V »svobodnem«, odprtem internetu bi bila cenzura skoraj nemogoča. Velika spletna podjetja (spletni velikani) so zato oblikovala svoj svet, nadzorovane dele interneta. Navidezna »kraljestva«, v katerih kot absolutni monarhi vladajo direktorji Mark Zuckerberg (Facebook), Larry Page (Google), Tim Cook (Apple) in Jeff Bezos (Amazon) in ki odločajo, kaj bo objavljeno, dostopno, kaj pa zavrženo. Apple dovoljuje zgolj en vir aplikacije za svoje naprave, lastno tržnico aplikacij, in tako posredno tudi odloča, kdo bo lahko služil. Google določa, katere spletne strani uporabnik vidi, svoje uporabnike, ki so večinoma med spletnimi uporabniki, pa veže še na celo vrsto svojih storitev. Facebook se odloča, kateri prijatelji (in njihove objave) so zanimivi za uporabnika, katere igre so zanj in katere na Facebookovi strani. Amazon v celoti nadzira trg knjig v elektronski obliki. Njegova velika ponudba, dobri in predvsem poceni bralniki za uporabnika, kljub zaščitenim knjigam (DRM), predstavljajo dovolj atraktivno ponudbo. Hkrati pa jih veže še na lastno tržnico aplikacij, prek katere določa, katere bodo na voljo na njihovih bralnikih in tablicah, ki slonijo na operacijskem sistemu Android. Celo tržnica Android za njih ni dosegljiva. Postopoma v ta svet prihajata tudi Microsoft, ki želi podobno kot Apple v celoti nadzirati ekosistem okoli sistema Windows 8, in Twitter, ki počasi z novimi programskimi vmesniki omejuje, kaj lahko programerji počnejo.

Orodja, ki pomagajo nadzorovati spletne vsebine, so seveda potrebna. Malo je junakov, ki ne odobravajo umika vsebin, ki vsaj malo dišijo po otroški pornografiji. Vendar so, kot vsako orodje, tudi ti mehanizmi cenzure podvrženi zlorabam, samovoljni odstranitvi vsebin, ki same po sebi niso problematične. Komur ti dosledno nadzorovani »klubi« niso po godu, se bo moral zadovoljiti z zanikrnimi bifeji. Alternativa je. Vendar koliko nas pa uporablja spletni iskalnik Bing, uporaba domačega (najdi.si) pa tudi upada na račun vse večje uporabe Googla? In zakaj bi uporabili katero drugo družabno omrežje, ko pa so vsi prijatelji na Facebooku?

Pajdašenje s politično cenzuro

Kdor umika vsebino s spleta, se pri tem rad izgovarja na nacionalne zakone. Ki jih v drugih primerih varovanja zasebnosti svojih uporabnikov gladko ignorira. Najboljši primeri so povezave na mesta za prenos vsebin, ki kršijo avtorske pravice. Največkrat je dovolj, da lastnik avtorskih pravic zahteva izbris povezave, in to se bo zgodilo, brez sodnega naloga in ugotavljanja, ali sploh gre za kršitev. Samo takšna pričakovana poslušnost spletnih podjetij jih namreč »osvobaja« vsakršne odgovornosti. Google mesečno izbriše več milijonov povezav, kar tudi redno objavlja na svoji strani (www.google.com/transparencyreport). Poleg avtorskih zahtevkov pa se hkrati spoprijema tudi z zahtevki držav oziroma njihovih vlad. Slovenija je do zdaj poslala le nekaj zahtev, pa še te je Google zavrnil, druge države so v tem bolj »zahtevne« in uspešnejše (http://tinyurl.com/bgfyxrd).

Podobno velja tudi za druga velika spletna (globalna) podjetja. Leta 2010 je Amazon.com odpovedal gostoljubnost vsebinam Wikileaksa. Ker so tedaj potekali koordinirani napadi DoS na omenjeno stran, je ta, da bi se jim postavil po robu, vsebino prenesel na Amazonovo storitev v oblaku. Pritiski vlade Združenih držav pa so bili premočni. Senator Lieberman je potegnil aduta iz rokava, začel govoriti o kršenju avtorskih pravic in Amazon se je, brez pretiranega nerganja, uklonil. Čudna demokratična načela kaže tudi Apple. Lanskega julija je s tržnice umaknil aplikacijo Jezni Sirci (Angry Syrians), igro, ki je kritizirala sirijski režim, s kratko obrazložitvijo, da je »obrekljiva in žaljiva«. Konec avgusta je veliko medijskega prahu dvignila aplikacija Drone+, ki je Apple ni hotel objaviti v svoji tržnici. Aplikacija na zemljevidu prikazuje lokacije, kjer ameriška vojska uporabi oborožena robotska letala, in ni namenjena poveličevanju vojne. Prav nasprotno, želeli so namreč prikazati žrtve tega orožja, prav tako pa tudi fotografije po napadih. Oba – tako Apple kot Amazon – sta s tem pokazala, da je meja med zakonom in samovoljo tanka. Izbrisala oziroma nista objavila vsebin, ki v ničemer niso kršile zakonodaje. So pa bile nadležne za politične elite.

