Kar naenkrat smo prišli do petih računalnikov, in ta scenarij ob čedalje nižjih cenah prenosnikov in poceni ultraprenosnikov ter celo pametnih telefonov z računalniškimi operacijskimi sistemi sploh ni tako nepredstavljiv.

Ob tem pa je zelo nepredstavljivo, kako vse te naprave medsebojno povezati, omogočiti preprosto deljenje datotek, zagotoviti redne izdelave varnostnih kopij, ob tem pa sočasno še poskrbeti za vse varnostne nadgradnje in nastavitve … Obveznosti za skoraj poln delavnik!

Zavoljo prijaznosti do sebe, ne bomo v to mešanico domače opreme dodali še računalnikov Apple, predvajalnikov glasbe iPod ter starega Linuxovega strežnika. S tem bi si namreč reševanje dodobra otežili in v takem primeru celostne rešitve skorajda ni moč najti.

KAJ ŽELIMO REŠITI?

V nakup in postavitev domačega strežnika bo le malokdo šel le zaradi posamezne funkcije, ki jo morda ta hip celo bolje rešuje namenska naprava. Zato poglejmo, kakšne potrebe v domačem okolju najdemo, in odgovorimo, kateri način je najprimernejši za njihovo rešitev.

Skupna raba datotek
»Datoteka je v mojem ali v ženinem računalniku«. Hm, treba je vklopiti oba in pregledati diska.

»Kam smo iz digitalcev že shranili tiste slike z morja? So še na eni izmed kartic fotoaparata ali pa na kakšnem disku? Da jih nisem vmes celo skopiral na DVD, ker mi je na disku zmanjkovalo prostora …« Sledi iskanje po vseh možnih imenikih, brskanje za DVD-ji na policah, pa iskanje pomnilniških kartic, ki jih seveda delimo med tremi fotoaparati …

»Dragi sin, zakaj mi nikoli ne pošlješ nobene slike vnukinj?« Verjetno najpogostejše »teženje« staršev mladih družin. Ampak saj veste, kako zoprno je najprej »preselektirati« slike, nato pa jih zmanjšati in stisniti. In takoj ko jih je deset ali več je pošta še vedno ogromna, potem se pa pošiljka odbije ali pa je prevelika in se pošilja pol ure … Same težave. Poleg tega prejemnik, če smo slike zmanjšali, z njimi ne more početi nič pametnega, kajti če jih pošlje razvit, so kockaste … In seveda, ko starše to enkrat naučimo, sledi čez nekaj dni (ko smo si že oddahnili, da smo jim slike le poslali) ponoven klic in prošnja za »tavelike slike«. Celotno temo bi lahko posvetil samo iskanju te rešitve, saj je vredna veliko.

Skupna raba datotek mora biti seveda urejena pametno in varno. To pomeni, da mora imeti vsak uporabnik v domačem strežniku svojo zasebno mapo in dodatno še javni predalček za dajanje datotek v skupno rabo, idealno pa bi bilo, da so ločeno ustvarjene še mape za posamezne tipe datotek (medijske: glasba, filmi, slike), do katerih ima dostop tudi medijski strežnik, o katerem pišemo v nadaljevanju.

Seveda se lahko tudi domačemu strežniku zgodi nevšečnost, kot je okvara strojne opreme, v najhujšem primeru diska. Zato je pomembno, da domači strežnik vsebuje več diskov in da so podatki ustrezno podvojeni ter zaščiteni pred okvaro strojne opreme.

Skladišče za medijski strežnik (pretočni strežnik, uPNP, DLNA)
Če izhajamo iz predpostavke da imamo domači strežnik nekje v zaledju, v dnevni sobi pa je medijski predvajalnik, naj bo ta v obliki samostojne naprave, kot so bili svoje čase omrežni predvajalniki KISS, v zadnjih letih pa razni Pinnacli ter naprave tipa Network Media Tank ali celo, kot kaže trend, kar predvajalniki vsebin, vgrajeni v TV-zaslone (Philips in Sony sta že prikazala tak model, drugi bodo najverjetneje sledili v tem letu).

