Kamere visoke ločljivosti
Specifikacija HD določa več področij, najnatančneje pa je določena velikost oziroma ločljivost slike. Standardna video slika (SD) ima ločljivost 720 x 576 pik za PAL in 720 x 480 za NTSC. Specifikacija HD dovoljuje dve različni velikosti slike: manjšo 1280 x 720 in večjo 1920 x 1080 pik. Večja slika je tako skoraj trikrat večja od standardne.
Dve velikosti HD-slike sta poimenovani kar po velikosti kot 720 in 1080. Večji format je počasi pričel prevladovati tako pri HD TV kot tudi pri HD-videu. Tudi večina proizvajalcev se je odločila za del standarda z večjo ločljivostjo.
KAJ JE »P« IN KAJ »I«
Razlika pa ni samo v velikosti slike, ampak se sliši veliko tudi o progresivnem skeniranju (progresive scan) z oznako »p« ter prepletanju (interlaced) z oznako »i«. Sistem 720 in navadno progresivno skeniranje podajata niz popolnih slik za razliko od 1080, ki je večidel s prepleteno sliko, kar pomeni, da gre za niz polslik. Tako potrebujemo dve sliki za sestavo ene popolne. Strokovnjaki se seveda še vedno prepirajo o tem, kateri sistem zagotavlja boljšo sliko.
DVA SISTEMA KODIRANJA
Seveda pa se zabava tukaj še en konča. Naslednji korak je kodiranje oziroma stiskanje slike, saj je recimo format 1080 le preobsežen v polni kakovosti in surovi obliki. Tako sta trenutno dva sistema kodiranja, ki se potegujeta za uporabnike.
HDV (High Definition Video)
HDV so začeli uporabljati že leta 2004 tudi v dostopnejših modelih kamer. HDV uporablja dva procesa za zmanjševanje datotek pri čim manjši izgubi kakovosti slike. Prvi je anamorfično raztezanje. Zadeva izhaja že iz 50. let prejšnjega stoletja. Z uporabo posebnih leč je mogoče širšo sliko stisniti na manjšo širino. HDV ne posname slike širine 1920 pik, ampak 1440 pik, ki pa niso kvadratne ampak v razmerju 1,333:1. Naslednji korak je stiskanje slike. HDV uporablja kodek MPEG-2, ki je enak, kot ga najdemo pri DVD-filmih. Namesto niza slik nam ostanejo skupine slik. Vsaka skupina je stavljena iz ene cele in niza delnih slik, ki opišejo dogajanje do naslednje polne slike. Problem je pri urejanju, saj je treba film dekodirati in ponovno sestaviti vsako sličico, da bi lahko rezali in spajali na poljubnem mestu v filmu. Za to pa so potrebni zelo zmogljivi procesorji.
AVCHD (Advanced Video Coding High Definition)
Panasonic in Sony sta razvila nov format digitalnega video zapisa visoke ločljivosti, ki omogoča zapis tudi na 8-centimetrske DVD-plošče. Ločljivost je lahko 180i ali 720p, za kodiranje je uporabljen kodek MPEG-4 AVC/H.264, za zapis zvok pa Dolby Digital oziroma AC-3 ali PCM. Kodiranje je namenjeno manj zahtevnim in cenejšim HD-kameram. Torej se usmerjajo na domačo rabo v nasprotju s HDV-jem, ki se odkrito spogleduje z nekoliko dražjimi in profesionalnimi kamerami.
AVCHD uporablja enako anamorfično raztezanje kot HDV, a uporablja kodek H.264, ki močneje stisne sliko pri karseda majhni izgubi kakovosti. Močnejše stiskanje podatkov seveda pomeni obremenitev za procesor v primeru, ko želimo film urejati, saj je treba film dekodirati. Ker gre za novejši sistem kodiranja je na voljo zelo malo programske opreme za urejanje tovrstnih filmov. Seveda stanje ne bo takšno prav dolgo.
ARHIVIRANJE
Tako. Zdaj vemo, kaj pravzaprav počnejo HD-kamere. Te seveda uporabljajo enega od zgoraj opisanih sistemov kodiranja. In kam video posnetke shranjujejo? Spet se niso mogli odločiti in proizvajalci uporabljajo vse načine hranjenja video posnetkov, kot smo jih popisali pri »navadnih« ali standardnih (SD) digitalnih videokamerah. HDV je nekako sentimentalno vezan na mini kasete, lahko pa je shranjen tudi na trdih diskih, 8-centimetrskih DVD-jih in pomnilniških karticah. Oboji pa bodo verjetno prav kmalu začeli uporabljati majhne blu-ray ali HD DVD-ploščke. Sta le preveč privlačna medija, da bi ju zanemarili. Spet pa smo priče pravi vojni okrog tega, kdo bo koga in za koliko. Seveda smo podobnih vojn na področju videa že vajeni.
