oblaku oziroma v zmogljivih računalnikih nekje v monopolnih podatkovnih centrih, ter zagovorniki vsega v lokalnih računalnikih oziroma strežnikih. Torej spletni programi proti popolnim klasičnim programom, ki smo jih vajeni danes. Kdo bo zmagal? V doglednem času nihče. Kot je običaj, bo realnost nekje v sredini, čeprav oba tabora vidita računalništvo v oblaku kot skrajni cilj, le poti do njega sta različni. Kar je normalno. Google je podjetje, ki svojo poslovno vizijo gradi na spletu in okoli njega in tega zelo dobro razume. Hkrati je neobremenjeno s preteklostjo in nima programske opreme, na kateri je zgradilo svoj imperij in bi ga zdaj moralo tako ali drugače ščititi. Zanj je logično, da razvija spletne programe kot protiutež klasičnim, le tam, kjer so omejitve spletnega brskalnika prevelike, pa razvija tudi programe, ki morajo teči lokalno. A so tudi ti tako zelo povezani z spletom, da so dejansko spletni programi, le da njihova koda teče v lokalnem računalniku, in ne v računalniku v Googlovem podatkovnem centru.

Microsoft ima drugačne težave. Svoj imperij je zgradil predvsem na operacijskih sistemih in na pisarniškem paketu, zato je zanj čisto normalno, da to brani oziroma želi čim dlje ostati v okviru obstoječega poslovnega modela, na spletnega pa preiti, ko bo tu nujno in, če se le da, čim pozneje. Zato želi uporabnike prepričati, da bodo še vedno kupovali njihove programe. A to ne pomeni, da tudi on ne bo ponudil funkcionalnosti pisarniškega paketa kot storitve v oblaku.

Dejansko pa med razmišljanjem Googla in Microsofta ni tako velike razlike. Kaj se bo zgodilo, ko bo Google izdelal svoj operacijski sistem in hkrati prek njega svojim uporabnikom bolj odprl vrata do spletnih programov? Zdaj so ti manj uporabni, saj imamo uporabniki na voljo njihove klasične ekvivalente v obliki pisarniških paketov, urejevalnikov slik in podobnega, spletne storitve pa uporabljamo bolj za šalo kot zares. Ko bo prišlo do tega, Google ne bo mogel več zagovarjati teze, da se lahko vse dogaja v spletu. Kaj pa če uporabnik njegovega operacijskega sistema ne bo imel dostopa do njega krajši ali daljši čas, hkrati pa mu ne bodo na voljo niti prej omenjene alternative? S takšnim razmišljanjem bi si Google naredil preveliko škodo, zato je pričakovati, da bodo vsi ti spletni programi imeli omejeno funkcionalnost delovanja tudi lokalno (off-line). S tem se prej ozko začrtana meja med obema podjetjema mehča in na koncu bomo priča dejstvu, da sta končna cilja obeh enaka – nadzirati vse, kar uporabnik ima in uporablja. Ko pa ste enkrat na tej ravni, je tisto, kar sledi, čisto pričakovano. Spletni programi ne bodo več brezplačni (ali pa bo brezplačnost tako ali drugače omejena). Kaj to pomeni? Microsoft bo načeloma tisti del funkcionalnosti, ki jih bo ponujal prek spleta, ponudil brezplačno ali vsaj poceni, saj mu bodo uporabniki plačali za osnovni program. Google pa tega ne bo mogel. Bodisi bo uporaba njegovih spletnih programov veliko bolj obremenjena z »motečimi« oglasnimi sporočili ali pa bodo plačljivi na podlagi uporabe. Podobno bo veljalo za okolje razvijalcev v slogu Applove trgovine s programi (Apple Store), ki se bo, to so namreč tudi napovedali, razvila okoli Googlovega operacijskega sistema.