Pri izgradnji lastnega dnevnosobnega računalnika HTPC sledite predvsem svojim potrebam in željam. Če ste avdiofil, boste verjetno posegli po dodatni hi-fi zvočni kartici, še verjetneje pa se HTPC-ja sploh ne boste lotili (navsezadnje je to računalnik, zgrajen iz vrste komponent, vsaka oddaja svoje elektromagnetne motnje). Če so vam pomembne dodatne funkcije (odjemalec za torrente) in bi želeli v eni škatli imeti še domači strežnik z dvojnim diskom RAID – potem že takoj na začetku razmislite, koliko vas bo motil hrup. Domači strežnik in HTPC namreč nista eno in isto, temveč je razlika ogromna. HTPC je le vaš »stik« s televizijo, je le vmesnik med računalniškimi podatki in datotekami ter televizijo. Ideja je, da je čim »tanjši«, optimalen, tih in navsezadnje tudi poceni. Na domači strežnik, ki naj bo kje v kleti, kjer ne bo motil nikogar, pa obesite, kar vam je želja, in HTPC lahko iz njega prek omrežja tudi predvaja vse, kar je tam.

OHIŠJE

Vse se začne pri ohišju, saj bo prav ta kos kovine ali plastike tisto, kar bomo gledali in videli vsak dan. Pomembno je, da se sklada z okoljem, da ne izstopa, zaželeno pa je, da ima tudi zaslon, na katerem lahko spremljamo vsaj uro in datum, še bolje dodatne informacije. Če je zaslon programirljiv, toliko bolje. Seveda moramo pred nakupom ohišja imeti dokaj dobro idejo, kaj bomo dali vanj, saj smo s prostorom navadno omejeni (če kupimo ohišje mini ITX, vanj ne bo šla matična plošča drugega formata). Preveriti velja, ali ima ohišje možnost namestitev zvočnih blokad in kako ima urejeno ventilacijo oziroma ali je dovolj prostora za namestitev vodnega hlajenja, večjih ventilatorjev. Odvisno od proizvajalca (ohišja se od navadnih hitro ločijo) je velikokrat sestavni del ohišja tudi že daljinski upravljalnik (IR-sprejemnik je vgrajen v sprednjo stran ohišja), povprašati pa velja tudi po IR-oddajnikih za krmiljenje dodatnih enot (STB). Ohišja imajo največkrat na sprednji strani tudi pogosto uporabljene priključke za priklop zunanjih enot, drugih hi-fi naprav, USB-ključev … Sestavni del ohišja je tudi napajalnik. Vsi napajalniki se grejejo, zato jih je treba tudi hladiti. Tudi pri nas je moč najti HTPC-ohišja ki so perfektna, a ne pričakujte, da bodo poceni. Cene se mimogrede zavrtijo nad 100–150 evrov, medtem ko je moč cenejše, a hkrati še vedno tihe (ventilator krmili toplotni senzor) najti že za manj kot stotaka.

MATIČNA PLOŠČA

Pred izbiro matične plošče velja razmisliti o procesorju. Na izbiro imamo Intel in AMD, drugi ju trenutno žal ne dosegajo. Poleg klasičnih energijsko varčnih različic procesorjev lahko pri Intelu izbiramo še posebne »ultranizkopotratne« procesorje tipa Atom. Odvisna od tega je tudi izbira matične plošče. Pri Atomu pogosto kupimo kar integrirano ploščo s procesorjem, saj tega ni moč menjati. Ne glede na izbiro bomo skoraj zagotovo vzeli matično ploščo formata mini-ATX formata (ali morda manjšo ITX za Atoma). Plošče polne velikosti ATX ponavadi niso primerne za HTPC, saj preprosto ne bomo dobili tako velikega HTPC-ohišja. Pred nakupom preverite, kje ima plošča predviden procesor in ali se to sklada s prostorom v ohišju (in z raznimi režami za hlajenje v njem – ponekod so tuneli za odvod zraka). Bodite pozorni, ali ima plošča razširitvena mesta za priklop zunanjih priključkov (kompozitni video, avdio izhod/vhod, USB …). Pri izhodih bodite pozorni, ali ima ohišje namenske izhode ali pa se opira na izhodno ploščico, priloženo matični plošči. Verjetno si boste izbrali matično ploščo z že integriranim grafičnim vezjem, ni pa to nujno, saj so danes na voljo številne pasivno hlajene in zelo energijsko varčne grafike – tudi z nizkim profilom, ki gredo v nižja, ožja ohišja. Če se odločimo za integrirano grafiko, bodimo pozorni na izhodne priključke (HDMI, DVI, digitalni optični zvočni ali digitalni koaksialni zvočni izhod). Plošča naj ima pasivno hlajene elemente, kar pomeni, da na njej ne sme biti nikakršnega ventilatorja. Prav mali ventilatorji premera nekaj centimetrov po pol leta uporabe zavoljo prahu postanejo glasnejši in moteči!

