Večina kupcev je še vedno prevzeta nad podatkom o številu pik tipala, vendar je ta podatek manj pomemben, kot kako hitro se fotoaparat vključi in je pripravljen na fotografiranje in kako preprosto je ravnati z njim. Proizvajalci hočejo kupca prepričati na podlagi tehničnih podatkov svojega izdelka, z njihovo pomočjo pa se želijo čim bolj oddaljiti od konkurence. Njim ni pomembno, ali ima neka funkcija dejansko uporabno vrednost, ampak to, da se zaradi nje njihovi izdelki bolje prodajajo. V nadaljevanju bomo pogledali nekaj najpomembnejših funkcij, ki utegnejo zanimati kupce, ki kupujejo kompaktne fotoaparate.

Podatki, ki so nepomembni

Unikatni dodatki
Proizvajalci zelo radi dodajajo fotoaparatom funkcije, ki jih ločujejo od konkurence. Nekateri modeli Casia so sposobni posneti 60 fotografij na sekundo, Nikon ima model z vgrajenim projektorjem, Sonyjevi fotoaparati imajo panoramski način, v katerem aparat več zaporednih fotografij združi v panoramsko fotografijo, skratka, programski opremi v fotoaparatu so dodani učinki oziroma možnosti, ki posneto fotografijo obdelajo tako, da ta postane nekaj popolnoma drugega. Večina teh funkcij nima uporabne vrednosti, so pa zanimive in nas pritegnejo. A praksa je pokazala, da na te funkcije kmalu pozabimo, saj fotoaparat kupimo zato, da z njim fotografiramo, ne pa da ta postane prenosna naprava za obdelavo fotografij. Kljub vsemu pa so med njimi tudi funkcije, ki jih nekateri uporabniki želijo in jih pozneje tudi redno uporabljajo.

Digitalna povečava (digital zoom)
Čeprav tehnologija digitalne povečave napreduje, se njeno osnovno načelo ni spremenilo. Pri njej namreč ne gre za približevanje objekta, ampak dejansko za njegovo povečavo, ki poteka tako, da aparat izreže del fotografije, ki ga želimo povečati, in umetno poveča vse točke, s čimer zmanjša ločljivost fotografije. Enak učinek ima program za obdelavo fotografij, s katerim povečamo celotno fotografijo ali le del. S to razliko, da v primeru zunanjega programa originalna fotografija, kot jo je posnel fotoaparat, še vedno ostane. Zato je torej bolje, če fotografijo posnamemo brez uporabe digitalnega zuma, nato pa v računalniku izrežemo želeni del in ga povečamo s pomočjo namenskih programov (Photoshop, Picasa, Gimp …). Ne le da imamo pri tem več svobode in nadzora kot pri fotoaparatu, tudi algoritmi povečevanja (ponovnega vzorčenja) so v teh programih običajno bolj kakovostni kot v fotoaparatih in bodo zato izdelki boljši.

Digitalne povečave torej nikakor ne smemo enačiti z optično, pri kateri sliko »povečajo«, bolje rečeno približajo leče v objektivu, kar ne vpliva na velikost pike na fotografiji.

Digitalna stabilizacija »slike«
Digitalni sistemi stabilizacije običajno dvignejo vrednost ISO, torej občutljivost, zaradi česar je lahko na fotografiji več šuma, zato pa je lahko čas osvetlitve krajši in fotografija ostrejša. Slika ni medla, kar je običajno posledica tresljajev fotoaparata med fotografiranjem. Drug način digitalne stabilizacije odreže in poveča centralni del videoposnetka, zaradi česar je središče pogleda mirnejše. Kombinacija optičnega oziroma mehaničnega sistema stabilizacije z digitalnim je učinkovita, česar ne moremo reči za zgolj digitalni sistem. V vsakem primeru je to tehnični podatek, ki je na prvi pogled videti pomemben, v resnici pa gre za bolj ali manj uspešen kompromis, ki mu ne gre dajati prevelike veljave.

