Poleg zakonskih, moralnih razlogov je tudi denar razlog, da se podjetje odloči za izbris spletne vsebine ali neobjavo aplikacije na tržnici. Apple tako redno ne odobrava aplikacij, ki lahko pomenijo neposredne grožnje njegovi dobičkonosni ponudbi. Da bi na Applovih napravah omogočili delovanje na primer nečesa podobnega kot lastna trgovina iTunes, se ne bo zgodilo. Tako tudi ni dovolil objave zgodb in iger, ki so kritično prikazovale razmere dela v kitajskih tovarnah, kjer sestavljajo Applove naprave, pa tudi Amazonova aplikacija Kindle je enkrat že bila odstranjena, saj je Amazonu omogočila prodajo knjig, ne da bi Apple dobil svoj delež. Tako tudi ne bi bila mogoča slovenska trafika (aplikacija, kjer je tudi naša revija v e-obliki), če ne bi potekal nakup prek Applovega računa. Kar pomeni, da nam Apple pri vsaki prodani reviji vzame 30 odstotkov, ne da bi za to kar koli naredil.
Znani so tudi primeri, ko je Amazon uporabnikom izbrisal iz bralnikov kupljene izvode knjig, ker je bilo kaj narobe z njihovimi računi, a se je izkazalo, da je Amazon knjige prodajal brez pridobljenih avtorskih pravic ali pa se je prepiral z avtorji knjig, kdo dobi večji kos od prodaje. Kritike letijo tudi na račun algoritma, ki uporabniku prikaže morebiti zanj zanimive knjige in ki ne upošteva le zgodovine uporabnikovih nakupov, ampak vse bolj tudi želje Amazona, česa naj se več proda.
Filtrirne algoritme poznata tudi Facebook in Google, vendar njuna delujeta subtilneje. Na Facebookovi strani ne vidimo vedno objav vseh prijateljev, namesto tega nam algoritem postreže s tistimi, za katere oceni, da jih želite. Zamisel je v tem, da uporabnik vidi objave, ki so mu zanimive, zato je dlje aktiven na Facebookovi strani, podjetje pa tako dobi več denarja od oglaševalcev. Googlov algoritem PageRank pa ni nekaj novega. Kritik nanj je veliko, še posebej tiste, ki letijo na to, da so Googlove lastne storitve in strani vedno uvrščeno visoko na seznamu zadetkov ali pa vsaj pred njihovimi najbližjimi konkurenti.
Omenjeni filtri seveda ničesar ne brišejo. Ker pa ne prikažejo vsega, kar je na voljo, je tudi to ena od oblik spletne cenzure.
»Joška« je vedno »joška«
Sistemi za prepoznavo obrazov in »gole« kože, pa tudi logotipov in simbolov, delujejo sorazmerno zanesljivo. Niso pa inteligentni. Ženske prsi so zanje vedno le to, ne glede na to, ali je fotografija pornografska, umetniška ali pa podaja politično sporočilo (ko ženske na ta način protestirajo). Zato so analitična orodja dostikrat prehitra in cenzurirajo tudi vsebine, ki jih ne bi bilo treba, njihova objava pa je dovoljena šele po glasnem protestu in še to ročno, mimo algoritmov.
Apple, na drugi strani, se pri preverjanju aplikacij naj ne bi zanašal na programska orodja. Vsako aplikacijo »ročno« preverijo zaposleni, ali deluje, tako kot zagotavlja pisec, in ali ustreza desetim stranem priročnika o pregledu. Na žalost pa tudi takšen pregled ni vedno transparenten, predvsem pa dobi pisec v primeru zavrnitve aplikacije le formalne nekoristne razloge za zavrnitev. To v obup spravlja predvsem pisce, ki za seboj nimajo mehanizma večjega podjetja za razvoj programske opreme.
