Še pomnite prve glasbene predvajalnike podjetij Creative in Diamond Multimedia s konca devetdesetih? Še pomnite prve tožbe glasbene industrije, ko se je pojavilo nekaj, kar ni bilo walkman na kaseto? Verjetno ne, a vse te poteze so usmerjale smernice razvoja in sooblikovale trg predvajalnikov medijskih vsebin, kot jih poznamo danes – od upravljanja z digitalnimi pravicami do vrste formatov, ki poleg vsebine nosijo tudi te dodatne (meta) informacije, ter seveda do nabora funkcij in dodatkov zanje. Pa jih poglejmo.
PREDVAJANJE GLASBE
Vsi medijski predvajalniki obvladajo osnovno funkcijo – predvajanje glasbenih datotek. Med seboj se ločijo po številu podprtih formatov, po kakovosti predvajanja, podpori seznamom predvajanja (playlists), načinih predvajanja (po vrsti, ponavljanje skladbe, ponavljanje albuma, naključno (shuffle). Dodatne funkcije, ki jih tu najdemo, so slika albuma (če imamo glasbo urejeno oziroma če jo kupimo prek legalnih spletnih servisov) in dodatne informacije o izvajalcu ... Zanimiva je tudi funkcija podobnih skladb, pogosto vezana na samodejno izdelavo seznamov predvajanja, kot to ponuja Apple s svojim Geniusom. Deluje tako, da naprava sledi skladbam, ki jih poslušate (in tistim, ki jih hitro preskočite), in nato ob naslednji sinhronizaciji s PC-jem ponudi in izdela nove sezname predvajanja s skladbami, ki so »podobne« tem, ki jih najraje poslušate, oziroma ki gredo najbolje skupaj s temi najbolj priljubljenimi. Neverjetno, toda ko imamo zbirko tisočih in tisočih skladb., je ta funkcija neverjetno dobrodošla in uporabna. Poleg vsega – deluje!
PREDVAJANJE VIDEA
Zanimivo je to, da je funkcija prisotna v predvajalnikih že vrsto let, in tudi v napravah, katerih zaslon je premajhen za udobno gledanje videa, kaj šele za branje podnapisov. Tudi v procesno podhranjenih napravicah pogosto naletimo na to funkcijo in rezultat je zatikajoče se predvajanje videa z veliko manj kot 30 osvežitvami slike na sekundo (kar naj bi bil normativ, da človeško oko/možgani dojamejo gibajoče slike kot zvezen, neprekinjen video tok).
Glasba v avtu
Če že imate prenosni predvajalnik, pa vas zanima predvsem poslušanje glasbe v avtu, velja razmisliti o nakupu FM-oddajnika za vaš predvajalnik. Priključite ga v vhod za slušalke in ste za dobrih 20 evrov rešili svojo zagato. Če imate iPod, pa obstaja vrsta avtoradiev s priključkom zanj.
Če prenosnega predvajalnika še nimate, pa je spet potreba za glasbo predvsem v avtu, velja razmisliti o nakupu avtoradia s podporo datotekam MP3 in z USB-vhodom ali integriranim bralnikom pomnilniških kartic. Tako na računalniku le napolnite UBS-ključ/kartico in glasbo predvajate v avtoradiu.
PREDVAJANJE BESEDILA
Sprva se je funkcija pojavila z idejo predvajanja golih besedilnih datotek zaradi besedil pesmi. Torej da predvajalnik predvaja glasbo, mi pa si sočasno odpremo še datoteko z besedilom pesmi in uživamo v lastnih karaokah. A funkcija ni nikoli zaživela, saj je bilo za začetek treba za vsako pesem ločeno in ročno poiskati še besedilo in ga shraniti v točno določeno mapo. Pozneje, s pojavom predvajalnikov z večjimi zasloni se je stvar razvila v bralnike e-knjig, kar je bilo na malih zaslonih še vedno bolj kot ne filantropsko opravilo. Za nekatere najbolj razširjene platforme, ki omogočajo tudi namestitev dodatnih programov, so svoje programske e-bralnike razvili in ponudili tudi knjigarna Amazon, Sony ter druge spletne knjigarne in podjetja, ki stojijo za nekaterimi lastnimi formati e-publikacij. Kadar koli pomislim na branje besedila na malih napravicah, se spomnim dobrih starih dlančnikov Palm, ki so imeli nameščen tudi program za branje e-knjig/besedilnih datotek. Ta je bil (in je po mojih informacijah še vedno) edini, ki je ponujal premikajoče se besedilo (ki smo ga lahko ustavili ali pa pospešili oz. upočasnili njegovo hitrost). Odlično, a verjetno precej potratno za baterijo ...
