Načrtovano zastarelost smo že omenili, drug pomemben termin je funkcijska zastarelost. Na kratko to izdelovalec doseže z novimi funkcijami, višjo zmogljivostjo ali učinkovitejšim delovanjem, kar odlikuje nov model, starega pa ne, uporabniki si to želijo ter zamenjajo napravo, čeprav stara še normalno deluje. Naprava je lahko kakovostno izdelana in ima daljši rok trajanja, največkrat pa to taktiko uporabljajo pri profesionalnih napravah in napravah višjega cenovnega razreda. Ni pa nobenega zagotovila, da so te naprave res kakovostnejše izdelane. Strošek izdelovanja naprave je pomemben dejavnik. Drugače povedano: izdelovalec si želi, da mu čim več ostane, in ko je prepričan, da se bodo uporabniki ujeli na njegovo vabo, si lahko privošči veliko. Tudi nekoliko slabšo kakovost izdelave.
Metoda je očitna pri mobilnih napravah, ki so hkrati tudi naprave, kjer je cikel med predstavitvijo novih modelov tudi najkrajši. Nov model prinese nov operacijski sistem, ki zahteva zmogljivejšo strojno opremo. Apple vsako leto predstavi nov sistem in naredi vse, da si tega naložijo tudi uporabniki starejših naprav. Strojno programsko opremo (firmware) na tej je enostavno nadgraditi, da nov sistem lahko deluje, ne moremo pa nadgraditi »zmogljivosti« naprave. Zato deluje iz leta v leto počasneje in uporabnik je prisiljen napravo zamenjati. Pri Applovih napravah se ta »učinek« pojavi približno po treh letih. Naprave z operacijskim sistemom Android, pod pogojem, da ne gre za Googlove naprave, niso tako pogosto osvežene, zato skoraj normalno delujejo dlje. Če se v treh letih ne pokvarijo in jih ne zamenjamo zaradi tega.
Okvaro izdelka po določenem času pa ni tako enostavno doseči, kot bi morebiti mislili. Res je, da izdelovalec ne more vedeti, kolikšna je življenjska doba vseh delov naprav, zato jih večina deluje dolgo, namenoma pa so vanjo vgrajeni »slabši« deli ali pa ni mogoče zamenjati delov, za katere vemo, da imajo omejen čas delovanja. Vse več je mobilnih naprav, kjer baterije sami ne moremo zamenjati, ne da bi imeli pravega orodja in znanja, kako to narediti, da v postopku česar koli ne pokvarimo. Izgovor, da je le tako naprava lahko tanka, na laž postavljajo Samsungovi pametni telefoni. Bomo videli, koliko časa še. Baterije nam ne dovolijo zamenjati, ker je njena cena na spletu normalna, na servisu pa umetno visoka z enim samim razlogom. Da uporabnik namesto razmeroma cenene zamenjave baterije kupi nov model. Ni pa vgrajena baterija tako nesramen trik, kot je vgradnja nesorazmerno zmogljivih elementov, za katere lahko zelo natančno izračunajo, po kolikšnem času ali po kolikšnem številu »dejanj« bodo odpovedali. Primeri so slabi plastični ventilatorji, preslabotni kondenzatorji (največkrat v napajalnikih in monitorjih), plastični namesto kovinski zobniki in preslabotni mehanski deli (tečaji prenosnikov, tipke). Še enostavneje je to doseči pri brizgalnih tiskalnikih, kar smo pred časom že omenili. Ti imajo enostaven števec izpisov, ki po določenem številu javi, da je tiskalnik okvarjen. Pa ne zato, ker v njem kaj ne bi delovalo, pač pa zato, ker je prišel do konca roka trajanja. Povedali vam bodo, da so gobice v njem, katerih namen je vpijanje odvečnega črnila, preveč zasičene in bi se to poznalo pri kakovosti izpisa. Kdor zna »števec« ponastaviti, ve, da večina tiskalnikov po tem še dolgo deluje enako kakovostno.
Majhne okvare, velike posledice. Prezgodnja okvara nima za posledico le jeze uporabnikov, ko morajo odpreti denarnico in kupiti novo, temveč vpliva tudi na okolje. Dodatni stroški proizvodnje, hiperprodukcija zahtevajo nove tovarne, več slabo plačanih delavcev, saj se je večina proizvodnje preselila na Kitajsko in v države s še cenejšo delovno silo, višje stroške prevoza, večje onesnaževanje in hitrejše izčrpavanje omejenih virov surovin. Ne samo nafte, že nekaj časa je jasno, kdaj se bodo izčrpali viri redkih zemljin (redki elementi), ki so nujne pri izdelavi modernih naprav, če bomo vztrajali pri današnjem tempu bruhanja naprav s proizvodnih trakov.
