Po prepričanju Microsoftovih strokovnjakov spletni kriminalci uspešno nameščajo škodljivo kodo na računalnike, še preden ti pridejo do kupcev. Po njihovem mnenju nekateri manj znani kitajski izdelovalci računalnikov na svoje izdelke (za lokalni trg) nameščajo nelegalne programe, zato je Microsoft, ki toži enega od takih proizvajalcev, sploh prišel do teh podatkov. Skupaj z nelegalno opremo pa na svoje izdelke vede ali nevede namestijo tudi škodljive kode. Med najdenimi je bil najnevarnejši virus Nitol. Po podatkih Microsofta so škodljivo kodo našli na štirih od dvajsetih popolnoma novih računalnikov, ki so jih kupili, nato pa tudi preiskali. Na vseh pa je bil nameščen nelegalni sistem.
Če so podatki resnični, je to skrb zbujajoče. Poceni računalniki, kot ostale poceni naprave zabavne elektronike, lahko zelo enostavno pridejo tudi na naš trg. Kaj to pomeni? Se bo zgodovina ponovila? Ko smo pred desetletji v Jugoslaviji kupili Zastavin avtomobil, smo ga od prodajalca najprej odpeljali k serviserju, da je pogledal, ali je vse v redu, in popravil, kar ni bilo. Bomo nov poceni računalnik odnesli najprej k serviserju, da bo izbrisal vse viruse na njem? Podobno lahko virusi svojo pot najdejo tudi na druge poceni naprave, tablične računalnike. Težko se bo boriti proti temu. Za zdaj je problem pereč le na kitajskem trgu.
Koliko se Slovenci, po vašem mnenju, zavedajo pomena močnega gesla, in predvsem da ne uporabljajo enega in istega za več storitev?
Po mojih izkušnjah so razlike med posamezniki na tem področju zelo velike. Žal pa vse kaže, da se le manjši del uporabnikov interneta zaveda pomembnosti gesla, ki ga uporabljajo. Zelo pogosto naletimo na uporabnike, ki izvornega gesla nikoli ne spremenijo in to geslo hranijo na računalniku, ki ga uporablja več članov družine. Pogosta je tudi raba zelo preprostih gesel, kot so uporaba osebnih imen, enostavnih besed, številskih zaporedij ipd. Ravno tako je razširjena tudi raba enega gesla za veliko različnih storitev in uporaba avtomatskega pomnjenja gesel na računalnikih. V zadnjem času pa se je razširila tudi uporaba na primer 'Facebook prijave' v razne storitve, saj se s tem zlahka izognemo nenehnemu tipkanju gesel. Večina ljudi možnosti izgube gesla ne občuti kot potencialno grožnjo, vse dokler se ne seznani s primeri kraj gesla ali kraj identitete. Lahko bi celo rekli, da večina slovenskih uporabnikov živi v iluziji: »Pri nas se to (še) ne dogaja.«
Dijaki, ki jih srečujem na svojih predavanjih, so sicer v večini primerov seznanjeni s tem, kako naj bi bila gesla videti, a se le izjemoma držijo priporočil. Pri odraslih je položaj drugačen. Če jim pojasnimo načine ustvarjanja močnih gesel in težave, ki se jim lahko s tem izognejo, se na to v veliki meri odzovejo in izboljšajo svojo uporabo gesel. Pri osnovnošolcih pa opažamo dokaj razširjen pojav medsebojne izmenjave gesel, ki velja za izraz prijateljstva in zaupanja. Verjetno je odveč omeniti, da niso vsa ta prijateljstva večna in da v primeru prepirov in zamer med prijatelji prihaja do zelo neprijetnih zapletov.
Na splošno bi lahko dejali, da je poznavanje te problematike pri nas dokaj slabo in da kaže počasen trend izboljšanja.
Moj mikro, November December 2012 | Marjan Kodelja |
