Umetna inteligenca je sveti gral iskanja. Na pametnih telefonih ni primerno tipkanje iskalnega niza, primernejše je narekovanje oziroma glasovni ukazi, kar zahteva inteligentne algoritme prepoznave govora. Google želi še več. Inteligentni sistem, ki bo uganil vprašanje, še preden bo to postavljeno. Pametni telefon, ki ve marsikaj o svojem uporabniku, bi moral to narediti na podlagi konteksta. »Računalnik« nas ne prepozna in ne ve, kaj hočemo. Drug človek po mimiki, kontekstu, mestu in še čem vsaj približno ugane, kaj ga bo neznanec vprašal. Ko se poleg nas ustavi avto s tujimi registrskimi tablicami, ven pomoli glava in nekaj vpraša, ne pričakujemo vprašanja o vremenu, temveč pomoč, kako naj pride do želenega naslova. Obstoječi sistemi ponudijo prek storitve Google Now veliko informacij, vendar delujejo na podlagi prednastavljenih pravil. Kateri sistem pa je sposoben sprejeti velike količine »signalov«, iz njih izluščiti bistvene informacije in sprejeti odločitev? Človeški možgani.

Googlovi »možgani« se učijo

Izdelati delujoč model možganov je želja vsakega raziskovalca umetne inteligence. Večinoma – in Google ni pri tem nobena izjema – uporabljajo metodo nevronskih mrež, formiranja umetnih živčnih celic in predvsem povezav med njimi (sinaps). Specifična zgradba možganov omogoča nekaj, česar stroj ni sposoben. Vsaj ne na takšni ravni, kot to počne človek. Učenje! Nevronske mreže so sposobne učenja. Googlovi možgani (Google Brain) se samostojno učijo brez pomoči človeka, kar je značilno za zbirko algoritmov, znano kot »globoko učenje« (Deep learning). Zmogljivejši procesorji in veliko podatkov so izboljšali njihovo učinkovitost do te mere, da so uporabni v praksi. V sistemih za prepoznavo govora, ki so zato boljši, delajo manj napak. Tehnologija prepoznave govora pa je bistven del digitalne pomočnice v sistemu Android.

O Googlovih možganih smo prvič več slišali leta 2012. Tisoč med seboj povezanih računalnikov je začelo analizo 10 milijonov naključnih videoposnetkov z Youtuba, z nalogo razvrstiti jih glede na vsebino v prej definiranih 22 tisoč kategorijah (človeški obrazi, avtomobili, kolesa …). Šestnajst tisoč procesorskih jeder Googlove nevronske mreže je simuliralo milijardo možganskih celic. Za primerjavo: pravi možgani jih imajo okoli 100 milijard. Googlovi inženirji so opazovali zaslon monitorja, na katerem so se začeli pojavljati vzorci, povezani s kategorijami, dokler se ni pojavil vzorec, ki ga niso pričakovali. Obraz mačke. S pomočjo algoritmov učenja (Deep learning) se je računalnik oziroma mreža računalnikov naučila prepoznati vzorec mačke. Je bil to dokaz inteligence? Verjetno ne. Računalnik je prepoznal vzorec, ki ga ni imel v svoji bazi, dojel je, da je ta vzorec v veliko videoposnetkih, vendar ni imel pojma, kaj predstavlja. Inteligentni stroj bi moral razumeti, da vzorec predstavlja žival, ki prede in je človeški ljubljenček.

Inteligence ni brez telesa

Druga težava Googlovih možganov je, da delujejo v »računalniku«. Robotiki menijo, da roboti nimajo možganov zato, da mislijo, temveč da »ustvarijo« ustrezno vedenje. To pa lahko naredijo le, če imajo telo, ki je postavljeno v okolje. Povedano drugače: inteligenca ne more obstajati brez telesa. Očitno to ve tudi Larry, saj je kupil celo vrsto podjetij, ki se ukvarjajo z robotiko (tinyurl.com/leljt7r).

Prednosti umetne inteligence za iskalnik so jasne. Zakaj pa Google potrebuje robote? Bolj kot industrijski roboti ga zanimajo roboti, namenjeni domači rabi, robotski služabniki in pa morebiti pametne proteze, umetne okončine. Je še ena možna razlaga: sistem Android z vso umetno inteligenco, ki spada zraven oziroma je v razvoju, je omejen na mobilno napravo. Robot bo Android osmislil oziroma mu bo dal tisto, o čemer govorijo robotiki. Telo, umeščeno v okolje.

