Apple
Applovi iPodi so danes alfa in omega MP3-predvajalnikov in sinonim zanje. Vse se je začelo z danes imenovanim modelom iPod Classic, sledili pa modeli različnih oblik in velikosti iPod Nano in iPod Touch.

iPod Classic, ki je navkljub starosti še vedno v prodaji – ker je malce večji, namesto bliskovnega pomnilnika vsebuje kar trdi disk in ponuja bajne kapacitete do 120 GB prostora (v ZDA je že nov model s 160 GB). Ima tudi značilen uporabniški vmesnik z na dotik občutljivim kolescem, s katerim se da nastavljati vse in se sprehajati po menijih. Napravico lahko uporabljamo tudi kot prenosni disk. Izstopajo še funkcije, kot so samodejni predvajalni seznami, ter nepopisna količina dodatkov. Vse skupaj je izredno preprosto za uporabo. Ohišje je kompaktno in disk je dobro zaščiten, tako da je bojazen odveč, odličen je tudi velik zaslon. Cena za 120 GB model je 240 evrov.

Kot pri vseh drugih iPodih z možnostjo priklopa na računalnik (prek nestandardnega priključka) vanj navkljub delu, kot je disk, glasbe ni moč prenašati – gre samo prek programa iTunes. iPod Nano je precej tanjši in za polovico ožji od Classica, predvsem pa občutno cenejši. Ker temelji na bliskovnem pomnilniku, ponuja le kapaciteto do 8 GB. Uporabniška izkušnja, vključno z meniji ter vmesnikom in tipkami, je podobna kot pri »klasiku«. V primerjavi s tem pa ima vgrajen orientacijski senzor in zna video posnetek (vsi iPodi znajo predvajati tudi video posnetke) samodejno obrniti, če napravico zasukamo v ležeči položaj. Prav Nano je verjetno najboljša izbira če želimo največ (iPoda) za najnižjo ceno (151 evrov). Še manjši model Shuffle je namreč brez zaslona, prav tako da pa s kapacitetami ne presega 4 GB.

Najmočnejši model je kakopak iPod Touch z videzom dobro znanega Applovega telefona, ki ima čez celotno sprednjo ploskev velik zaslon. Čeprav ni tipičnega kolesca in tipk za upravljanje, pa na dotik občutljiv zaslon deluje kot odličen nadomestek. Je tudi pravi multipraktik, saj poleg predvajanja glasbe in videa vsebuje še wi-fi brezžično povezavo in se zna povezati v internet tudi kot spletni brskalnik, predvaja video posnetke iz YouTuba, omogoča pa tudi neposredne nakupe v trgovini iTunes. Vrsta funkcij (koledar, kalkulator) so znane iz dlančnikov, možnost nameščanja dodatnih aplikacij pa še bolj namiguje v to smer. Cena Toucha je precej zasoljena (235 evrov), saj zanjo že dobimo mali prenosni računalnik. Vsi iPodi imajo dobre slušalke. Ne velja pozabiti, da so vsi iPodi brez mikrofona in FM- radia!

Creative
Podjetje Creative je MP3-predvajalnike izdelovalo že dolgo, preden je na trg vstopil Apple. Do neke mere so jim te izkušnje pomagale in danes je osrednji model Creative Zen verjetno drugi najboljši predvajalnik na trgu. Prav ta osnovni model je kar nabit s pričakovanimi, lahko bi rekli vsakodnevno uporabnimi funkcijami (FM-radio, mikrofon, diktafon …), a ni švicarski nožek, temveč ostaja predvajalnik, ki obvlada glasbo in video. S kapaciteto do 16 GB (konec leta pride na trg že 32 GB model), ki jo bodo zapolnili redki, ponuja že veliko, a odlična zaščita naše investicije je še dodatna reža za pomnilniške kartice SD, s čimer je zgornja meja izredno dinamična. Ohišje napravice je dobro, čeprav morda na mestih preveč plastično, za gumbe in tipke pa lahko rečemo, da so le povprečni. V primerjavi z iPodi Zen priključimo z običajnim USB-kablom in nanj tudi direktno lahko prenašamo datoteke MP3. Za Zen so na voljo mnogi dodatki (ročni pas za rekreacijo, ohišja različnih barv …), s čimer Creative posnema Apple. Cena Zena je precej nižja od iPodov in navadno dobimo dvakrat več pomnilnika v istem cenovnem razredu (8 GB za 120 evrov).

