Vprašali smo zastopnike, kako to dejstvo komentirajo. Najbolj kratki in jedrnati so bili prodajalci fotoaparatov. Rekli so nam, da tako pač je! Tabela bi bila lahko seveda obsežnejša, a je tudi ta dovolj dobra za podkrepitev naših argumentov.
Konec okvirja

CENE OBLIKUJE TRG?

Komentarji tistih, ki oblikujejo cene za naš trg, so približno enaki. Brez celofana namreč pravijo, da »tako pač je, vsi smo na istem, s tem se morate sprijazniti.« In potem je svizec zavil čokolado! Na podlagi tega, kar smo zaznali pri primerjavi cen pri nas in v drugih državah Unije in v ZDA, vam svetujemo: Preverite, koliko nekaj stane zunaj naših meja in ali se splača zadevo kupiti tu ali kje drugje! Seveda pa je treba paziti na »skrite« stroške, kot so poštnina, carina in druge dajatve, ki bi se lahko pojavile.

Na splošno pa lahko opažanja strnemo v naslednje: Cene izdelkov, ki so namenjeni splošnemu trgu, torej cenovno ugodni namizni računalniki, prenosniki in podobno, so oblikovane tako, da se v večini primerov nakup drugje ne splača. Saj prodajalci niso neumni! Poznajo cene v sosednjih državah in se jim prilagajajo, hkrati pa vedo, da nekaj ali par deset evrov nižja cena v tujini kupce običajno ne prepriča. Popolnoma nasprotno pa je pri izdelkih visokega cenovnega razreda ali celo pri izdelkih, ki so pri nas na voljo le po naročilu. To so na primer zmogljivi prenosniki oziroma namizni računalniki. Tu je prihranek tako zaradi nižje cene v tujini oziroma razmerju dolarja proti evru lahko zelo visok, še zlasti ker pri računalniški opremi carine pri uvozu iz ZDA ni. Prišteti je treba le transportne stroške in davek. Zakaj je tako? Malo je kupcev, ki si želi takšnih izdelkov, in tudi če ti kupijo izdelek drugod, to minimalno vpliva na poslovni izid prodajalca in njegov delež na trgu. To pa je edino, kar jih zanima. Seveda pa je pri nakupih opreme, kot je na primer prenosnik, treba paziti na druge omejitve – vedeti moramo recimo, da vtikač napajalnika za prenosnik v Ameriki ni enak kot pri nas. Napetostne razlike niso težava, saj so napajalniki univerzalni. Seveda ni slovenskih navodil, ni slovenskih znakov na tipkovnici, ni slovenskega operacijskega sistema in še kaj bi se našlo. Vse to so težave, ki jih je mogoče odpraviti, a moramo to vzeti v zakup.

KJE OPREMO KUPUJEJO PODJETJA?

Tam, kjer za manj denarja dobijo več, se glasi preprost in predvsem pravilen odgovor. Vedeti pa je treba, da prodajalci obravnavajo podjetja, predvsem tista večja, čisto drugače kot nas uboge državljane, ki računalnike kupujemo v trgovskih centrih. Kakšna je cena opreme za podjetja, je odvisno od sposobnosti pogajanja, števila kupljenih izdelkov, pomena za prodajalca v prihodnje in tako naprej. Marsikatera tuja blagovna znamka ima za podjetja tudi modele opreme z dodatnimi storitvami, ki na koncu odtehtajo nižjo ceno v tujini, zato opremo kupijo pri nas. A to velja le za večja podjetja. Mala podjetja in samostojni podjetniki pa so več ali manj na istem kot mi vsi. Razlika je morda v nekaj odstotkih, in še to v primerih, ko podjetje kupi več izdelkov naenkrat, česar domači uporabnik običajno ne počne. Mala podjetja nimajo moči, da bi lahko »zbila« ceno ali za manj dobila več, zato je tudi zanje lahko ugoden nakup v tujini – predvsem v nam bližnjim državah. Vse pa je odvisno od tega, kolikšna je tam cena želenega izdelka. Podjetje lahko kjerkoli v Uniji kupi izdelke po ceni brez davka, vendar mora nato tu narediti tako imenovano »samoobdavčitev«. Ali pa kupi izdelek v Uniji, tam plača davek in ga potem legalno pripelje k nam. Eno ali drugo, kar se pač bolj splača.

Država ni storila veliko

Strinjamo se, država ne more zapovedovati, kakšne naj bodo cene računalnikov na trgu. Lahko pa stori kaj drugega. Pred leti je takratni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jure Zupan pompozno napovedal pobudo »računalnik za vse«. Kot smo napovedovali že takrat, je šlo le za dobrikanje javnosti, ne pa tudi za nekaj, kar dejansko želijo storiti. Zgodilo se namreč ni nič. Država ni niti znižala davka za nakup računalniške opreme in nakup računalnika ni niti davčna olajšava. Namesto tega je država lani sprejela uredbo o nadomestilu za reproduciranje, s čemer je obremenila končno ceno vsakega prodanega računalnika.

Po nekaterih zadnjih podatkih je vse več Slovencev na pragu revščine. Če ti le s težavo preživijo mesec, je verjetno utopično pričakovati, da jim bo uspelo nekaj privarčevati in si čez čas kupiti računalnik, hkrati pa vsak mesec plačevati internetni priključek. Gospodinjstva, ki nimajo računalnika in interneta, so izključena iz informacijske družbe. Zmanjšati izključenost pa je nekaj, kar si je kot cilj zadala tudi Evropska unija. Sprašujemo se torej: Ali bo ta ali prihodnja vlada storila kaj na tem področju?

KDO SLUŽI?

Proizvajalci računalniške opreme svoje cene oblikujejo v dolarjih, hkrati pa s to valuto plačujejo delovno silo in vsaj večino, če ne vse potrebne surovine in energijo. Srž težave je v nabavnih cenah, ki jih plačujejo kupci (distributerji za določene trge). V osnovi je tako, da niso vsi na istem. Distributer z večjega trga ima zaradi ekonomije obsega boljše pogoje kot na primer slovenski distributer, ki naroči nekaj sto izdelkov. To je eden izmed razlogov, zakaj so na primer nekateri izdelki v večjih državah Unije cenejši kot pri nas. Za ilustracijo: Eden od slovenskih distributerjev znane znamke računalnikov ima celo nabavne cene nekaterih modelov višje, kot so cene istega izdelka brez davka na nemškem trgu. Da ne govorimo o logični izpeljanki težav majhnega trga, ko mora distributer delati z višjo maržo zaradi manjše prodane količine, če sploh hoče preživeti.

Logično vprašanje, ki se nam poraja, je torej, kdo služi na račun nizkega dolarja. Po pogovoru z nekaterimi prodajalci kaže na to, da imajo največ koristi proizvajalci računalniške opreme. Trditve gredo celo tako daleč, da naj bi ameriška vlada namenoma nižala vrednost dolarja zgolj zaradi večje dobičkonosnosti njihovih izvoznikov. Rezultat je jasen. Proizvajalci izkazujejo visoko rast dobičkov, lokalni distributerji in prodajalci, pa rasti nimajo oziroma je ta nižja od pričakovane. To nas načeloma ne moti in ni naš problem, moti pa nas to, da v času globalizacije nismo vsi na istem. Tako ali drugače, tudi zaradi preprostega dejstva, da v Evropi ni proizvajalca računalniške opreme, plačujemo več. Bi bilo pa zanimivo videti, ali bi enaka filozofija veljala tudi v nasprotnem položaju, ko bi bil dolar več vreden od evra. Dvomimo!