Starosti prilagojene možnosti. Otroku, staremu 15 let, lahko dovolite dostop do več spletnih vsebin kot otroku, staremu 10 let. Dober program zato omogoča spreminjanje nastavitev glede na starost otroka.

Filtriranje ključnih besed. Veliko programov blokira vsebino glede na vnesene ključne besede, vendar mora biti dovolj pameten, da ne blokira spletne strani, ki ima morda v naslovu nezaželeno besedo, vendar to še ne pomeni, da je njena vsebina slaba. Primer je lahko angleška beseda »sextet«, ki pomeni glasbeno skupino s šestimi glasbeniki. Čeprav beseda vsebuje »sex« oziroma »seks«, ki je verjetno ena od ključnih besed, ki jo boste prepovedali, to še ne pomeni, da mora filter blokirati tudi dostop do strani, kjer je govora o sekstetu.

Beli in črni seznami. Nekateri programi filtrirajo spletne strani na podlagi seznama le-teh. Na črni seznam so uvrščene neprimerne strani, na belega pa dovoljene. Ker pa je strani preveč, dnevno pa nastajajo nove, je vprašljiva zanesljivost takega pristopa. Boljši so programi, ki znajo pametno analizirati seznam iskanih strani in med njimi najti take, ki so lahko problematične.

Časovne omejitve in blokada programov. Program za starševski nadzor mora imeti možnost omejitve dostopa v internet, tako po skupnem času kot urah dneva. Dobro je, če lahko čas, ko ima otrok možnost dostopa v internet, določimo za vsak dan v tednu. Program naj ima tudi možnost blokiranja brskalnika in izbranih programov v izbranih urah dneva. Tako otroka ne bo zmotila misel na igranje računalniške igre, ko mora na računalniku narediti domačo nalogo. Možnosti blokiranja določenih programov ali aplikacij nimajo vsi programi za starševski nadzor.

Nadzor nad IM-jem. Če otroku dovolite uporabo sistemov takojšnjega sporočanja, naj bo program za starševski nadzor sposoben nadzirati komunikacijo. Najmanj to, da prepreči izdajo osebnih podatkov, komur koli, tudi dovoljenim prijateljem ne.

Oddaljeni nadzor. Najboljši, na žalost pa temu primerno dragi programi, vsebujejo tudi možnost spreminjanja nastavite z oddaljenega mesta. Z drugega računalnika, kar pomeni, da lahko po potrebi spremenite nastavitve, tudi če fizično nimate dostopa do otrokovega računalnika. Ti programi tudi pošiljajo opozorila (na primer prek pošte), če želi otrok dostopati do sicer blokirane strani, imajo pa tudi dnevnik otrokove aktivnosti, v katerem lahko vedno vidite, kaj je ta počel.

Ni pa pametno – o tem bi se lahko razpisali na dolgo in široko –, da program za starševski nadzor namestite na skrivaj. Otrok mora vedeti, da je ta aktiven, kaj dela in predvsem zakaj, in da ga opazujete, ko je na internetu. Morate pa se tudi zavedati, da noben od teh programov ni popoln, ne ponuja absolutne zaščite, je le dodatek k drugim oblikam nadzora otroka, in da bodo, predvsem starejši otroci, poiskali načine, da se nadzoru in blokadam izognejo. Za to pa imajo nekaj možnosti.

Moj mikro, April Maj 2013 | Jan Kosmač |