Stopnja recikliranja ni na takšni ravni, da bi povrnila omembe vreden del uporabljenih surovin, zato večina odsluženih naprav konča na odlagališčih in v sežigalnicah. Brez načrtovane zastarelosti bi, po domače povedano, letno odvrgli manj odpadkov. Koliko, je nemogoče oceniti, vendar bi bilo odpadkov odločno manj. Napačno je tudi mišljenje, da načrtovana zastarelost pomaga gospodarstvu. Če človeško delo, marljivost in inteligentnost »vgradimo« v izdelke, ki se prezgodaj okvarijo, je to neodgovorno zapravljanje virov. Kar škoduje nam vsem, čeprav posamezniku daje kratkotrajno prednost. Nikon je na začetku novembra pripravil predstavitev novosti. Poleg digitalnega fotoaparata starinskega videza so na predstavitev pripeljali celo vrsto starih Nikonovih analognih fotoaparatov. Ko smo omenili, da se nam zdi cena novega modela pretirana, je predstavnik Nikona pokazal na kup starih in vprašal: »Koliko pa mislite, da so takrat stali ti? Eno ali celo dve mesečni plači.« Popolnoma prav ima, vendar profesionalne analogne fotoaparate so fotografi uporabljali vsaj eno, če ne celo dve desetletji. Ko so se pokvarili, so jih nesli na servis. Nov digitalni fotoaparat pa čez deset let ne bo več delal (razen če ga danes konzervirajo in nekam spravijo). Načrtovana zastarelost nam ne koristi in bi jo morali prepovedati. Delo, ki ga zdaj porabimo za hiperprodukcijo, in sproščeno kupno moč ljudi bi lahko bolje uporabili za dvig življenjskega standarda. Četudi so namreč izdelki na prvi pogled razmeroma poceni, jih kupujemo pogosteje, kar pomeni, da skozi čas zanje porabimo več, kot smo porabili nekoč, ko je pralni stroj ali televizor brez težav deloval več kot desetletje.
Sami lahko storimo malo. Odkrivanje, ali se izdelovalci zanašajo na načrtovano zastarelost, in nadzor, da tega ne bi počeli, sta mogoča le na mednarodni ravni. Sami lahko storimo razmeroma malo. O napravi, ki se vam je prezgodaj okvarila, na spletu najdete vse, kar je o njej znanega. Pogooglajte oznako modela in težavo, ki se vam je pripetila. Z malo sreče boste našli nasvete, kaj lahko storite sami. Kot je na primer, kako »ponastavite« števec tiskalnika. Pred tem preverite, ali je morda izdelek še vedno v garanciji, in če je, bodite vztrajni in se ne pustite odpraviti z izmišljenimi razlogi, zakaj naj garancija ne bi več veljala. Kot je tisti, da uporabljate črnilnike, ki niso od izdelovalca tiskalnika. Morate biti vztrajni, da izdelovalec občuti posledice in slabo voljo uporabnikov zaradi kratke življenjske dobe. Tudi če garancija ne velja več in sami težave niste sposobni odpraviti, ne vrzite puške v koruzo. Poiščite neodvisnega serviserja, ki morda napravo lahko popravi. Znano je, da na primer uradni servis za Applove izdelke zahteva trikrat večji znesek za zamenjavo razbitega zaslona, ker vas želijo prepričati, da raje kupite novo napravo, kot neuradni serviserji. Ker so ti plačani le, če napravo popravijo, imajo toliko večjo željo, da to storijo po pravičnih cenah. Da pa se popraviti marsikaj, tudi zamenjati »slabe« kondenzatorje, če so ti vzrok za okvaro.
Če nič ne pomaga in je okvara »katastrofalna«, ste prisiljeni kupiti novo napravo. Prej pa ne pozabite svoje izkušnje objaviti na bolj obiskanih spletnih potrošniških straneh, tudi zato, da pomagate drugim. Tam tudi preverite, kaj so uporabniki povedali o napravah različnih izdelovalcev, da najdete takšno, s katero je težav manj. Verjetno ne boste spet kupili naprave izdelovalca, s katero niste bili zadovoljni. To bi bil svojevrsten mazohizem (ali neizmerna naivnost). Na splošno je pred nakupom težko oceniti dolgoživost naprave. Preverite pa lahko, ali jo je enostavno razstaviti. Nestandardni vijaki in zalepljeno ohišje pomenijo, da se je izdelovalec potrudil otežiti popravljanje. Na splošno pa velja pravilo, da so naprave, namenjene poslovni uporabi, oziroma naprave, namenjene profesionalni uporabi, narejene robustnejše, jih je enostavneje popravljati, rezervni deli zanje pa so dobavljivi dlje časa, saj je izdelovalec prisiljen skleniti s temi strankami dolgotrajnejši poslovni odnos. Poslovni odnos do domačih uporabnikov se konča najmanj po preteku garancijske dobe, dostikrat pa tudi, ko napravo plačate in jo odnesete iz trgovine. Namesto za po videzu moderni tanki prenosni računalnik z najnovejšim in najhitrejšim procesorjem ter najbolj zmogljivo grafiko se raje odločite za na prvi pogled ne tako lep, vendar robustno zgrajen poslovni prenosnik, ki po možnosti ni opremljen z najnovejšim procesorjem in grafiko. Svoj denar boste bolje porabili.
Moj mikro, januar februar 2014 | Jan Kosmač |