DIKTAFON
Skoraj vsi mali predvajalniki glasbe so imeli integriran tudi mikrofon, s katerim so omogočali funkcijo diktafona. Naprednejši so ponujali vrsto nastavitev (kakovost zajetega zvoka, od katere je bila odvisna velikost končne datoteke) ter zmožnost zapisa neposredno v format MP3, kar je pomenilo skoraj desetkrat manjšo datoteko od privzete nestisnjene wav. Nekatere naprave so dodatno obvladale tudi samodejno snemanje le ob zaznavanju VAR (voice activated recording), kar pomeni, da je bila končna datoteka čista raznih premorov in minut tišine ... Seveda lahko ob povezavi z računalnikom datoteko prenesemo iz naprave. Funkcija je odrasla v glasovni opomnik, najuporabnejša pa je, če naprava omogoča začetek snemanja s pritiskom ene same tipke (namesto kopanja prek vrste menijev, da pridemo do te funkcije), tako da lahko misel, ki se nam je ravnokar utrnila, kar najhitreje trajno shranimo za pozneje. Tudi zmožnost urejanja in upravljanja teh posnetkov je stvar, kjer hitro najdemo razlike med predvajalniki. V praksi je tako, da posnamemo vrsto zvočnih zabeležk, a jih potem ne predvajamo kmalu – in po več mesečni uporabi imamo morje nepreglednih datotek. Če pa so te označene z datumom oziroma omogočajo še hiter vnos nekaj ključnih besed, je že bolje ...
PREGLEDOVALNIK SLIK
Podobno kot z videom, že leta prenosni predvajalniki omogočajo tudi prikazovanje slik. Podpirajo najbolj razširjene formate slik (gif, jpeg, pogosto tudi prosti png). Razlike med predvajalniki so spet v dodelanosti prikaznega programa. Medtem ko eni le prikazujejo sliko za sliko, znajo drugi prikazati mozaik vseh pomanjšanih slik, slideshow, celo urejanje fotografij (obračanje, obrezovanje) ... V nekatere predvajalnike je integrirana celo digitalna kamera, ki je zmožna fotografiranja in/ali snemanja video posnetkov.
Video na malih zaslonih? Smiselno?
Čeprav je ideja o gledanju videa na zaslonih diagonale 2,2 do 2,8 palca (BlackBerry Bold, iPod Nano, Nokia N95,N96) do 3,5 palca (BlackBerry Storm, Apple iPod Touch/iPhone, Nokia N97) morda bizarna, pa je presenetljivo, ko jo preizkusimo, popolnoma sprejemljiva, in z veseljem jo znova uporabimo. Na 3,5-palčnih zaslonih so lepo berljivi tudi podnapisi – seveda pa velja, da gledanje med vožnjo ni priporočljivo.
INTUITIVEN UPORABNIŠKI VMESNIK
Vsekakor tu izstopa Apple, ki je s svojim krožnim krmilnikom (click wheel ali scroll wheel) dosegel preprosto upravljanje tako z najpogostejšimi dejanji med poslušanje glasbe kot z navigacijo prek menijev naprave. Mnoge naprave so izkoristile tudi povezavo med vgrajenimi 3D-senzorji in tako ob zasuku predvajalnika v vodoravno lego zasukajo tudi vsebino zaslona. Za piko na i pa lahko štejemo malenkosti, kot je recimo tresenje predvajalnika – če želimo preklopiti na naključno predvajanje glasbe ... Mnogi modeli imajo tudi na dotik občutljiv zaslon, prek katerega upravljamo popolnoma vse. Ker glasbo večinoma poslušamo zasebno, po slušalkah, je pogosto možno upravljanje tudi s krmilno enoto na kablu slušalk. Upravljanje glasnosti, pavza, preskakovanje skladb. ..