Če domači strežnik prevzame vlogo hranjenja in urejanja medijskih datotek, je lahko namreč tista naprava pod televizorjem v dnevni sobi samo vmesnik do njih – kar pomeni, da se lahko proizvajalci osredotočijo na prijaznost, uporabniški vmesnik ter dodatne funkcije (iskanje, indeksiranje, hiter predogled) …

Seveda ostaja v igri tudi kopica dnevnosobnih računalnikov s sistemi Windows Media Center ali sodobnejšimi odprtokodnimi projekti in brezplačnimi programi, kot je recimo Media Portal (www.team-mediaportal.com/) za platformo Windows ali pa MythTV za okolje Linux… Seveda bosta večji del medijskih predvajalnikov prevzela Xbox360 in PS3, ter ostale tudi prihajajoče konzole …

Vsem je skupno to, da izmenjava datotek poteka prek protokola uPNP (kar pomeni, da mora v domačem strežniku teči strežnik zanj), kar vse več naprav, predvsem iz sveta zabavne elektronike, dokazuje s certifikatom DLNA.

Izdelava varnostne kopije
V hiši, kjer je nekaj parov ali več računalnikov, je seveda skoraj nemogoče redno izdelovati varnostne kopije podatkov na roko. Ali pozabimo ali pa (včasih na grozo vseh) šele pozneje opazimo, da česa nismo shranili.

Zato je zmožnost domačega strežnika, da sam sproži varnostni prenos podatkov iz računalnika in da zna to delati na pameten način, zlata vredna. Pravzaprav je že samo to funkcija, ki bi me prepričala v nakup takega strežnika, saj se kot edini informatik pri treh računalnikih v hiši počutim »odgovornega«, če gre kaj narobe.

Pa poglejmo, kakšne želje imamo pri izdelavi varnostnih kopij. Idealno bi bilo, da se periodično, recimo na vsak mesec ali dva, izvede popolna varnostna kopija, nato pa vsak dan še delna (le spremembe). Tako imamo v vsakem hipu dostop do podatkov (tudi spremenjenih in izbrisanih datotek) za en ali dva meseca nazaj. V večini računalnikov z manj zahtevnimi uporabniki je to izvedljivo, saj sprememb ni tako veliko. A pazite: želim si, da lahko tudi pri odpovedi računalnika iz domačega strežnika obnovim sistem v celoti. Torej brez nadležnega ponovnega nameščanja operacijskega sistema, gonilnikov, vseh programov in potem iskanja uporabniških podatkov, datotek s pošto, zaznamkov, certifikatov … Si predstavljate, koliko časa bi nam prihranilo to, pa četudi se pri petih računalnikih tak katastrofalen poseg zgodi morda enkrat na leto do dve?

Oddaljen dostop do datotek
Prepričan sem, da se vam je večini že zgodilo, da ste pomembno datoteko pozabili v domačem računalniku (ali v službi), pa bi dali pol kraljestva, da bi prišli do nje pred naslednjim dnem. Vsem, ki ste že odkrili PowerFolder, MS Windows Live Sync (prej znan kot FolderShare) in podobne programe, ki sinhronizirajo mape med dvema ali več računalniki, je koncept znan, in veste, da ponuja odlično dodano vrednost.

Seveda želimo to funkcijo tudi v domačem strežniku, in to izvedeno še preprosteje in prek vseh datotek vseh uporabnikov v vseh računalnikih (če se za tak pristop v nastavitvah seveda odločimo).

Dostop do lokalnih map v domačem strežniku tudi takrat, ko smo zunaj domačega krajevnega omrežja – le v službi ali pa pol sveta stran – je funkcija, ki najmočneje priča o napredku računalnikov in interneta, s katerimi so se meje fizičnega zabrisale.