Najnovejši model sliši na ime Creative Zen X-Fi. Je malenkostno večji, a ima pomembne novosti – vgrajen zvočnik in večji, precej boljši zaslon. Podobno kot Touch premore wi-fi, a ima le nekaj namenskih aplikacij (prenos glasbe in klepet), samega brskalnika pa ni. Poglavitna novost pa je integriran čip X-Fi (EAX), ki zna zvok preoblikovati v 3D-zvok, oziroma ponuja paleto filtrov in učinkov, čeprav si ne znamo predstavljati, ali je to res uporabno. Ima tudi SD-režo, 8 GB pomnilnika, mikrofon, FM radio … Ohišje je boljše kot pri navadnem Zenu, tipke pa žal niso videle napredka, saj so majhne in nerodne za uporabo. Pohvaliti pa velja nove Creativove slušalke, ki v tem modelu že ulovijo kakovost Applovih. Cena: 140 evrov.

Evertone
Verjetno najobičajnejši predvajalnik na testu je Evertone MP-696V, ki navkljub ne najnižji ceni spada v povprečje ponudbe. Je plastičen in majhne tipke ne dajejo dobrega vtisa in niti niso praktične. Ima mikrofon in FM-radio ter celo zvočnik. Celo razširitvena SD-reža ga odlikuje in poleg tega proizvajalec obljublja avtonomijo 40 ur. Če ga bomo uporabili samo za poslušanje glasbe in nismo zahtevni (predvajalni seznami, brskanje po imenikih), je morda celo dobra izbira, a obvezno zamenjajte slabe slušalke. Podpira vrsto datotek – od Ogg Vorbis do zaščite DRM, in čeprav na papirju in po funkcijah ni videti slabo, je uporabniška izkušnja daleč pod najboljšimi na trgu. Cena: 140 evrov.

Meizu
Dokaj neznano podjetje Meizu na slovenskem trgu ponuja kar nekaj poceni predvajalnikov, ogledali pa smo si največjega – Meizu M6. Čeprav je ohišje plastično, je dokaj kompaktno, predvsem pa majhno. Zaslonček je kakovosten, gumbi pa zanimivi – le štirje, vmes pa drsni senzor, s katerim je upravljanje simpatično lahko. Je eden redkih predvajalnikov, ki podpira tudi format Ogg Vorbis, sočasno pa tudi s tehnologijo DRM zaščitene formate. Na video strani izstopa podpora za format XviD. Sicer so tu še mikrofon, diktafon in FM-radio. Prenos datotek poteka prek klasičnega USB-vmesnika – računalnik predvajalnik vidi kot disk. Avtonomije je zavidljivih 36 ur. Kakovost zvoka je zgolj povprečna, v glavnem zaradi zelo povprečnih slušalk. Cena je le 120 evrov.

Microsoft Zune, Dell Pocket DJ
V času recesije (in tudi pred tem) se je v zahodnem svetu Apple uspešno ubranil pred napadi na tržni delež, ki sta mu jih najbolj grozeče zadajala predvsem Microsoft s svojim predvajalnikom Zune in Dell s svojo serijo Pocket DJ. Dell je v zadnjih mesecih svoje MP3-predvajalnike začasno ukinil, Microsoft jih prenavlja. Nobeden pa ni na voljo na slovenskem trgu.

Philips
Čeprav je bil Philips v preteklosti močan tako pri mobilnih telefonih kot pri MP3-predvajalnikih, pa je danes vsaj na našem trgu moč s kapaciteto 8 GB in več najti le nekaj modelov, med katerimi opazneje izstopa Philips GoGear SA5285bt. Gre za predvajalnik glasbe in videa, ki predvaja tudi formata AAC in video WMV. Napravica je sicer plastična, s kovinskim hrbtiščem, a zelo dobro izdelana. Tako tipke kot zaslon (320 x 240 pik, 260 tisoč barv) so odlični, čeprav so tipke v isti ravnini z ohišjem in je vsakokrat treba pogledati, kam/kaj pritiskamo. Funkcionalno je podoben konkurentom – ima FM-radio in mikrofon, obvlada predvajalne sezname, kjer ponuja zanimive posebnosti, sicer pa se priklopi z USB- kablom in deluje tudi kot zunanji disk. Priložene so ergonomsko oblikovane slušalke – zvočne valove usmerjajo neposredno proti našemu bobniču, izkazale so se kot zelo dobre. Posebnost je funkcija FullSound, algoritem, ki iz stisnjenega formata MP3 »izlušči in obnovi« podrobnosti, čeprav rezultat daje mešan občutek filtrov in pretiravanja – le pogojno uporabno. Podpira tudi bluetooth – povezavo na brezžične slušalke, kjer pa kakovost zvoka ni več tisto, kar bi morala biti. Cena: 140 evrov.