Človek – bolezensko stanje

Umetna inteligenca in roboti, da pomagajo človeku, to sprejmejo. Vendar je Larry privabil nekatere ljudi z zelo svojeglavim pogledom na prihodnost človeštva. Ena od teorij, ki je ne moremo popolnoma zanemariti, je transhumanizem. Najbolj nevarna ideja na svetu ali prihodnost? Teorija napoveduje oziroma izraža upanje, da bo tehnologija izboljšala človeka. Transhumanisti verjamejo, da je človeštvo bolezen, ki jo je treba ozdraviti, tehnologija pa zdravilo. V Googlu teorijo zagovarja eden od direktorjev Ray Kurzweil. Wikipedija za Raymonda »Raya« Kurzweila pravi, da je avtor, računalniški znanstvenik in inovator. Larry je prebral delovno različico knjige z naslovom Kako ustvariti um (How to Create a Mind), v kateri poskuša razložiti, kako v možganih nastanejo inteligenca, um in zavest ter kako to poustvariti v stroju. Larry je bil tako navdušen, da je leta 2013 Raya zaposlil in mu naročil, naj uporabi vse Googlove vire za gradnjo inteligentnega računalnika.

Ray Kurzweil je slaven in razvpit v znanstvenih krogih zaradi teze o singularnosti. Do leta 2045 bo računalniška moč enega samega 1000 dolarjev vrednega računalnika presegla zmogljivost vseh možganov ljudi, ki bodo tedaj živeli na planetu. V tistem trenutku bo prišlo do združitve človeštva in umetne inteligence v superinteligentno realnost, ki bo presegla biološke omejitve, ne bo več mogoče ločiti človeka od stroja, ločevati med fizičnim in navideznim. Niso pa vsi navdušeni nad takšno prihodnostjo. Kritiki trdijo, da transhumanisti omejujejo funkcijo možganov na prepoznavanje vzorcev, zanemarjajo pa vpliv čustev in svobodne volje, da se odločimo, kot se, ne da bi sledili postavljenim pravilom. »Inteligenca« računalnika je namreč še vedno in bo še dolgo omejena na sledenje ukazom programa, kar so v bistvu pravila, kako se odzvati na določen dražljaj. Nadalje trdijo, da teza nima podlage v realnosti, ampak je posledica bojazni pred smrtjo. Transhumanisti zlorabljajo zdravila, da ostanejo zdravi, hkrati pa upajo, da jim bo zlitje s tehnološkimi vsadki ali s prenosom uma v stroj podarilo nesmrtnost.

Iskanje vrelca mladosti je tako staro kot človeštvo samo. Vsi se bojimo konca, nekateri pa ne morejo sprejeti, da je človek biološki organizem s »programiranim« koncem. Kako nevarno je lahko to, razkriva zgodovina. Prvi kitajski cesar Qin Shi Huang je bil obseden z nesmrtnostjo. Podaniki so obrnili okoli vse kotičke znanega sveta, da bi mu izpolnili največjo željo, vladati večno. Cesar je bil prepričan, da je vrelec mladosti živo srebro, zato je vsak dan zaužil tableto, ki ga je vsebovala. In zaradi tega tudi umrl. Veliko pozneje smo spoznali, da je živo srebro strup. Podobno lahko spoznamo tudi za tehnologijo. Če bi uspešno zamenjali vse biološke dele telesa, bi postali stroj, ki je lahko večen, vprašanje pa je, ali bi bili tudi še vedno ista oseba. Možno je, da bi postali drugo bitje, z drugačnimi sposobnostmi, ki bi od prvotnega človeka podedovalo le njegove spomine. Bi še vedno imeli čustva, svoj pogled na svet? Tega tudi transhumanisti ne vedo.

Spreminjanje človeka

Je tudi Larry transhumanist? Tega ne vemo, vendar je po zaposlitvi Raya Google kupil nekaj podjetij, katerih izdelki sovpadajo s to vizijo. Prav tako podatki kažejo, da je Google že uspel pod svojim okriljem združiti veliko vodilnih znanstvenikov s področja »globokega učenja« (Deep learning).

Konec leta 2013 je Darpa organizirala robotski izziv, z namenom izdelati robota, ki lahko opravlja zapletena opravila v nevarnem okolju. Zmagalo je japonsko podjetje Shaft, ki je izdelalo dvonožnega robota z glavno vrlino samoučenja. Robot opazuje okolico in išče najbolj primerno pot, pri tem pa se uči. Njegovo zmogljivost najbolje prikaže dejstvo, da se je naučil vzpenjati po lestvi. Vodi ga računalnik v njegovem telesu. Robot S-One je na izzivu zmagal, saj je od vseh najbolj obvladal poligon z ovirami, ki so ga morali premagati vsi roboti. Larry to pot ne prepriča članov skupine, naj pridejo delat v Google, temveč preprosto kupi podjetje.

S-One lahko postane Googlov domači služabnik, robot za vsakodnevna opravila ali nadomestno človeško telo. Vendar bo zato moral izgubiti strašljivi videz, postati bo moral na oko lep, bolj človeški. Tu se srečamo s še enim Googlovim nakupom. Podjetje Nest je ustanovil Tony Fadell, ki je bil pred tem v Applu odgovoren za predvajalnik iPod. Nest je svet presenetil, ker je vdihnil življenje v dolgočasne izdelke, termostat in detektor dima. Bistvo uspeha teh dveh ni toliko v delni »pameti«, saj termostat spremlja uporabnika in se prilagaja njegovim željam po temperaturi v prostoru, in enostavni uporabi, kot v videzu. Industrijsko oblikovanje je ravno toliko pomembno kot zmogljivost in druge lastnosti izdelka. Govori se, da je zato Google kupil Nest, in ne zaradi izdelkov, ter da ima Fadell že nalogo ustvariti privlačnega robota.

