Ob pregledu vseh mogočih in nemogočih funkcij (verjetno smo kakšno eksotično tudi pozabili) velja razmisliti o svojih potrebah in željah. Če želimo le poslušati svojo glasbo, nam morda zadostuje že povsem navaden predvajalnik za 50 evrov. S tem ni nič narobe!

Zakaj zgodnji glasbeni predvajalniki niso uspeli? Kako to da je Applu uspelo to praktično čez noč? Seveda - odgovor je večplastni, in čeprav je Applovo pregovorno oblikovanje in odličen uporabniški vmesnik definitivno naredil svoje - je piko na i uspeha zagotovil ekosistem - ki je privedel tudi do vrste dodatkov.

Ker je za pretvorbo analognega zapisa zvoka v digitalnega potrebno kar nekaj tehnoloških rešitev, se pogosto znajdemo pred tremi izrazi, ki jih marsikdo še vedno ne razume. Te si: hitrost zajema (bitrate), frekvenca vzorčenja (sampling frequency) ter stiskanje (compression).
Formati oz. načini zapisa zvoka v digitalni obliki so standardizirani iz projektov skupine Motion Picture Expert Group (MPEG), ki se ukvarjajo z definiranjem sintaks in algoritmov za digitalni zapis slikovnega in zvočnega gradiva.

Predvajanje glasbenih datotek je le začetek. Vojna za kupce prenosnih predvajalnikov se bije drugje: pri dodatnih funkcijah, preprostosti uporabe, uporabniškem vmesniku ter predvsem v celotnem ekosistemu – od storitev do dodatkov.

Konec oktobra 2001 je Apple lansiral na trg svoj prvi prenosni predvajalnik glasbe - iPod. Svet se je v zadnjih devetih letih na tem področju konkretno spremenil, in prehodil pot od "vse za MP3" do res univerzalnega predvajalnika. Prenosni predvajalnik (vsaj) glasbe ima danes že skoraj vsak najstnik, čez lužo pa praktično vsak, ki da kaj nase...