Ločljivost in velikost zaslona
Večina kompaktnih fotoaparatov nima iskala, saj to funkcijo opravlja zaslon LCD na hrbtni strani, ki hkrati služi za prikaz posnetih fotografij. Uveljavili so se zasloni velikosti tri palce, kar pa na žalost pomeni tudi, da porabijo več energije in se zato baterije prej izpraznijo. Prav tako nas lahko oster zaslon visoke ločljivosti, ki pa je hkrati še vedno manjši kot zaslon računalnika, zavede, ker lahko prikaže fotografijo kvalitetnejšo, kot je.

Podatki, ki so včasih pomembni

Število pik tipala in njegova velikost
Kot smo že povedali, lahko ta podatek tudi zanemarite, saj je poleg števila pik pomembna tudi fizična velikost tipala, nam pa ta podatek o ločljivosti tipala vseeno pove, kako veliko lahko natisnemo fotografijo brez vidnega zmanjšanja ločljivosti oziroma koliko jo lahko povečamo na zaslonu. Povedano preprosteje: podatek nam pove, kako velika je lahko fotografija, da je še vedno kakovostna in da na njej ne vidimo posameznih pik. Veliko milijonov pik ima uporabno vrednost, če želite tiskati velike fotografije ali pa jih želite iz ene fotografije narediti več tako, da izrežete zanimive dele. Pravila prek palca so takšna. Pet milijonov pik je dovolj za fotografijo velikosti 20 x 25 centimetrov, 8 milijonov za 28 x 36 centimetrov, 10 milijonov za 33 x 48 centimetrov in 13 milijonov za 41 x 48 centimetrov.

Pri žepnih fotoaparatih oziroma vseh, ki imajo fizično majhno tipalo, povečevanje ločljivosti vodi k več šuma na fotografijah in večjim datotekam, ki efektivno polnijo spominske kartice, hkrati pa jih je kot take težje pošiljati po elektronskih poteh. Sama kakovost pa ni nič večja od tistih z manj pikami.

Velja tudi pravilo, da fotoaparati s fizično večjim tipalom in večjim objektivom (večja svetlobna moč objektiva) v normalnih razmerah posnamejo boljše fotografije od fotoaparatov, ki imajo ta elementa manjša. Najboljši zrcalnorefleksni fotoaparati imajo tipalo polne velikosti, kar pomeni, da je to skoraj enako veliko, kot je bil nekoč 35-milimetrski fotografski film. Najmanjša tipala imajo žepni fotoaparati in pametni telefoni, kar se seveda pozna pri kakovosti fotografij. Omenimo, da ima največje tipalo površino 1977, najmanjše pa 25 kvadratnih milimetrov. Pri enaki gostoti pik je pika pri večjem tipalu večja in hkrati bolj občutljiva na svetlobo kot pika pri manjšem tipalu, manjše tipalo pa ima tudi ožji vidni kot in drugačno goriščnico pri objektivu z enakimi optičnimi lastnostmi.

Video ločljivosti HD
Podatka 720 ali 1080 povesta, koliko vzporednih (horizontalnih) linij ima video in bodo prikazane na ustreznem predvajalniku (televizorju). Kakovost videoposnetka pa ni odvisna le od ločljivosti, temveč tudi od na primer formata hranjenja, kakovosti leč (objektiva) in tipala ter od števila kadrov v sekundi. Če bo video nekega modela, ki se ponaša z oznako HD, kakovosten ali ne, ni odvisno le od te oznake, zato se nanjo ne moremo zanašati. Raje dobite odgovore na vprašanja, kot so: ali lahko fotoaparat optično povečuje ali pomanjšuje med snemanjem, ali med snemanjem deluje sistem samodejnega ostrenja ter ali imate dovolj hitro in veliko pomnilniško kartico, ki bo med snemanjem hranila video s čim manjšo izgubo kvalitete. Vseh teh funkcij namreč vsi fotoaparati nimajo in logično je, da bodo tisti, ki jih nimajo, delali slabše posnetke.

