Večina kompaktnih fotoaparatov ima skromne zum objektive s tri- do petkratno povečavo. A ker so uporabniki čedalje zahtevnejši, se zadnje čase pojavljajo tudi aparati, ki se ponašajo z deset- ali večkratno povečavo, pa tudi takšni, ki imajo vdelane objektive s trideset- in večkratno povečavo. Seveda so tisti z največjimi povečavami tudi nekoliko večji in jih ni več mogoče vtakniti v žep. Je pa med manjšimi modeli, torej takšnimi, ki še gredo v žep, mogoče najti tudi takšne z osemnajstkratno povečavo, ki jih lahko vzamete povsod in bodo zasedli le malo prostora. Katera velikost je prava za vas oziroma kakšno povečavo potrebujete oziroma želite, je seveda odvisno od več dejavnikov. Najprej od tega, ali boste potovali peš, morda v visokogorje, kjer vsak gram dodatne opreme pomeni težavo, ali pa boste potovali v kraje, kjer lahko brez težav nosite naokrog nekoliko večji fotoaparat in to ne bo pomenilo dodatne obremenitve. Potem je seveda pomembno tudi, kaj bi radi s takšnim aparatom fotografirali in seveda v kakšnih razmerah, pa tudi koliko nadzora želite nad vsemi mogočimi nastavitvami, ki pripeljejo do kakovostne fotografije.

OPTIČNI PROTI DIGITALNEMU ZUMU

Med podatki o povečavi objektiva sta navadno navedena dva podatka. Optična in digitalna povečava. Poglavitna je optična povečava, saj ta podatek pove, kakšno povečavo omogoča sistem leč, vdelanih v fotoaparat. Se pravi, da gre za čiste fizikalne zakone. Za večjo povečavo potrebujemo sistem leč, kjer so te med seboj toliko in toliko oddaljene. Gre za zakone optike, ki jih ni mogoče zaobiti. To pa pomeni, da bo objektiv z veliko povečavo daljši od tistega z majhno, kajti večja ko je povečava, daljši je objektiv, saj morajo biti leče med seboj dovolj oddaljene. Pri tem pri majhnih, v nekoliko manjši meri pa tudi pri večjih kompaktnih modelih trčimo ob čisto fizično omejitev, kako velik objektiv je mogoče vdelati v tako majhno ohišje. Ker ne gre drugače, so objektivi izdelani v obliki teleskopsko povezanih cevi, ki se raztegujejo, ko večamo povečavo objektiva. Ker tudi takšna rešitev zahteva svoj prostor, je v večje ohišje seveda lažje spraviti tak objektiv in mehanizem, ki objektiv podaljša do želene povečave. Zato je pač jasno, da v majhne kompakte modele ni mogoče stlačiti takšnih objektivov, kot so v nekoliko večjih ali takih, kot jih imajo fotoaparati DSLR. V majhnem kompaktnežu bo logično torej nekoliko skromnejša povečava, če lahko 18x povečavi rečemo skromna, v večjem pa večja. Navadno so pri večjih kompaktnih modelih tudi leče nekoliko večje kot pri majhnih, kar privede do nekoliko večje kakovosti slike. V obeh primerih pa je dobro preveriti tudi, kakšne leče so vdelane v aparat. Ali jih je naredil kateri od znanih proizvajalcev leč za kompaktne in druge fotoaparate (Leica, Carl Zeis ...) ali pa je aparat opremljen s skromnim naborom leč, ki ne omogočajo kakovosti fotografije, kot bi si jo želeli.

Pri tako velikih razponih povečave, kot jih najdemo v novih fotoaparatih, je seveda nemogoče izdelati objektiv, ki bo ponujal enako kakovostno in ostro sliko v celotnem razponu. To je posebej vidno pri objektivih, ki se začnejo pri dokaj širokem kotu in se končajo pri prav fantastičnih številkah. Pri njih se pogosto zgodi, da so dovolj ostri le v določenem obsegu, navadno nekje v sredini. Najdemo tudi takšne, ki pri največji povečavi niso za nikamor, saj so fotografije zelo neostre. Posebej pri širokem kotu se pojavljajo popačenja slike, ki pa različne uporabnike različno motijo in so nekaterim celo všeč. Žal pa nikakor ni mogoče pričakovati objektiva, ki bo v vsem območju odličen, čeprav so nekateri dovolj dobri, da pomanjkljivosti ne boste opazili že na prvi pogled.