»Joški« so problem, svastika manj

Obtoževanja velikih podjetij, da cenzurirajo internet, ne bi bilo, če bi se ta strogo držala zakonov in ne bi naredila koraka naprej. Pokojni Steve Jobs je ob neki priložnosti izjavil, da pri Applu verjamejo v svoje moralne obveznosti do ljudi in da se bodo vedno obnašali v skladu s tem. Velike besede in poseg v pravico, da se uporabniki sami odločimo, kaj želimo. Kdo določa Applovo moralo, ko naprave in storitve uporablja na milijone ljudi iz različnih kulturnih in še kakšnih okolij, če ne ljudje, ki odločajo, ali je aplikacija primerna ali ne? Na podlagi kakšnih usmeritev pa se odločajo oziroma ali sploh obstajajo univerzalne smernice za kaj takega? Zagotovo ne. Nekaj, kar je primerno za ateista, morda ni primerno za vernika in podobno.

Takšno razmišljanje seveda pripelje do absurdov. Danski pisec je konec lanskega leta želel v storitvi iBook objaviti svoje delo o danskem hipijevskem gibanju. Ker je delo vsebovalo goloto, je Apple knjigo zavrnil. Pisec je nato goloto zakril s podobami jabolk in knjiga je bila sprejeta, a le za kratek čas. Nekaj podobnega smo doživeli tudi v Sloveniji. Telekom Slovenije je pred letom dni predstavil aplikacijo SiolTwin, najprej za sistem Android, za iOS pa jo je obljubil kmalu po predstavitvi. Kmalu se je raztegnilo na dlje časa, kaj je bil vzrok za to, pa smo izvedeli pozneje. Prva različica aplikacije je vsebovala tudi programe za moške – če veste, kaj imamo pri tem v mislih –, zato jo je Apple gladko zavrnil. Podobne moralne zadržke ima tudi Facebook. Omrežje je znano po umiku fotografij, ki jih umakne, ko dobi prijavo, da so te na primer žaljive. Lani so tako med drugim umaknili naslovnico revije Time, še bolj problematičen pa je bil umik fotografije Sirke brez rute in z deklaracijo o ženskih pravicah v rokah. Ti primeri so simptomi osnovnega problema.

Ohlapne smernice včasih privedejo do smešnih protislovij. Apple je najprej zavrnil aplikacijo s humorjem TV-serije South Park, ker naj bi bila potencialno žaljiva, hkrati pa je vzporedno prodajal epizode serije v trgovini iTunes. Tudi golota na ovitku CD-ja skupine Blind Faith ni problem, golota na naslovnici revije pa se je že večkrat izkazala za problem. Zakaj je nekaj umetniška svoboda, ki je dovoljena, drugo pa pornografija, ki lahko žali uporabnike, ni jasno. Apple protislovij ne komentira. Podobna protislovja so tudi na Facebooku; tako ta dolgo časa ni videl problema v straneh, ki so posilstvo prikazovale kot vic, ali pa v »umetniških« straneh, kjer poveličujejo nasilje nad posameznimi etičnimi ali družbenimi skupinami. Golota je lahko problem, svastika pa ne. Nič neobičajnega ni, če je na majici ali na knjigi v Amazonovi prodajalni ta znak. Bolj za šalo kot zares. Če bi bila na Amazonu dosegljiva knjiga, katere naslovnico krasi rdeča zvezda, bi jo umaknili na zahtevo slovenskih oblasti, katerim je ta trn v peti?

Dejstvo je, da največji spletni velikani prihajajo iz Amerike in se zato bolj držijo ameriških zakonov in tudi morale kot kateri koli drugih. Vemo, da so prsi, golota nasploh, na drugi strani Atlantskega oceana velik problem, kar naj bi izhajalo iz tamkajšnje zakonodaje za zaščito mladoletnih. Fašistična propaganda je tudi zanje žaljiva, vendar jo uvrščajo med svobodo govora, zato je lažje dostopna ikonografija. Pa čeprav je ta na primer v Nemčiji z zakonom prepovedana.

Moj mikro, April Maj 2013 | Marjan Kodelja |