DVD-kamere

DVD kot zapisovalni medij v digitalnih kamerah je bliskovito pridobival priljubljenost zadnjih nekaj let; s približno podobnim tempom, kot so se cenili, mediji in DVD-predvajalniki. Kamere uporabljajo v glavnem 8 cm DVD-medije. Najcenejši so seveda mediji DVD-R ali DVD+R, ki omogočajo samo enkraten zapis. DVD-RW in DVD+RW omogočata večkraten zapis, a za občutno višjo ceno. No, pa saj noben DVD-medij ni prav hudo drag zadnje čase. Prepisljivi medij žal sčasoma in zaradi nenehne uporabe (pisanje in brisanje) izgubi svoje lastnosti in postane neuporaben. DVD-RAM je dražji in vzdržljivejši prepisljivi medij, je pa silno redko uporabljen v kamerah (v glavnem ga podpirata Hitachi in Panasonic) in je tudi slabo podprt med predvajalniki.

PREDNOSTI
Prednost neposrednega dostopa do katere koli točke posnetka seveda močno prekaša previjanje video kaset. Še prijetneje je vstaviti DVD v predvajalnik in si ogledati film brez potrebe po prenašanju posnetkov na optični medij. Lahko bi rekli tudi drugače: z uporabo DVD-medijev za zapis filmov v digitalni kameri je dosežena visoka stopnja združljivosti z drugimi domačimi napravami s področja zabavne elektronike. DVD-medije podpira praktično že vsaka naprava, ki vssebuje bralnik optičnih medijev.

SLABOSTI
Kaj hitro pa se spomnimo tudi kakšne negativne lastnosti tega načina shranjevanja posnetkov. Večina DVD-videokamer zahteva zaključitev medija, preden ga je mogoče predvajati. Kar pomeni, da je treba napolniti disk ali pa ga zaključiti predčasno. Za slednje se seveda ne navdušujemo zaradi krajših posnetkov in varčevanja z mediji. V nasprotnem primeru pa nam lahko zmanjka prostora na mediju, ko si to najmanj želimo. Dolžina posnetkov na 8 cm DVD-mediju je krajša kot pri kasetah DV mini, mediji pa se kaj hitro opraskajo pri neprevidnem rokovanju in tako sčasoma pokvarijo.

Večina tovrstnih videokamer je do nedavnega shranjevala video v formatu MPEG-2, ki je načeloma nižje kakovosti kot format DV (kasete). Sredi tega leta pa je začetek uporabe formata AVCHD omogočil zapis HD-videa na DVD-medije. Med drugim je format MPEG-2 tudi nekaj zapletenejši za obdelavo, čeprav je s spodobnim programom za obdelavo videa tudi to brez večjih težav.

ARHIVIRANJE
Posebna kategorija je arhiviranje medijev, na katerih so posneti filmi. Nekoč so trdili, da je življenjska doma optičnih medijev sto let. Ob primernem hranjenju, seveda. Praksa pa je pokazala drugače. Pet do petnajst let bi bilo bolj pošteno. Seveda pa je tudi to odvisno od kakovosti medijev in tega, kako medij hranite. V bolj vlažnem in vročem okolju bodo optični mediji zdržali dve do tri leta, kakšen manj, kakšen več. V splošnem velja da mediji za enkraten zapis vzdržijo dalj časa. V vsakem primeru pa je treba razmisliti o obnavljanju medijev, kar pomeni občasno prepisovanje celotnega arhiva, ki se za nameček še vztrajno in hitro veča. Optične medije pa je treba hraniti na suhem, temnem in hladnem mestu.

Mini DV-kamere

Mini DV je prisoten že dalj časa prav hitro pa ga izpodrivajo drugi mediji. Celo samo ime je že postalo sinonim med uporabniki formata DV, čeprav gre bolj za opis velikosti kasete. DV-video se v kamerah zapisuje na majhne kasete. Prav takšne kasete pa so uporabili tudi v prvih HDV-kamerah, ki so se pojavljale na trgu. Na mini DV-kaseto je mogoče posneti 60 minut videa v DV- ali HDV- formatu ali 90 minut v nižji kakovosti.