Drugi podatek opisuje digitalno povečavo. Ta pomeni, da fotoaparat objekta v bistvu ne približuje, ampak sliko, ki jo dobi iz leč, le poveča, podobno kot bi to naredili v kakšnem urejevalniku slik v računalniku. Če tam izberemo lupo, bomo z njo povečali pogled na sliko, ne pa same slike. In če izberemo zelo veliko povečavo, bo slika seveda neostra in v skrajnem primeru bomo videli posamezne pike. Podobno deluje digitalna povečava. Torej ne gre za fizično zadevo, ampak fotoaparat z vdelanim programom sliko približa. To se izvede s preprostim obrezovanjem slike, pri čemer se seveda zmanjša kakovost fotografije. Smiselnost uporabe digitalnega zuma je torej zelo vprašljiva, saj lahko fotografijo obrežete pozneje z domačim računalnikom, pri čemer boste lažje izbrali posrečen del kadra. Nekateri so tudi prepričani, da če fotografijo s 14 milijoni pik obrežemo na polovico, še vedno ostane več kot dovolj pik za kakovostno fotografijo, saj včasih fotoaparati niso imeli niti takšne ločljivosti pa je bila fotografija lepa. Žal pa zadeve niso tako preproste in pri močno obrezani oziroma »digitalno povečani« sliki kakovost fotografije precej pade.

STABILIZATOR

Pri velikih povečavah pa se pojavi še ena težava, in sicer tresenje rok. Takoj ko je povečava nekoliko večja, opazimo, da nam kader beži, da slika na zaslonu ni pri miru in da le težko ujamemo kader. Pri fotografiranju s fotoaparati DSLR ali s klasičnimi je nekako veljalo, da je dobro nastaviti čas fotoaparata, ki je 1/milimetri objektiva, saj je pri tako kratkem času manj možnosti, da bo fotografija stresena. Se pravi, za 300 mm objektiv je ta čas recimo 1/300 s.

Kaj naj zdaj s tem počnemo? Za kompaktne fotoaparate je namreč naveden podatek, kolikokratna (x) je povečava. Na srečo pa je v navodilih aparata tudi podatek, koliko bi to zneslo v milimetrih kot ekvivalent 35 mm filmu. Za 30x je to že 720 mm pri 35 mm filmu. Se pravi, da boste težko posneli nestreseno fotografijo pri časih, daljših kot je 1/720 s. To pa je hudo kratek čas. Posebej če vreme ni sončno. Druga rešitev je seveda stativ. To je tista nerodna »naprava«, na katero nataknemo fotoaparat in je potem bolj pri miru, kot so to naše roke. Seveda je s tem mogoče posneti fotografijo tudi v temnejših razmerah. Če se objekt, ki nas zanima, seveda ne premika.

Vsekakor se je treba zavedati, da z močnim zum objektivom pri najvišji povečavi ne bo preprosto posneti fotografije. Za to so potrebne tudi dobre svetlobne razmere in mirne roke. Da bi nam vsaj malo olajšali življenje, pa proizvajalci v objektiv ali aparat vdelajo stabilizator, ki omogoča stabilnejšo fotografijo tudi pri nekoliko daljših časih. Tudi teh je več vrst in so navedeni med tehničnimi podatki. Najboljše je, če je stabilizator vdelan v objektiv. Zadeva je izvedena tako, da posebni motorji premikajo leče objektiva in s tem kompenzirajo tresenje rok. Nekoliko manj učinkovita je rešitev, ko se na enak način premika senzor v fotoaparatu. Najslabši pa je digitalni stabilizator, ki sliko umirja programsko, se pravi, je senzor nekoliko večji (z več pikami), kot je na koncu zajeta fotografija, pri čemer program poskuša umiriti sliko. Nobena od naštetih možnosti pa ni vsemogočna in v mraku ne bo mogoče fotografirati zelo oddaljenih hitrih objektov in pričakovati ostro in ne streseno fotografijo. Vsekakor pa je vsak stabilizator boljši kot nikakršen, saj vsaj malo pomaga.