Kamere, ki shranjujejo HD-video na DVD-je so omejene na nekako 15 do 25 minut posnetkov na 1,3 GB ploščku, odvisno od kakovosti, slike izbrane v kameri. Lahko uporabljajo tudi DL-diske, kar seveda podvoji čas, ki je na voljo. Še vedno pa veljajo natančno takšne prednosti in slabosti kot pri drugih digitalnih kamerah z DVD-hranjenjem posnetkov.
Pri kamerah s trdim diskom vsaj ni tako stroge prostorske omejitve, saj že cenejše kamere premorejo vsaj 30 GB trdi disk. Torej je prostora za posnetke v primerjavi z DVD-kamerami ogromno. Seveda pa zdaj že vemo, da tudi tukaj ni vse rožnato.
| Zakaj je težje obdelovati video formata MPEG-2? |
| Prva težava je, ker je MPEG-2 stisnjen format. Takole na vsakih 15 sličic je ena v resnici cela, druge pa so delne, saj samo stiskanje filmov temelji na tem, da je treba občasno shraniti polno sliko, preostale pa lahko vsebujejo le del informacije, ker je ostalo mogoče predvideti in izračunati po določenem algoritmu. Tako nekako, silno poenostavljeno. In ko hočemo film rezati in spajati, je dokaj nadležno, ko ugotovimo, da je celih sličic dokaj malo in da je rez možen le pri teh. Edin način je dekodiranje filma, izdelava manjkajočih sličic in potem obdelava. Rez na poljubnem mestu in pač vse, kar je mogoče početi z video posnetki. Takšno početje pa je seveda zahtevno za procesorje. Potrebujemo precej zmogljiv računalnik. In ko film obdelamo, je treba spet vse skupaj vrniti v prejšnje kodiranje. Ali pa tudi ne. |
| Stiskanje je nesimetrično. Pomeni, da dalj časa traja, da film kodiramo, kot pa da ga dekodiramo in si ga ogledamo. Tako je treba za vsako spremembo v filmu počakati nekaj časa, da se to preračuna in ponovno stisne in še kaj. Seveda je takšno početje precej zahtevno za naše računalnike. |
| Po drugi strani pa je pri formatu DV teh težav manj, saj ni tako stisnjen in je celih sličic več, kot pa jih potrebujemo. |
| Zadnje čase pa tudi obdelava formata MPEG-2 ni tako nadležna, kot je bila še pred letom ali dvema. Računalniki so zmogljivejši, programska oprema podpira tudi takšno obdelavo, večina uporabnikov pa tudi ni tako pikolovska, da bi štela sličice, kjer je rez. Saj se večina uporabnikov digitalnih MPEG-2 kamer sploh ne loti montaže, kjer bi se takšne težave pokazale. Pa bi se morali. |
PRIKLJUČKI IN ZDRUŽLJIVOST
Dokaj znan nabor priključkov najdemo. Veliko HDV- in AVCHD-kamer premore komponetni video izhod z ločenimi barvami. Večina HDTV- televizorjev bo premogla tovrstni vhod in tako bo mogoč brezskrben ogled obeh kodirnih sistemov na istem televizorju neposredno iz kamere. In ker je to samo video signal bo potrebno posebej povezati tudi avdio izhode in vhode. S tem pa bo že manj težav, saj večina kamer tako ali tako ponuja normalen avdio izhod.
Komponentni priključek že na daleč deluje nekoliko nerodno. Tako so uvedli novost pri HD-kamerah − vmesnik HDMI (High Definition Media Interface). Gre za alternativo komponentnemu priključku na kameri, pri čemer gre za en sam vtič. Veliko bolj praktično in manj prostora zasede.
Za končane in urejene video posnetke enega ali drugega sistema, ki potrebujejo večjo mobilnost in prenosljivost, pa je poskrbel Microsoft s formatom WMV, ki podpira HD. WMV-HD predvaja tudi prostorski zvok 5.1.
HDV-kamere omogočajo tudi ponovno snemanje (Print to Tape) urejenega videa. Tako je urejen kompleten cikel: iz kamere v računalnik in urejen video nazaj na kaseto. Kamere AVCHD žal takšne možnosti še ne ponujajo. Za zdaj še tudi ni spodobne ponudbe DVD-predvajalnikov, ki bi znali predvajati AVCHD DVD-je.
VELIK NABOR MOŽNOSTI
Kako pa se HD-kamere še razlikujejo od standardnih digitalnih kamer? Po tipalu za zajem slike vsekakor, saj je ločljivost višja. Drugače pa na zunaj praktično ni mogoče reči za kakšno kamero gre, dokler ne vidimo napisov na njej in posnetka, ki ga je takšna kamera zmožna ustvariti. Ker gre pri HD- kamerah za cenovno nekoliko višji razred, pa v teh modelih navadno najdemo tudi silno zanimive možnosti, kot so stabilizacija slike, izjemno hitro ostrenje, zmogljivejše slikovne procesorje, ki znajo odstraniti veliko nepravilnosti iz slike, priključki za mikrofone in slušalke in še kaj. Za tovrstne kamere so izdelali tudi kar nekaj novih in bolj kakovostnih objektivov, saj se na sliki višje ločljivosti tudi napake v objektivih hitreje opazijo.
Zdenko Frangež