Razpon vrednosti ISO
Veliko žepnih fotoaparatov ima zelo visoko občutljivost ISO, celo tja do 6400 ali 12.800. To je sicer na prvi pogled lepo, a kaj ko njihova mala tipala »dodajo« na fotografijo viden šum že pri vrednosti ISO 400. Zrcalnorefleksni fotoaparati so glede tega precej boljši, saj imajo običajno tudi večje tipalo. Podatek o občutljivosti ISO je pomemben, ko veliko fotografirate v slabših svetlobnih razmerah ali pa ko fotografirate hitro premikajoče se scene. Drugače pa ne prav dosti. Pri kompaktnih različicah si od večjih vrednosti ne obetajte veliko.

Optična povečava (optični zum)
Če ste v dilemi in izbirate med modelom, ki ima tipalo z več milijoni pik, in modelom, ki ima visoko optično povečavo, je običajno slednji boljša izbira. Kakovost objektiva ima namreč več vpliva na kakovost fotografije kot milijoni pik. Pri fotoaparatih z veliko optično povečavo pa morate vsekakor preizkusiti sistem samodejnega ostrenja (autofocus) pri najvišji povečavi. Prav tako morate preveriti, kako širok je vidni kot pri najnižji povečavi, saj je verjetno neprijetno, ko morate pri skupinski fotografiji prositi ljudi, naj stopijo skupaj. Objektivi s primernim širokim kotom se začnejo pri 28 milimetrih, nižja je številka, bolje je.

Podatki, ki so vedno pomembni

Ergonomija
Če se šele učite fotografirati, morda ni prava odločitev, da takoj posežete po zrcalnorefleksnem modelu. Za učenje je boljši kompaktni fotoaparat, ki ima možnost ročnega nastavljanja zaslonke, časa osvetlitve in ostrenja. Pri tem je pomembno, kje so gumbi za ročni nadzor. Ergonomija uporabe je namreč precej pomembna, saj vam bo pomagala pri prehodu na zrcalnorefleksni fotoaparat, ki ima zagotovo več gumbov in obročev za nastavljanje, ki jih morate znati uporabljati, ne da bi na to mislili. Zasloni na dotik, ki se vse bolj uveljavljajo tudi v fotoaparatih, se niso ravno izkazali, posebej če želimo kaj nastaviti zelo hitro.

Fotoaparati imajo običajno več scenskih načinov, kar ni nič drugega kot paket nastavitev za določene scenarije fotografiranja (hitri objekti, nočna scena …). Pomembno je, kako preprosto lahko spreminjamo te načine - je temu namenjeno kolesce na telesu fotoaparata ali pa morate za to uporabiti meni na zaslonu, kar je običajno zamudnejše. Nekaterim bo všeč samodejna funkcija zaznave obrazov, pri kateri po zaznavi aparat nastavi parametre (ostrenje in zaslonka) tako, da so najprimernejši za kakovosten zajem področji na motivu, kjer so obrazi ljudi. Novejši fotoaparati zaznajo celo nasmeh.

Hitro delovanje
Zelo pomembno je tudi, da se fotoaparat dovolj hitro vklopi, nato pa hitro opravi vse funkcije, ki so potrebne, da lahko posnamete fotografijo. Če je vse to prepočasno, potem se lahko pripeti, da zamudite prizor, ki ste ga hoteli fotografirati. Vklop zato ne bi smel trajati kaj dosti dlje kot sekundo in pol, ostrenje in ostalo pa je odvisno od kakovosti, s tem pa tudi od cene fotoaparata. Vse to lahko preizkusite v trgovini tako, da aparat vklopite, nato pa ga nekam usmerite in preverite, kako hitro se motiv izostri. Če je čas daljši od recimo dveh sekund, mogoče raje preizkusite kak drug model.
Pomemben je tudi podatek, koliko zaporednih fotografij lahko fotoaparat posname v sekundi. Aparat, ki ima zmogljivost manj kot tri fotografije v sekundi, ni najboljši, tudi če niste ljubitelj športa in vas ne zanima fotografiranje hitrih objektov. Preprosto zato, ker podatek pove tudi to, kako hitro fotoaparat deluje, kakšna je zakasnitev od pritiska gumba za fotografiranje do trenutka, ko je fotografija tudi dejansko posneta. Pri digitalnih fotoaparatih namreč ne gre le za mehanični problem, temveč tudi za hitrost prenosa podatkov od tipala do procesorja in hitrost, s katero ta obdela podatke.

Moj mikro, februar 2012