Samsung
Samsung je najmočnejše podjetje na področju zabavne elektronike, in ker želi biti prvi tudi na področju pomnilniških medijev, ne preseneča tudi močan pritisk na področje prenosnih predvajalnikov, kjer ima podjetje kar nekaj let izkušenj. Najcenejši model (160 evrov) pri nas je Samsung T10, ki je malce manjši od iPoda Nano. Odet v plastično ohišje z membranskimi gumbi ne daje slabega vtisa, dober je tudi zaslon 320 x 240 pik, ki zna kot posebnež predvajati video z do 30 slikami na sekundo (DVD-kakovost). Podobno kot Philips premore bluetooth za brezžično povezavo do slušalk ter mikrofon in FM-radio. Povezava prek USB-kabla omogoča neposredno presnemavanje glasbe in drugih datotek. Malce dražji (180 evrov) je model Samsung P2, ki je konkurenca iPodu Touch, je eleganten in dokaj kakovostno narejen. Ima velik 3-palčni (480 x 272 pik) na dotik občutljiv zaslon, kjer zna predvajati tudi video s 30 slikami na sekundo. Je nabit s funkcijami (FM, diktafon, slike, eBook Reader), čeprav mu manjka wi-fi, prek bluetootha pa je možna le povezava s slušalkami. Vsi samsungi podpirajo tudi Ogg Vorbis in imajo nameščene tudi igre.

SanDisk
SanDisk poznamo predvsem kot proizvajalca bliskovnega pomnilnika, pomnilniških kartic. A proizvaja tudi MP3-predvajalnike, in v zadnjem mesecu je s posebnim predvajalnikom slotMusic, kjer bomo albume kupovali kar na pomnilniških karticah, dvignil veliko prahu. Tudi klasična ponudba MP3-predvajalnikov je pestra. Na policah smo našli tri močne predvajalnike. Ker so si medsebojno podobni, naj povemo le da je Sansa e280 s 115 evri najcenejši, sledita najnovejši Sansa View za 140 evrov in Sansa Fuze za 120 evrov. Vsi imajo kapaciteto 8 GB ter razširitveno režo microSD. Pohvaliti velja tudi krmilne tipke in Applu podoben okrogli gumb – resda ni občutljiv na dotik, temveč je mehanski, a deluje odlično. Sansa e280 je starejši model in poleg vsega podpira tudi z DRM-om zaščitene datoteke. Fuze je že novejši in izstopa z avtonomijo baterije kar 24 ur predvajanja glasbe, sicer pa po dimenzijah spominja na staro obliko modela iPod Nano. Na novega Nana pa spominja Sansa View, ki se lahko pohvali s kar 35-urno avtonomijo in glede na konkurenta (ki ga sicer izdatno kopira) ponuja veliko dodatnih funkcij za nižjo ceno. Vse Sanse imajo priložene dobre slušalke, ki predvsem dajejo dober bas. Sanse so uravnoteženi predvajalniki ki niso slab nakup, čeprav potrebujemo za prenos glasbe poseben kabel, saj vmesnik na napravici ni klasični mini-USB.

Sony
Od Sonyja smo zavoljo zgodovine, izkušenj in predvsem močnega položaja na področju zabavne elektronike, hi-fi in prenosnih napravic pričakovali veliko. In zanimivo – predvajalnik Sony NW-A808B je pričakovanja dodobra izpolnil. Čeprav je predvajalnik precej drag (240 evrov), pa je izredno kakovostno izdelan in v povsem kovinskem ohišju daje občutek neuničljivosti. Tudi tipke so odzivne in otipljive tudi na slepo, zaslon (240 x 320 pik, samodejno obračanje v ležeči položaj za video) pa je med boljšimi. Čeprav so funkcije skopirane od drugih in ni posebnosti, pa je vse lepo zaokroženo in preprosto ter tam, kjer pričakujemo. Pohvaliti velja odlične slušalke tipa EX, ki so vsekakor najboljše med preizkušenimi modeli, zato prav ta predvajalnik ponuja tudi najlepši zvok. Akumulator omogoča 30 ur predvajanja glasbe ali 8 ur videa. Enota poleg formatov MP3 in WMA podpira tudi Sonyjeve ATRAC.