PREDNOSTI
Čeprav uporabo kasetk izpodrivajo DVD-ji, trdi diski in še kaj, pa imajo te kar nekaj prednosti, ki jih ne bi smeli zanemariti. Mini DV je široko razširjen, kasete so povsod dostopne in zaradi velike proizvodnje tudi dokaj poceni. Prenos video posnetkov iz kamere ali kasete je dokaj preprost, format pa podpirajo praktično vsi (tudi najcenejši) programi za obdelavo videa. Čeprav se smešno sliši, format DV s svojim stiskanjem posnetkov še vedno ponuja višjo kakovost kot drugi sistemi. Kamere z DVD, HDD in bliskovnim pomnilnikom uporabljajo format zapisa MPEG-2, ki ponuja zapis videa s hitrostjo 8,5 MB/s kar je v primerjavi s formatom DV, ki zmore zapis s hitrostjo 25 MB/s, dokaj skromno. Seveda kakovost videa ni odvisna samo od hitrosti prenosa podatkov, kljub vsemu pa gre za pomemben podatek.

SLABOSTI
Zadnje čase je ena večjih zamer DV-kaset linearnost zapisa. Večina uporabnikov pač raje skače z ene točke posnetka na drugo v hipu, kot pa s hitrim previjanjem kasete. Ko kaseto pogledamo, je treba trak seveda pridno previti na začetek, sicer bomo drugič preklinjali in to počeli pred ogledom. Zelo tragično to sicer ni in tudi iskanje določenih kadrov je nekoliko drugačno kot v časih, ko so bili kamkorderji še dokaj neumne naprave. Na kasetah je poleg video zapisa še kaj uporabnega. Nekoliko boljše kamere zapisujejo tudi začetek in konec kadra. Vsaj tako, kot smo snemali in snemanje prekinjali. Potem je tudi iskanje določenega dela posnetka lažje, saj se hitro previjanje odvija med posameznimi oznakami zapisanimi na kaseti. Nadležnejši je prenos vsebine kasete v računalnik, saj je možen le v realnem času. Torej bo 60-minutni posnetek potoval na vaš trdi disk natančno toliko minut.

Proizvajalci so na neki način tvegali in ponudili udobje na račun kakovosti, kar se jim je v veliki meri obrestovalo. Kljub temu pa se še splača vztrajati s tem formatom in načinom zapisa. Vsaj še nekaj časa. Zaradi razširjenosti bodo ta medij še naprej podpirali tako s strojno kot tudi s programsko opremo. Zaradi vseh krasnih novih sistemov zapisa pa se bo DV še nekaj časa cenil. Tudi če format DV počasi ugasne, pa je vse bolj v uporabi HDV, ki uporablja praktično enake kasete Mini DV.

ARHIVIRANJE
Čeprav se neverjetno sliši, ima Mini DV celo daljšo življenjsko dobo kot DVD. Takole med deset in petnajst let naj bi znašala. Seveda ob primernem hranjenju. Pogoji so seveda enaki kot za DVD-medije. Pri kasetah je priporočljivo trak tudi občasno prevrteti, saj se sicer rad zlepi in kaseta postane neuporabna. Seveda se to pogosteje in hitreje pojavlja pri cenejših kasetah.

Digitalne kamere z zapisom na DV-medije izdelujejo Sony, Panasonic, Canon, JVC, Samsung in še kdo. Če pogledamo nekoliko višje, gre večinoma za iste proizvajalce.

Kamere s trdimi diski

S pocenitvijo in zmanjševanjem trdih diskov ter povečevanjem njihove prostornine je bil nujen korak njihova uporaba v digitalnih kamerah. Najprej sramežljivo, potem pa kar na hitro so se podjetja drugo pa drugim odločala za proizvodnjo tovrstnih kamer. Dandanes so tovrstne digitalne kamere že tudi sila dostopne, saj cenejše veljajo že skoraj manj kot nekoliko boljši kompaktni digitalni fotoaparat.

Digitalne videokamere s trdimi diski uporabljajo enak format zapisa kot DVD-kamere, torej MPEG-2. Kako je s tem, pa smo že ugotovili.