Kompromis med kakovostjo vsebine in svobodo vedno opredeljuje obseg cenzure. V nasprotju z Applovim strožjim nadzorom daje Google piscem aplikacij za sistem Android neprimerno več svobode. Aplikacijo le na hitro preverijo, da ne vsebuje škodljive kode, nato pa je na voljo na tržnici. Microsoftov sistem Windows 8 je v tem v sredini, med sistemom iOS in Android. Tudi Microsoft vsako aplikacijo preveri »ročno«, kar v povprečju traja teden dni, vendar zavrne manj aplikacij kot Apple. Kar je razumljivo, saj si želi, da bi bilo na njegovi tržnici v čim krajšem času kar največ aplikacij, saj je od tega delno odvisna tudi usoda sistema.
Svoboda ali udobje
Zaradi sistemov samodejnega preverjanja vsebin in bolj ali manj popolnega nadzora nad svojimi storitvami imajo, še zlasti omenjena štiri podjetja, veliko moč nad spletnimi vsebinami, še toliko bolj, ker vsako podjetje prevladuje na svojem trgu. Ključno vprašanje je, ali so sposobna preseči cenzuro in razviti moralne standarde za svoje storitve. Oziroma se s tem sprijazniti, saj je hkrati tudi jasno, da je cilj podjetij ustvariti čim višji dobiček, kar hkrati pomeni, da so nagnjena k zlorabam prevladujočega tržnega položaja. Zato je nadzor, kot je postopek proti Googlu, ki ga je sprožila Evropska komisija, toliko bolj pomemben. Rezultat tega in sorodnih postopkov – mimogrede, v Združenih državah je Google že prepričal »nadzornika«, da ne deluje nezakonito – lahko da odgovor na vprašanje, ali mora vsebina »kvazi« monopolista ostati nevtralna ali pa lahko ta počne, kar se mu zljubi.
Lanski primeri tudi kažejo, da se direktorji omenjenih štirih podjetij le redko zmenijo za zahteve peščice uporabnikov, ki zahtevajo več svobode (ali nevtralnosti vsebin). Veliko uporabnikov se je namreč zaradi nujnosti, priročnosti in enostavnosti storitev, ki jih ti nudijo, sprijaznilo z udobno diktaturo. Ravno mirnega spanca pa nam to ne prinaša. Smo lahko prepričani, da nam bo aplikacija ali e-knjiga, ki smo jo kupili, dosegljiva tudi čez nekaj časa oziroma da bo fotografija ostala na računu Facebooka, ta pa je nikoli ne bo »prodajal«? Nekateri »nesrečneži« so že spoznali moč teh podjetij. Znan je primer, ko je Google uporabniku, menda zaradi kršenja pravil uporabe, onemogočil dostop do njegovih računov, kar pomeni, da je tako uspešno izbrisal nekaj let njegovega spletnega »jaza« (poštna sporočila, fotografije, dokumenti …).
Spletna svoboda ni nekaj samoumevnega, temveč stvar zavestne odločitve. Uporabniki Googla morajo brisati piškotke s svojih naprav in ostati neprijavljeni v Googlov račun, da lahko pričakujejo nevtralne rezultate iskanja. Pomagamo si lahko tudi z orodjem (VPN) Okey Freedom (www.okayfreedom.com), ki omogoča zasebno in necenzurirano spletno iskanje. Applovi uporabniki so prisiljeni odklepati naprave, da lahko nanje namestijo aplikacijo iz neuradnih virov. Na Facebooku je bilo mogoče do nedavno videti več, če ste izklopili filtriranje, vendar so »hrošča« hitro ulovili in popravili. Vse to so primeri, kako velika četverica podjetij skrbi, da ima svoje uporabnike pod nadzorom, in onemogoči vse vsebine ali načine uporabe, ki jim ne prinašajo denarja. Pod črto. Cenzura, ki jo izvajajo lastniki spletnih vsebin, je v marsičem veliko nevarnejša od cenzure v »ne« ali »manj« demokratičnih državah sveta, saj je globalna in ima vpliv na vse uporabnike. Pa še mehkejša in temu primerno manj opazna je.
Moj mikro, April Maj 2013 | Marjan Kodelja |
