Da, sliši se kompleksno in deloma fantastično, in priznavamo, da je naša definicija opis idealnega stanja. A vizijo je treba imeti, da si lahko zastavimo vmesne in izvedljive cilje in hkrati vemo, v katero smer peljati zgodbo naprej.

Dejstvo je, da so večina ta hip obstoječih domačih strežnikov stari, odsluženi in odpisani računalniki, na katerih deluje prosto dostopen in brezplačen operacijski sistem Linux. Ta pristop daje največ svobode, saj lahko poleg osnovnih funkcij vse želene dodatno namestimo v obliki dodatnih programov in storitev. A ta prijem je tudi najkompleksnejši, saj se je treba spoznati ne le na Linux, temveč tudi na vsakega izmed modulov oz. programov in storitev, poleg tega pa je treba Linux vzdrževati in se z njim na splošno »ukvarjati«. Zato je tak pristop primeren le za najnaprednejše uporabnike, ki vedo, kaj želijo in kako do tega priti, nastaviti … Za vse druge pa to ni rešitev.

KAJ BO DELAL

Čeprav smo v uvodu dejali, da si želimo prijetno oblikovano ohišje, pa to ni pogoj. Glede na vsestranskost domačega strežnika ta namreč ne pristaja pod televizor sredi dnevne sobe, temveč je idealno mesto zanj na dnu kakšne omare, na podstrešju ali v kotu manj uporabljene sobe. Naloga domačega strežnika ni predvajati vsebine na televizorju, temveč iz ozadja ponujati te vsebine – nalogo predvajanja pa ima druga naprava, večpredstavni medijski računalnik v dnevni sobi ali specializirana naprava, kot je recimo Xbox 360, PS3, ali drug predvajalnik medijskih vsebin. Zato bo domači strežnik za delovanje potreboval le električno napajanje in omrežni ethernetni priključek– sicer pa bo deloval brez tipkovnice, brez monitorja in drugih pritiklin, in tudi njegovi grafični izhodi in zmožnosti so nepomembni. Vse nameščanje in nastavljanje bo namreč potekalo prek omrežja.

KATERA PLATFORMA

A preden se vprašamo, katera platforma, operacijski sistem in nabor aplikacij in storitev, so najboljši za domači strežnik, se je treba vprašati, za kaj ga bomo sploh potrebovali. Bistvo odgovora se skriva že v vprašanju – gre za domači strežnik, kar pomeni, da ga bodo uporabljali domači uporabniki za svoja vsakodnevna opravila.

To pomeni, da mora biti sistem izredno preprost ter transparentno povezljiv in uporaben za vse domače uporabnike računalnikov (slednji pa, priznajmo, v veliki večini domov v celoti temeljijo na platformi Windows).

Ko se ozremo na trg in začnemo iskati izdelke pod nazivom »domači strežnik« (home server), v veliki večini naletimo na dva tipa domačih strežnikov, ki pa nikakor v celoti ne izpolnjujeta zgornjih zahtev. Tako lahko izbiramo med mnogimi medijskimi predvajalniki (nekateri imajo celo možno vgradnjo diska ali omrežni priključek) ali pa omrežnim diskovnim sistemom, namenjenemu shranjevanju iz več računalnikov in izmenjavi med njimi, prav pa pride tudi za bolj ali manj avtomatizirane izdelave varnostnih kopij.

Ob tem me je dodatno zmotilo to, da vse te naprave temeljijo na točno določenem veznem naboru, namenskemu procesorju, ki ponuja le določeno mero nadgradljivosti in funkcij – seveda pa proizvajalci snujejo nove modele in iz izkušenj sodeč velikokrat starih težav ne odpravljajo pri obstoječi generaciji naprav, ampak predstavijo novo, pri tem pa gladko delovanje – podobno pa je z novimi funkcijami – pogojujejo z nakupom nove … To je seveda nesprejemljivo, in če pogledamo od daleč, je edina platforma, ki omogoča praktično neomejeno spreminjanje in razvoj, PC.

NAPREDNE FUNKCIJE

Poleg tega bi bilo odlično, da v njem delujejo tudi vse omrežne storitve, od skupne rabe datotek, DLNA oz. medijskega strežnika uPnP, do odjemalca BitTorrent, avtomatiziranega odlagališča za izdelave varnostne kopije, indeksiranja datotek za preprosto in hitro iskanje po vsebini …

In kar naenkrat Linux ne zveni več kot pravi (ali pa vsaj edini) odgovor, še zlasti ker želimo iz vrste Microsoftovih aplikacij in storitev na všečen (uporabniški vmesnik je tokrat pomemben) in enostaven ter čim bolj avtomatiziran način dostopati do storitev domačega strežnika. Ali pač?

Moj mikro, Februar 2009 | Jaka Mele |