PREDNOSTI
Trdi diski imajo seveda kopico prednosti pred kasetami in optičnimi mediji. So majhni in skriti v kameri. Omogočajo velike hitrosti zapisa, čeprav to ravno ni izkoriščeno. Dostop do zapisa je hiter in preprost. Prenos zapisa v domač računalnik ali DVD-rekorder je prav »špasen«, saj računalnik vidi kamero kot zunanji USB-disk. Zaradi vse večje prostornine trdih diskov je veliko tudi prostora za video zapis. Takole približno 37 ur zapisa spravimo na 30 GB trdi disk. S tem se pa poveča avtonomija kamere in ni treba kar naprej tekati in kopirati vsebino na druge medije.

SLABOSTI
Trdi disk ima gibljive dele in je občutljiv na udarce. V večini digitalnih kamer ga ni mogoče izvleči in zamenjati, vsaj ne kot normalen način uporabe. Tako je treba dokaj hitro in redno prenašati vsebino trdega diska na druge medije ali v domač računalnik, saj nam bo sicer kljub prostornemu trdemu disku v prav napačnem trenutku zmanjkalo prostora.

ARHIVIRANJE
Ha, pa smo tam. Ni medija, na katerega bi ob starih stalno shranjevali nove posnetke. Treba jih je prenesti na drug medij, na trdi disk ali optični medij. In čeprav je prenos podatkov s trdega diska dokaj hiter, vseeno traja precej časa. Zamislite si denimo, kako je prenesti vsebino 60 GB trdega diska na DVD-je. Saj lahko prenesete vse skupaj na drug trdi disk, toda prej ali slej boste zbirali zelo prostorne trde diske.

Kdo so proizvajalci? Poglejte višje. Praktično vsa večja podjetja imajo v proizvodnem programu vse, kar je mogoče. Tako se lahko ne glede na sistem odločite za podjetje, ki vam je bolj pri srcu.

Digitalne kamere s pomnilniškimi karticami

Navadno gre za manjše naprave, v katere bi težko ali nikakor stlačili drugačen pomnilniški medij. Navadno se uporabljajo SD, Memory Stick Pro, Compact Flash in še kakšna. V glavnem gre za kartice večjih kapacitet, sicer pa so to prav tiste, ki jih tudi sicer uporabljate v svojih digitalnih fotoaparatih.

PREDNOSTI
Prav gotovo je ena od prednosti majhnost medija in dejstvo, da nima gibljivih delov. Tako so mediji dokaj neobčutljivi na vse mogoče vplive. Zdaj se kdo oglasil, da nimajo potrebne kapacitete, a v resnici prav močno presegajo velikost majhnih DVD-medijev. Večino pomnilniških kartic najdemo že tudi v velikostnem razredu 8 GB. Seveda za ustrezno ceno. Zaradi majhnega pomnilniškega medija so lahko tudi kamere manjše in primernejše za v žep.
Posebna prednost se z bralniki pomnilniških kartic, ki jih najdemo že v vseh mogočih naprava od računalnikov do DVD-predvajalnikov in televizorjev. Tako je tudi ogled filmov možen na preprost in lahkoten način.

SLABOSTI
Tovrstne kamere uporabljajo format zapisa MPEG-2 ali MPEG-4. Tako se vsaj glede urejanja posnetkov lahko enačijo s kamerami z DVD-mediji ali trdimi diski. Pomnilniški mediji so dostopni, za prostorne pa je še vedno treba odšteti precej denarja. Na srečo se tovrstni mediji večajo in cenijo. Kljub temu pa bomo le stežka imeli v žepu toliko pomnilniških kartic, da nam na daljšem dopustu ne bo zmanjkalo prostora. Treba bo torej s sabo vzeti prenosni računalnik ali drug medij za prenos posnetkov.

Čeprav bi lahko od tovrstnih kamer pričakovali kaj več, pa gre v večini za modele z dokaj skromno kakovostjo posnetkov, ki ne omogoča resnejše uporabe.

ARHIVIRANJE
Pomnilniške kartice so vsekakor predrag medij za arhiviranje, torej zanje velja vse, kar velja za kamere s trdimi diski. Posnetke je treba prenesti na drug, ustreznejši medij za arhiviranje.