Dobro industrijsko oblikovanje je poleg umetne inteligence pomembno tudi v primeru, da Google res želi graditi proteze. Google se zanima tudi za področje biotehnologije, na kar ne kažejo le naložbe v podjetji 23andMe in DNAnexus. Google namreč sodeluje z Arthurjem Levinsonom, ki je znan po raziskovanju s staranjem povezanih podjetij. Skupaj so ustanovili podjetje Calica.

Google X

Google X je na pol skrivnostni Googlov laboratorij. Dvonadstropna stavba iz opeke je približno osemsto metrov oddaljena od sedeža podjetja Google, v mestu Mountain View v Kaliforniji. Wikipedija pove, da delo v laboratoriju nadzira Sergey Brin, dnevne aktivnosti pa vodi Astro Teller. Teller je vnuk fizika Edwarda Tellerja, ki je v okviru projekta Manhattan razvil vodikovo bombo. Laboratorij je Google ustanovil leta 2010, ko je Larry prepričal Sebastiana Thruna, da nadaljujejo z razvojem avtonomnega vozila pod okriljem Googla. Samodejno vozilo velja za prvi tako imenovani projekt Moonshot.

Namen laboratorija je iskanje tehnološkega napredka, pri čemer jih vodi vodilo: »Ne poskušaj biti deset odstotkov boljši od konkurence, poskusi biti desetkrat boljši.« Teller trdi, da imajo za vsako večjo težavo človeštva idejo, kako jo rešiti. Za laboratorij ni nobena ideja, noben projekt prevelik ali nerealen. Kaj to pomeni, so zapisali novinarji ameriške revije Wired: »Če bi izdelali časovni stroj, ki ga vklopite in deluje, Larry ne bi bil navdušen. Vprašal bi, zakaj mora imeti stroj stikalo, ali ne bi bilo bolje, če ne bi potreboval elektrike. To ne pomeni, da ne bi bil vesel narejenega, le vedno misli nekaj korakov naprej.«

Tehnološki totalitarizem

Ameriški spletni medij Gizmodo je leta 2011 objavil članek, ki govori o Googlovem skrivnem razrednem sistemu. Zaposleni nosijo značke različnih barv. Belo imajo redno zaposleni (kot so na primer programerji), rdečo zunanji storitveni delavci (čistilci), zeleno pripravniki. Največ privilegijev imajo beli, ostali veliko manj. Nekateri nosijo rumeno značko in ti delajo kot nori, saj so odgovorni za skeniranje knjig. Morda je naključje, a večina teh je temne polti. Dejstvo pa je, da Google ne želi, da se o razrednem sistemu znotraj podjetja javno govori. Posamezniki, ki so o tem javno govorili, so bili odpuščeni.

Ne bi nas smelo motiti, kako je organizirano delo znotraj podjetja, pa čeprav to nima nič skupnega z demokracijo. So pa kritiki neizprosni, saj v tem vidijo možnost vzpona nadnacionalnega totalitarizma. Ta sicer ne bo tako krut, kot so bili (ali so še) politični totalitarizmi, a vseeno nič manj nevaren. Google je globalno podjetje, ki se širi po internetu, s tem pa je v veliki meri zunaj demokratičnega nadzora. Kar opazimo vedno, ko katera država ali skupina držav želi, da Google spoštuje njihove zakone. Kje je torej nevarnost? V poveličevanju sveta, kjer tehnologija in povezljivost določata socialni položaj ljudi v družbi.

Nam grozi svet po viziji Googla, kjer bo človeštvo mutiralo v pol stroje, prilagojene pomoči vsem vidikom človeškega obstoja? Transhumanistične sanje so (načelno) razumljive – kdo ne bi rad živel večno –, vendar malo verjetne. Zgodovina nas uči, da tehnologija ni vedno tisto, kar dviga raven življenja. Ko so nomadska plemena s tradicionalnim načinom življenja sprejemala tehnologije, je to največkrat vodilo v alkoholizem, srčna obolenja in povečano stopnjo samomorilnosti. Tehnologija jim je sicer olajšala življenje, vendar ti ljudje niso vedeli, kaj potem početi. Imeli so preveč časa, ki ga niso znali zapolniti, zato življenje zanje ni bilo srečnejše. Kvečjemu nasprotno. Morda pa Googlovo početje ne vodi v tehnološko singularnost, ki jo je napovedal Kurzweil, temveč do »sofalarnosti«. Izraz je iznašel komentator časopisa New Yorker. »Človek, čigar obstoj je zreduciran na sedenje na kavču, simbolu udobja in napredka, slavi zvok gospodinjskih robotov, popolnoma nesposoben preživetja brez tehnologije.« Je Googlova vizija robotov, protez, umetne tehnologije, ki nam je v pomoč na vsakem koraku, napredek ali korak nazaj?