Šele v zadnjem letu smo dočakali tudi glasovno upravljanje, in čeprav za zdaj deluje le za večje jezike (angleščina, nemščina, francoščina, italijanščina, španščina, ruščina, kitajščina ...) si jo prej ali slej obetamo tudi v materinščini. Tu spet vodi iPod (le močnejši model Touch), ki mu lahko rečemo »predvajaj glasbo Boba Dylana«, in se to tudi zgodi. Vprašamo ga lahko tudi »kaj predvajaš«, in izvemo odgovor – na glas prebrani izvajalec in naslov albuma ter pesmi. Tudi osnovni ukazi, kot so pavza in podobni, so podprti. Neverjetno uporabno in predvsem odlična reklama. Podobno je možno tudi pri mnogih pametnih telefonih, a le redko z že vgrajeno programsko opremo. Najnovejša Applova funkcija je tudi VoiceOver – ko se začne nova skladba, nam iPod na glas prebere izvajalca in naslov skladbe, tako da nam ni treba gledati na zaslon ...
KAPACITETA
Nedvomno eden najpomembnejših podatkov pri nakupu predvajalnika je njegova vgrajena kapaciteta. Včasih smo jo merili v megabajtih, danes v gigabajtih (GB). V povprečju velja, da na vsak GB spravimo blizu 250 skladb (kar ustreza povprečni velikosti skladbe okoli 4 MB) ali dobro uro videa. Načeloma na trgu danes ni moč najti predvajalnika z manj kot 4 GB vgrajenega pomnilnika, navzgor pa se najde tudi več sto GB kapacitete. Pomembno je vedeti, da naprave s tja do 32 GB kapacitete temeljijo na bliskovnem pomnilniku (čipih, ki niso občutljivi na udarce, tresljaje, padce naprave na tla), medtem ko za večje kapacitete trenutne naprave temeljijo na malih 1,8-palčnih magnetno-mehanskih trdih diskih, kot jih najdemo v računalnikih (in ob padcu naprave na tla lahko nehajo delovati). Nekatere naprave imajo tudi podporo razširitvi kapacitete s pomnilniškimi karticami (SD, miniSD, microSD, MemoryStick, xD), ki so poleg vsega še izmenljive.
FM RADIO
Mnogi predvajalniki imajo integriran tudi FM radio. Sama izvedba je različna, vsi modeli pa zahtevajo za predvajanje radio vklop slušalk, ki jih uporabljajo kot anteno. Nekateri predvajalniki znajo samodejno iskati kanale, jih celo shraniti, drugi ne. Razlike so tudi v snemanju radia – spet naprednejši predvajalniki to obvladajo celo v zapisu MP3, drugi le v .wav, tretji sploh ne. Najnovejša Applova platforma omogoča celo zakasnjeno predvajanje radia – nekaj, kar je zelo logično in uporabno, a česar v praksi (razen v najdražjih avtoradiih) še nismo videli.
KAKOVOST ZVOKA
Seveda niha od naprave do naprave in celo med izdelki istega proizvajalca med generacijami naprav. Gre za navezo v predvajalnike vgrajenih frekvenčnih filtrov, kakovost kondenzatorjev in priloženih slušalk. Ker ima večina slušalk nizko impedanco pride (pri višjih jakostih izhodnega zvoka) do popačenja zvoka. Rešitev je v uporabi kakovostnih (dražjih) slušalk z visoko impedanco ali celo zunanjim ojačevalnikom. Testiranje in primerjanje sta lahko zelo subjektivna, zato je najbolje zaupati lastnim ušesom in primerjati več izdelkov pred nakupom. V zadnjih dveh letih so mnogi proizvajalci v napravah, ki se prodajajo v EU-ju, sledili priporočilom in omejili najvišjo jakost na 100 dB. V kakovost zvoka lahko prištejemo tudi vgrajene izenačevalnike zvoka, ki praviloma ponujajo več nastavljenih načinov filtriranja in preoblikovanja zvoka (poudarjeni basi, koncertna dvorana ...) in omogočajo uporabniku tudi povsem lastne nastavitve. Zanimiva je tudi podpora za brezžični prenos zvoka, saj imajo mnoge naprave (zlasti če gre za telefone) integrirano podporo za bluetooth, kar pomeni, da lahko uporabljamo brezžične slušalke. Boljše ko so slušalke, boljši je zvok. Posebna kategorija so v napravo vgrajeni zvočniki, ki omogočajo poslušanje glasbe brez nadevanja slušalk. Razen redkih izjem, ki imajo vgrajene res dobre, premišljene zvočniške rešitve, je zvok v tem primeru bolj za silo. Sploh pa je problem glasnost, ki je omejena, saj je vezana na fizično majhen zvočnik in seveda na porabo baterije.
