Če kdo misli, da je kratka življenjska doba potrošniških naprav rezultat nizkih stroškov in hitrosti izdelave, ima le delno prav. Pred božičem leta 1924 so se v ženevskem hotelu sestali direktorji podjetji Osram, Philips in General Electric ter ustanovili tajni kartel Phoebus. Čeprav je bilo že takrat tehnično mogoče izdelati žarnico z žarilno nitko s povprečnim časom delovanja 2500 ur, so se dogovorili, da bodo izdelovali in prodajali izključno žarnice s povprečjem 1000 ur. Leta 1932, v obdobju velike depresije, je ameriški borznik in trgovec z nepremičninami Bernard London objavil članek z naslovom Konec depresije s pomočjo načrtovane zastarelosti. V njem ameriški vladi predlaga, naj za vsak izdelek določi rok trajanja, po katerem bodo ti postali uradno mrtvi. Vlada naj umetno staranje strogo nadzira in izdelke s pretečenim rokom uniči. Novi izdelki bi drli s tekočih trakov, ljudje bi jih kot nori kupovali in gospodarstvo bi cvetelo. Rešitev, ki jo je predlagal Bernard London, pa je že del našega potrošniškega vsakdana. Le da je bolje prikrita od njegovih nasvetov.

Ni gotovo, a je verjetno, da so pri uporabi tri leta starega prenosnika težave. Pa ne toliko v slabši vzdržljivosti baterije, to lahko pri večini prenosnikov sami zamenjamo, kot v nenehnem sesuvanju. Ko serviser odpre prenosnik – vzame mu nekaj minut –, ugotovi, da je rešetka na ohišju blizu ventilatorja tako zaprašena, da je močno moten pretok zraka. Dlje kot prenosnik uporabljamo, več je v njem prahu, sami ga ne moremo ali zelo težko odstranimo, na koncu je prahu toliko, da se ventilator neha vrteti. Prenosnik se zažene in kmalu ugasne, saj se je zagnal zaščitni mehanizem procesorja pred pregretjem. Podobne simptome lahko zaznamo tudi pri namiznem računalniku, a če nič drugega, je tega lažje odpreti, očistiti in po potrebi zamenjati ventilatorje. Pri prenosnikih je še veliko »občutljivih« delov. Tečaji zaslona oziroma kako so ti pritrjeni. Tanka plastična plošča je z majhnimi vijaki pritrjena na plastično ohišje prenosnika in samo vprašanja časa je, kdaj bo počila, zaslon pa bo padel. Okvarjene dele lahko najdemo na spletu, jih razmeroma poceni kupimo, vendar »kompaktnost« prenosnika (pri ultra tankih prenosnikih je to še najbolj izrazito) otežuje, da jih zamenjamo sami. Znesek, ki ga zahteva serviser, pa je tako visok, da se večinoma bolj izplača kupiti novega. Izdelovalci prenosnikov bi lahko bolje oblikovali sistem hlajenja, vgradili rešetke z večjimi odprtinami, na katerih se prah ne bi »lovil«, in močnejše tečaje, pa tega ne storijo.

So odpovedi posledica obrabe (staranja), površnosti izdelave in oblikovanja izdelka ali gre celo za namerno dejanje? Spletni forumi so polni izlitega žolča uporabnikov, katerim se je naprava pokvarila kmalu po izteku garancijske dobe. Ti so prepričani, da gre za dejanje izdelovalca, ki je v napravo namenoma vgradil ranljivosti, te pa so krive za krajši rok trajanja in spodbujanje uporabnika k novim nakupom. Ali je v tem kaj zrna resnice? Po krajšem premisleku se izkaže, da tako enostavno pa le ni. Elementi naprave so podvrženi staranju, baterija izgublja sposobnost hranjenja, zasloni postajajo temnejši (sijalka v njem izgublja svetilnost) in pogoni SSD imajo omejeno število zapisov v celice. Kar je vsem nam jasno, ni težko dokazati in kar sprejemamo. Da bi izdelovalec natančno vedel za vsak del naprave, koliko časa bo deloval, kot je treba, so potrebna testiranja, velike baze podatkov, kar je zamudno in predrago. Zaradi hitrega napredka tehnologije pa tudi (skoraj) nemogoče. Tezo izpodbijajo poročila o napravah, ki brez problemov delujejo še leta po izteku uradne življenjske dobe (ali garancijske dobe). Ne gre za srečo oziroma nesrečo. Dejstvo je, da si izdelovalci naprav želijo okvare po izteku časa, ko zanjo niso več odgovorni. Vendar ne morejo okvare napovedati na dan natančno za vse izdelane naprave, zato jih veliko odpove razmeroma kmalu po času uporabe, ki ga je izdelovalec načrtoval, manjši del njih pa deluje še dolgo po tem. Ne boste pa nikjer našli podatkov, kolikšno je razmerje med enimi in drugimi.

Izdelovanje »trajnih« naprav, imenujemo jih tudi modularne naprave, pri katerih je enostavno in ceneno zamenjati okvarjeni del, se ne izplača. Izdelovalec, ki želi biti na trgu konkurenčen, je prisiljen načrtovati napravo, ki bo uporabnika po videzu in zmogljivosti takoj prepričala, hkrati pa mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da bo uporabnik prisiljen ali pa si jo bo želel čim prej zamenjati. Kar pomeni vsako leto, kar je običajni čas do predstavite novega izboljšanega modela v kategorijah trenutno najbolj želenih naprav. Poleg tega kupci zahtevajo vse več funkcij, zmogljivosti, v vse manjšem ohišju (pametni telefoni). Kar razumljivo negativno vpliva na njen čas delovanja. Kratek cikel predstavitve novih modelov naj bi si želeli uporabniki, bolj verjetno pa je posledica premetene marketinške strategije, s katero nas silijo k pretiranemu potrošništvu. Ni pomembno, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, pomembne so posledice. Videz in zmogljivost naprave sta najpomembnejši lastnosti pri trženju naprav in zato daleč pred kakovostjo in dolgo dobo delovanja. Krivi smo torej uporabniki. Izdelovalci nam pred noge mečejo vabo, na katero se ujamemo. Če bi raje kupovali dražje, kakovostnejše in trajnejše naprave, bi jih bilo na trgu več. Ker jih ne kupujejo, jih skoraj ni!

Potrošniški aktivisti so napadli izdelovalce, da uporabljajo tako imenovano načrtovano zastarevanje: »Izdelovalci v naprave vgradijo ranljive dele, dele, ki so poceni in se hitreje okvarijo, izdelke pa oblikujejo tako, da oblika izdelka posredno vpliva na krajši čas delovanja naprav.« Stanovska združenja izdelovalcev pa na to odločno odgovarjajo, da na kakovost njihovih izdelkov kažejo leta izdelave in da se zavedajo svoje odgovornosti do uporabnikov. Pa se res? Njihov izgovor pade na plodna tla, saj se večina uporabnikov ne zaveda zvijač izdelovalcev. Teh je veliko, nekaj smo jih v preteklih letih že omenili. Ponovimo najbolj očitne: vgradnja poddimenzioniranih, na toploto občutljivih kondenzatorjev v vroča področja notranjosti naprav, vgradnja fiksno nameščenih baterij, katerih uporabnik ne more sam zamenjati, in manj vzdržljiva ter neprimerno oblikovana ohišja so za aktiviste dokaz načrtovane krajše dobe uporabe.

Moj mikro, januar februar 2014 | Jan Kosmač |