PROCESOR

Odločimo se za čim hladnejši procesor, kar najlažje preverite s podatkom o procesorjevi najvišji energijski porabi. AMD-jevi modeli EE se hvalijo z vsega 35 W porabe, tam nekje so tudi novi procesorji Intel Core 2. Verjetnost da bo procesor deloval le s pasivnim hlajenjem (brez ventilatorja), je zelo majhna, še najverjetneje je to, če se odločimo za Intel Atom (poraba okoli 5 W, a v precej primerih prinese to višjo porabo sistemskega nabora). Toda pri tem bodite pozorni - modeli Atomi Zxxx so sicer označeni kot ultranizkoenergijski (1–3 W), a so ob tem tudi »patetično« počasni in ne predvajajo niti datotek DivX standardne ločljivosti, torej se jih velja izogniti. Prav tako obvezno izberite dvojedrne procesorje. Pred časom je bilo veliko slišati o procesorjih proizvajalca VIA, ki pa so – čeprav pasivno hlajeni – ponujali le zmerno zmogljivost, ki je lahko ob predvajanju filma DivX že pošteno škripala in ne bi bila zmožna v ozadju recimo še kodirati/snemati filma iz TV-signala. Tako je žal še danes, čeprav VIA že skoraj pol leta obljublja nov procesor, ki naj bi položaj spremenil, a ga na trgu še ni …

GRAFIKA

Če smo še pred nekaj leti zapisali, da lahko za HTPC izberemo tudi povprečne grafike in da integrirane ponujajo dovolj vsega, to ne drži več nujno. Ko smo vstopili v svet HD-vsebin, se je namreč procesna moč, potrebna za dekodiranje HD-video datotek (obstaja celo več načinov kodiranja), povečala, in če imamo povprečno grafiko, bo to delo prevzel centralni procesor. Ob tem bo vsaj 50 % obremenjen, kar bo pomenilo segrevanje, delovanje ventilatorja in višjo porabo energije. Nove grafike (Nvidia ION, ATI HD4xxx in HD5xxx) to počno bistveno elegantneje, z manj segrevanja in tudi energijsko učinkoviteje. Zato velja izbrati tako grafiko, ki ima po možnosti še izhod HDMI in vanj integriran prenos zvoka (ATI je tu idealen, Nvidia ima z nekaterimi modeli tu še vedno težave). Nove generacije grafik ATI HD5xxx, ki so procesno slabše (niso za igranje iger v visoki ločljivosti) in zelo poceni (40 evrov), vse funkcije, potrebne v HTPC-ju, obvladajo za čisto desetico!

HLADILNIKI

Prav pri hladilnih elementih gremo lahko v največ podrobnosti in tu se cene rešitev drastično razlikujejo. Medtem ko se bo kdo zadovoljil z uporom ali s potenciometrom, ki bo zmanjšal številko vrtljajev procesorskemu ventilatorju, bodo drugi prisegali na vodno hlajenje ali na vsaj hladilniški blok, povezan s toplotnimi cevmi, ki bodo toploto odvajale na zunanji del z velikimi hladilnimi režami in površino. Pasivne hladilne elemente s toplotnimi cevi uporabljajo tudi proizvajalci matičnih plošč.

DISKI

Odločiti se je treba, ali nam je pomembnejše tiho delovanje ali pa visoka kapaciteta. Če bomo s HTPC-jem predvajali vsebine iz drugega računalnika v domačem omrežju (prek omrežja ali iz zunanjega diska ali ključka, priključenega na USB), potem ne potrebujemo velik disk, in v tem primeru lahko razmeroma poceni kupimo neslišen disk SSD. Po drugi strani, če bomo HTPC uporabljali tudi kot videorekorder, potrebujemo večji disk, kar pomeni, da bi bil model SSD zaenkrat predrag. Tu imamo na voljo dve smeri. Glede na nizke razlike v ceni lahko izberemo 2,5-palčni disk za vgradnjo v prenosnike, in to s 4200 ali največ 5400 vrtljaji na minuto. Ti diski so namreč še vedno zelo tihi, pa tudi grejejo se manj! Če pa potrebujemo kapaciteto, velja izbrati 3,5-palčni trdi disk s kapaciteto do 2 GB. A spet predlagamo, da se odločite za energijsko učinkovitejše modele, pogosto označene kot zelene, ki prilagajajo hitrost vrtenja plošča dejanski potrebi in so zato tišji kot običajni modeli, cenovno pa na podobni ravni.

Moj mikro, Marec 2010 | Jaka Mele |