Podprti formati
Tako pri predvajanju glasbenih kot video datotek pa tudi pri drugih datotekah se pojavi vprašanje, kateri format moramo prenesti v predvajalnik, da ga bo ta pravilno predvajal. Če predvajalnik šele izbiramo, velja pogledati v specifikacijo proizvajalca. Zaradi razširjenosti formata prav vse naprave predvajajo MP3, nekatere pa se poleg tega zanašajo še na svoje formate, ki bodisi ponujajo DRM bodisi kakšno drugo prednost (lahko je tudi le prednost za proizvajalca, ne pa tudi za uporabnika). Bolj razširjeni formati so še WMA, WAV, AAC in AIFF. Še pestreje je pri videu, kjer določene naprave podpirajo le svoj format, pa še ta v le določeni ločljivosti. Najpreprosteje je če predvajalnik podpira datoteke DivX in avi, ter XviD. Če pa se kiti le s podporo m4v, bo najverjetneje treba pred nalaganjem datoteke v predvajalnik to pretvoriti v pravi format. Skoraj vedno je programska oprema za tako opravilo priložena predvajalniku – saj je specifična zanj.
Če ste kupovali glasbo prek trgovine iTunes, jo je ta dostavila v večinoma le iPodom poznanem formatu AAC. A brez skrbi, obstaja mnogo (tudi brezplačnih) programov, ki bodo datoteke AAC pretvorile v dobri stari MP3 in že jih bomo lahko poslušali povsod. Najprej pa poizkusite kar s funkcijo Convert Selection, ki je vključena v iTunes. V nastavitvah samo izberite MP3 in izbrane skladbe bo iTunes sam pretvoril v bolj vsestranski format.
AVTONOMIJA
Koliko ur avtonomije (predvajanja glasbe, predvajanja videa) premore napravica z vgrajeno baterijo, preden je potreben priklop na omrežno napetost in polnjenje? Namenski medijski predvajalniki so tu v vodstvu, saj omogočajo celo do 30 ur nenehnega predvajanja glasbe (okoli 6 ur predvajanja videa), telefoni pa ustrezno manj.
PROGRAMSKA OPREMA
Prav celovita programska oprema je bistvena za uspeh ali padec izdelka. Čeprav so se prve generacije iPodov zanašale na tujo programsko rešitev Musicmatch, pa šteje programski paket iTunes za tisti odločilni dejavnik, ki je pri potrošnikih pretehtal na stran Applovih predvajalnikov. Sodoben program, priložen predvajalniku, mora znati uvažati uporabnikove obstoječe datoteke (MP3, wav, MP3pro, aac, flac, wma) ter jih v predvajalniku sprejemljivi obliki posredovati napravi. Upravljanje uporabnikove zbirke oz. knjižnice glasbenih datotek je ob stotinah gigabajtov vsebine, ki jo pogosto imamo, postalo zahtevno opravilo. Ker imamo doma navadno tudi zbirko glasbenih cedejev, je ena izmed osnovnih funkcij »puljenje« glasbe z njih, poleg tega pa kategorizacija in pravilno poimenovanje tako dobljenih datotek (vsak CD ima unikatno kodo, v internetu pa obstajajo zbirke, kjer je moč iz te kode dobiti naslov albuma, izvajalca, sliko/naslovnico albuma, seznam skladb, klasifikacije po zvrsteh ...).