Teac
Teac ima paleto MP3-predvajalnikov, v glavnem majhnih (dimenzija in kapaciteta) in razmeroma poceni. V primerjavi s podobnimi kitajskimi izdelki pa ohranja kakovost na dokaj sprejemljivi ravni. Teac MP-233 je eden najmanjših predvajalnikov, saj meri le 74 x 37 mm in le 7,5 mm v globino. Je zelo običajen – predvaja glasbo, video posnetke in slike, vdelana ima FM-radio in mikrofon. Tipke so drobcene, zaslon ni primeren za resno gledanje videa, a pri teži 25 gramov mu tega ne moremo zameriti. Priklop prek USB-kabla deluje kot zunanji disk, presnemavanje datotek MP3 je neposredno. Cena: 72 evrov.

Malce večji je Teac MP8000, ki ima 20 GB disk, a s ceno 270 evrov daje vedeti, da je ostanek preteklih časov, saj ga je konkurenca že prehitela. Model je v odprodaji, tako da ga ni več moč dobiti povsod.

DODATKI

Preobleke in zaščite
Ker je predvajalnik le prenosni in ker gre pri 4, 8, 16 GB le za neko vrednost napravice, (novopečeni) lastniki ne bodo pomislili dvakrat in bodo z veseljem kupili še zaščitno srajčico ali etui za svojo novo pridobitev. Na voljo je vse – od ohišij različnih barv in poslikav, s katerimi bo naš predvajalnik »unikaten« ali pa vsaj dovolj drugačen od drugih, do etuijev iz blaga, usnja, plastike, ki ščitijo predvajalnik pred zunanjimi vplivi ali pred poškodbami ob padcu, odrgninami od mečkanja s ključi v žepu hlač …

Zvočniki in hi-fi sistemi
Za vse, ki jih predvajalnik (predvsem iPod) spremlja povsod in želijo biti vedno obkroženi s svojo glasbo, je industrija periferije izdelala čudo naprav in dodatkov, med katerimi so še najbolj normalni zvočniki. Na voljo je množica modelov, od samostoječih napajanih zvočnikov s priključkom za iPod do hi-fi sistemov in samostojnih boom-boxov, ki imajo priključno mesto za iPod. Vsem je skupna zasoljena cena (glede na model brez priključka), a vse kaže, da je prodaja uspešna, saj predvidevamo, da bi sicer ponudba usahnila.

Poleg množice manj znanih proizvajalcev se pri nas ta hip dobro prodajajo tudi Logitechov AudioStation (250 evrov), elegantni Altec Lansing IM600AE (110 evrov) in preprostejši M602 (145 evrov). Če pa želite več kot le zvočniški sistem s priključkom za iPod, velja preveriti Philipsov BTM630 (250 evrov), ki neposredno podpira iPod in Philipsove GoGear predvajalnike, prek bluetootha pa še vse druge s to funkcijo. Philips ima celo vdelan CD- predvajalnik, ponuja pa še priključka USB in bralnik pomnilniških kartic SD. Posebnost je funkcija pretvorbe vsebine CD-ja v datoteke MP3 (na pomnilniško kartico) z dvojno hitrostjo, popolnoma preprosto in brez uporabe računalnika. Večina opisanih sistemov ima tudi daljinske upravljalnike.

Slušalke naredijo razliko
Vsi moderni MP3-predvajalniki so si, strojno gledano, dokaj podobni. Razlog tiči v proizvajalcih posameznih komponent, ki so na koncu dneva še vedno dva do trije, in razlik med njimi praktično ni. Čeprav se MP3-predvajalniki na zunaj razlikujejo, so v notranjosti zato veliko bolj podobni kot v preteklosti. Zato nas ob testiranju ponudbe ni presenetilo da so razlike med kakovostjo zvoka, ki ga iztisnemo iz malih škatlic, majhne, povsod pa zelo dobre. Največja razlika, ki smo jo opazili, se pojavi zaradi kakovostnih (ali manj) priloženih slušalk. Te so bile najboljše pri Sonyju, sledil je Apple, pri drugih pa razlike niti nismo opazili. Če z zvokom niste zadovoljni, je prva postaja spreminjanje nastavitev izenačevalnika zvoka, ki ga imajo vgrajenega vsi predvajalniki. Seveda pa ta ne bo mogel narediti čudeža pri slabih slušalkah. Rešitev je na dlani: nakup dobrih slušalk, ponudbe je veliko, nekatere so celo posebej prilagojene športnim dejavnostim, v preteklosti smo preizkusili celo take, ki delujejo pod vodo …