MAJHEN, VEČJI ALI RAJE DSLR?

Nekaj o velikostih smo že omenili. Seveda je odločitev o velikosti pomembna glede na vaše želje in to, kje in kaj boste s fotoaparatom počeli. Najmanjši modeli za v žep tudi ne morejo imeti tako visokih povečav kot tisti večji. Ko pogledamo večje kompaktne fotoaparate, so po velikosti in ceni že praktično izenačeni z vstopnimi modeli fotoaparatov DSLR. Ko gledamo aparat brez povečave objektiva, seveda. Aparati DSLR so dokaj poceni, a navadno niso serijsko opremljeni z močnimi zum objektivi. Se pravi, da moramo ceni aparata prišteti še ceno objektiva, ki nam bo zadeve približal. 300 mm objektiv pa je lahko že toliko drag kot sam aparat. Pa je to skromna povečava v primerjavi s tem, kar je vdelano v zmogljive super zum kompaktne modele.

Se pravi, da boste pri aparatu DSLR odšteli na koncu veliko več, kot ste morda pričakovali, ali pa ne boste imeli takšnega zuma. Seveda je prednost pri aparatih DSLR veliko večji senzor, na katerem so pike manj nagnetene in so tudi večje. Tako ujamejo več svetlobe kot manjši senzorji. Tudi leče so večje, nudijo manjša popačenja in večjo kakovost fotografij. Razlika med kompaktni modeli in aparati DSLR je tudi v tem, da pri aparatu DSLR veliko prej in lažje dosežemo zamegljeno ozadje in oster objekt našega zanimanja. Pri kompaktnih modelih so fotografije v večjem razponu razdalj ostre in zato nekoliko manj prikažejo globino fotografije. Kriva je velikost oziroma majhnost senzorja. Pri nekaterih fotografijah, recimo pri makro fotografiji, pa je to celo prednost, saj bomo laže fotografirali žužka, ki je ves oster in lep na pogled. Ena od prednosti pred aparati DSLR je tudi ta, da je objektiv vdelan. Tako ni potrebe po menjavi iz najmanjše na največjo povečavo. Objektiv pri kompaktnih modelih se tudi raztegne precej hitro, vsekakor hitreje, kot če bi morali mimogrede zamenjati objektiv, kot je to pogosto pri aparatih DSLR.

Druga razlika med kompaktnimi modeli in aparati DSLR je navadno tudi v hitrosti − kako hitro je fotoaparat iz ugasnjenega stanja vključen in pripravljen na posnetek, pa tudi kako hitro aparat ostri in kako hitro po pritisku na sprožilec bo fotoaparat tudi resnično naredil kliiik in zajel fotografijo. Kakor koli obrnemo, so aparati DSLR hitrejši. To pa ne pomeni, da so vsi kompaktni modeli počasni. Prav nasprotno. Nekateri se odzivajo že tako hitro, da večje hitrosti v resnici tudi ne potrebujete.

No, tole je bilo samo zaradi kopice vprašanj, zakaj bi kupili velik kompakten model, če stane toliko kot DSLR. Se pravi, da razlog ni cena, ampak to, čemu je aparat namenjen, kaj želite z njim početi in kako resno. Za domačo rabo je tak super zum fotoaparat več kot dovolj, saj za sprejemljivo ceno ponuja precej. Seveda pa ne vsega.

Premislite torej o tem, ali potrebujete majhen ali nekoliko večji aparat. Ali res potrebujete takega z največjim zum objektivom glede na to, kaj navadno fotografirate in kaj bi še želeli fotografirati. Tak zum je, kot smo videli, uporaben le včasih, v dobrih svetlobnih razmerah. Nikakor pa ne kupujte takšnega aparata zato, da bo imel močnejši zum, kot jih imajo aparati vaših znancev.

Moj mikro, september 2011 | Slavko Meško |