INTEGRACIJA Z INTERNETOM
Internet ponuja neskončno število vsebin, in naslednja generacija priljubljenih radijskih oddaje je zagotovo podcasting. Gre za posnetke avdio oddaj, ki jih lahko v obliki datoteke MP3 presnamemo z spletnih mest, nato pa poslušamo prek svojih prenosnih predvajalnikov. Ker ti večinoma nimajo vgrajene povezave v internet, je prav naloga programske opreme čim lažja integracija spletnih storitev. Določena programska oprema (recimo iTunes) omogoča, da se naročimo na izbrane podcaste, program pa sam občasno preverja, ali so na izbiro nove oddaje. In če so, jih tudi samodejno prenese in ob naslednji sinhronizaciji z predvajalnikom presname vanj.
SPLETNI SERVISI/TRGOVINE
Za piko na i v ekosistemu okoli prenosnega medijskega predvajalnika zagotovo štejejo spletni servisi oziroma trgovina, kjer lahko zanj kupimo programsko opremo ali skladbe/glasbo. iTunes omogoča nakupovanje tako glasbe kot videa (TV-nadaljevanke, filme, glasovne knjige) in preko trgovine App Store tudi programske opreme. Posebnost so tudi naročnine, kjer se lahko naročimo na celotno sezono priljubljene TV-nadaljevanke, in ko bodo novi deli na voljo, jih bo programska oprema samodejno prenesla v naš predvajalnik. Dobrodošla je še funkcija izposoje, če nismo prepričani, ali je film vreden nakupa. Sprva je bila tako kupljena glasba zaščitena s sistemom DRM, a Apple je tega ukinil, tako da lahko zdaj s kupljeno glasbo razpolagamo svobodneje. V zadnjih dveh letih je zrasla vrsta spletnih trgovin, kjer lahko kupujemo vsebine ne glede na napravo, ki jo uporabljamo za predvajanje. Še vedno pa ostaja težava geografske/regionalne zaprtosti oziroma omejitve trgovin na področja, za katera imajo zakupljene distribucijske pravice. Tako trgovine iTunes kot drugih spletnih glasbenih trgovin (bestbuy.com rhapsody, amazon.com, Zune marketplace) Slovenci uradno še vedno ne moremo uporabljati, medtem ko AppStore lahko. (AppStore omogoča nakup iz nabora preko 100.000 aplikacij. Največja prednost je cena teh aplikacij, ki se giblje med 1 in 9 dolarji in je torej res dosegljiva vsem. Nabor je res širok, od iger do zelo nišnih aplikacij.) A tudi tu obstaja nekaj preprostih trikov, kako zaobiti omejitev in se virtualno preseliti v podprto območje. Izjema so trgovine mobilnih operaterjev ali proizvajalcev telefonov (Nokia Ovi store, Blackberry App World) , kar pomeni predvsem priložnost za uporabnike mobilnih telefonov, saj te ponujajo vsebine, tako programe kot medijske datoteke, na vseh področjih (Vodafone Music)...
POVEZAVA IN INTERNET
Verjetno nakazuje smer razvoja v prihodnje. Zlasti z množico javnih wi-fi točk, ki jih dandanes najdemo v številnih lokalih in na javnih mestih (knjižnice, letališča...) in seveda znotraj naših domov. Idejo integracije internetnih storitev v naprave so do zdaj najbolj izkoristili pametni telefoni ter Applov iPod Touch. To omogoča neposredno kupovanje vsebin iz spletnih trgovin brez posredovanja računalnika, sinhronizacijo z družabnimi omrežji (Facebook), pregledovanje e-pošte (Gmail in drugi), slik (Flickr, Picassa), videov (YouTube), uporabo storitev neposrednega sporočanja (MSN, Gtalk, Yahoo Talk, ICQ) in celo internetne telefonije (Skype) ... Če bi morali ugibati, bi se odločili, da bo prav ta del funkcionalnosti v prihodnje najbolj narasel.
Moj mikro, Februar 2010 | Jaka Mele |