Si predstavljate, da ste na počitnicah in se vam pomnilniška kartica v digitalnem fotoaparatu napolni do konca. Seveda, lahko jo praznite v prenosnik, lahko menjate kartice – toda ali ne bi bilo najlepše, da ob priklopu digitalca na prenosnik ta stoči datoteke točno v mapo, namenjeno slikam v domačem strežniku, da lahko tisti, ki so ostali doma, te slike že isti dan pogledajo na velikem televizorju v dnevni sobi? In – nobenega dela, ko se vrnemo s počitnic, nič presnemavanja v strežnik, iskanja vseh datotek, kartic …

Oddaljen dostop do računalnikov
Včasih ni dovolj, da imamo dostop do vseh datotek v računalnikih, temveč bi nam prišlo najbolj prav, če bi lahko sedli predenj. Seveda se tudi to da na daljavo. In to v celoti, skupaj z vsemi diski, s tiskalniki in celo z zvokom. Oddaljen dostop je del sistemov Windows že nekaj let v obliki storitve/programa Oddaljeno namizje (Remote Desktop), ki je del terminalnih storitev. Na voljo je seveda tudi kup namenskih programov – nekateri so brezplačni, drugi plačljive, ki počno enako in veliko več (VNC, Xlab ISL). A težava ostaja v tem, da je treba v računalnikih storitev najprej nastaviti, aktivirati, poskrbeti za izjeme požarnega zidu in v domačem usmerjevalniku poskrbeti za ustrezno preslikavo vrat, če želimo oddaljen dostop do različnih računalnikov. Odlično bi bilo, če bi domači strežnik znal priskrbeti rešitve tudi na tem področju.

Vzdrževanje računalnikov
In že smo pri vzdrževanju računalnikov, ki je tista osrednja stvar, ki ločuje dobro delujoče računalnike in varne podatke od tistih, ki si pulijo lase, ko je prepozno. Windows ima zdaj že znano varnostno središče, ki opozarja na tri najosnovnejše varnostne pomanjkljivosti (izklopljene varnostne popravke, izklopljen požarni zid in zastarel protivirusni program), seveda je to premalo za pravo varnost, a za minimalni standard bo. A spet pogrešamo celovit pregled celotnega domačega omrežja, vključujoč vse računalnike na enem mestu. Če bi znal domači strežnik tudi tu ponuditi rešitev, bi bilo to enkratno. Če bi znal nadzirati še omrežje in promet v omrežju, zaznati sumljive vzorce – recimo pošiljanje stotin spam pisem (spam zombie) in odkriti drugo črno delovanje, povzročeno zaradi okužbe s kakšnim trojanskim konjem, pa še toliko bolje. Tudi glede nadgradenj protivirusnih programov ter nameščanja popravkov bi bil nadzor nad vsemi domačimi računalniki na enem mestu pripraven in dobrodošel.
Če bi lahko v bližnji prihodnosti temu dodali še možnost najema strokovnjaka, ki bi prek domačega strežnika lahko rešil tiste težave v našem omrežju ali vseh računalnikih, ki so za nas pretežak oreh, je to dodana vrednost.

Storitve v ozadju (BitTorrent, FTP, strežniki)
Omrežni servisi so stvar, ki jih danes obvlada že praktično vsak omrežni podatkovni strežnik (NAS, SAN), a glede na to, da domači strežnik take samostojne naprave praktično izrinja, saj jih v celoti nadomešča, bi si to funkcionalnost želeli tudi v njem.
Najpogostejši razlog, da so računalniki vklopljeni tudi ponoči, je v slovenskih domovih pogosto prenos takšnih in drugačnih vsebin prek sistemov BitTorrent. A zakaj bi imeli vklopljen še svoj računalnik, če v omari neprestano bedi že domači strežnik? Ta bo najverjetneje imel tudi največja diskovna polja, zato je logično, da bi se take storitve odvijale tam, in to v funkcionalno polni obliki.

Moj mikro, Februar 2009 | Jaka Mele |