Človeško oko je sposobno hitro izostriti predmet v vidnem polju, se hitro prilagoditi različnim svetlobnim razmeram in »videti« tudi najbolj fine kontraste. Kljub temu pa zazna le del informacij, ki jih zaznajo optične naprave, fotoaparati in kamere in ima v primerjavi z njimi slabše optične lastnosti. Kar oko vidi, je daleč od perfekcije, je polno napak, ki jih fotograf na fotografiji ne bi sprejel. Kromatična aberacija, optična napaka, ki se pojavi zaradi različnega loma svetlobe posameznih valovnih dolžin, je pri očesu slaba, oko ima slepo pego, področje v vidnem polju, kjer ne vidimo. Očesi sta le tipali, ki zaznavata svetlobo, možgani pa so tisti, ki nam dajo »vid« oziroma sliko interpretirajo. Fotoaparat posname okolico takšno, kot je. Vsak, ki je v življenju že kdaj fotografiral, pa ve, da je fotografija motiva le redko taka, kot motiv vidimo z lastnimi očmi.
Vidni kot naj bi bil pri očeh širši kot pri fotoaparatu. Pri slednjem ga določata goriščna razdalja objektiva in velikost tipala. Teleobjektiv ima daljšo goriščno razdaljo kot portretni objektiv in temu primerno ožji vidni kot. Pri očeh to ni tako preprosto. Goriščna razdalja očesa je 22 milimetrov, vendar je ne moremo enostavno primerjati z enakim podatkom pri objektivih, saj je ozadje očesa okroglo (kot bi bilo tipalo zvito), na robovih vidnega polja pa vidimo neprimerno manj podrobnosti kot v središču. Vsako oko naj bi imelo vidni kot med 120 in 200 stopinjami, prekrivno področje (kar vidita obe očesi) pa je široko 130 stopinj. Fotoaparat zazna vse podrobnosti na celotnem svojem vidnem polju, robovi »vida« pa so primerni kvečjemu za zaznavo premikanja večjega objekta. V evoluciji se je človeški vid razvil v smeri osredotočanja na tisto, kar imamo v središču pogleda, dogajanje na robovih pa je pomembno kot opozorilo na nevarnost, zato podrobnosti niso potrebne. Vidno polje, kjer vidimo dobro in je zato primerljivo z vidnim poljem fotoaparata, pri človeškem vidu znaša med 40 in 60 stopinjami. To pa je dober kompromis med različnimi vrstami izkrivljanja. Vzemimo gledanje ali fotografiranje dveh enako visokih količkov, ki sta postavljena drug za drugim. Če ju fotografiramo od blizu z objektivom s širokim vidnim kotom, potem je videti bližji količek višji od drugega, malo oddaljenega. Pri fotografiranju od daleč s teleobjektivom pa sta oba približno enako visoka, zato pa izgubimo občutek globine. Izkrivljenje »slike« je prisotno tudi pri očeh, vendar napake odstranijo možgani, tako da vidimo okolico, kot da napake ne bi bilo.
Večina fotoaparatov ima ločljivost med 8 in 20 milijonov točk, kar je velikokrat omenjeno kot največja njihova slabost v primerjavi z očesom. Osnova za to je dejstvo, da naj bi bili pri dobrem vidu, ko človek na razdalji šestih metrov dobro vidi vse podrobnosti, očesi sposobni videti ekvivalent fotografiji z 52 milijoni svetlobnih točk. Možno je najti tudi boljše podatke o ločljivosti očesa, vse tja do 120 milijonov točk. Podatek pa je zavajajoč, saj, kot smo dejali, zares dobro vidimo le v središču pogleda in le dvajset stopinj stran od središča kvaliteta vida, s tem pa tudi ločljivost, pade za desetkrat, dlje od središča pa še bolj. Upoštevajoč to ima oko dejansko ločljivost med 5 in 15 milijoni točk. Možgani »videnega« v spomin ne shranijo točko po točko, namesto tega si zapomnimo teksture, barve in kontraste, zato je oko sposobno hitro »izostriti« več področji v pogledu. Rezultat je »podoba«, katere podrobnosti so prilagojene interesom človeka.
So pa tudi še druge razlike med sposobnostjo očesa in fotoaparata. Asimetrija očesa pomeni, da je to sposobno videti več podrobnosti pod namišljeno horizontalno črto pogleda kot nad njo, periferni vid pa je bolj občutljiv v smeri k nosu kot od njega. Fotoaparat posname celotno vidno polje enako kvalitetno - simetrično. V slabih svetlobnih razmerah, na primer ponoči, oko preklopi v neke vrste črno-beli režim gledanja, centralni vid pa »prikaže« manj podrobnosti. Zato človek v takih razmerah vidi bolje.
Dinamični razpon je področje, kjer mislimo, da ima oko veliko prednost. Človek vidi hkrati vse podrobnosti, ne glede na to, ali so v svetejših ali temnejših področjih (dinamični razpon 24 f-stop), fotoaparat pa glede na nastavitve le podrobnosti v enih ali pa drugih področjih). Primerjava pa ni čisto poštena, saj se šarenica prilagaja svetlobnim razmeram, očesi pa nenehno v možgane pošiljata, kar vidita, in ne kot fotoaparat, ki zajame, kar vidi le v času odprtja zaklopke. Če bi upoštevali le dinamični razpon, ko je šarenica očesa nespremenjena, potem je oko (razpon med 10 in 14 f-stop) v prednosti pred kompaktnimi fotoaparati (5-7 f-stop) in približno enako zmogljivostim zrcalno refleksnih fotoaparatov (8-11 f-stop). Visok dinamični razpon (HDR) možgani dosežejo podobno kot fotografi, s sestavljanjem različno osvetljenih fotografij v eno, le da to počnejo neprestano in veliko hitreje. Ker pa je dinamični razpon odvisen od svetlobnih razmer in kontrastov, to velja le za tipične dnevne razmere. V nočnih razmerah naj bi bilo oko sposobno dosegati višje razpone.
Občutljivost je še zadnja pomembna optična lastnost, ki opisuje sposobnost »zamrznitve« hitro se premikajočega motiva. V dobrih svetlobnih razmerah so v prednosti fotoaparati, s katerimi lahko posnamemo zelo zanimive fotografije preprosto tako, da se igramo z možnostjo nastavljanja ISO občutljivosti. V takih razmerah naj bi bila občutljivost ISO očesa ena. V slabih svetlobnih razmerah pa postane oko občutljivejše, ko se nanje prilagodi (ekvivalent ISO med 500 in 1000), kar pa še vedno ne preseže zmogljivosti novejših fotoaparatov. Ti pa imajo še eno možnost, ki je človeško oko nima. Dolg čas osvetlitve, ki v takih razmerah prikaže še najbolj skrite podrobnosti, ki jih oko v enakih razmerah ne vidi.
Fotoaparati so v optičnih lastnostih boljši od očesa in nobena težava ni narediti umetnega očesa, ki bi bilo temu enakovredno. Vid pa ni le tisto, kar zaznajo oči, temveč kaj iz teh podatkov »naredijo« možgani. Ti so sposobni oblikovati mentalno podobo okolice na podlagi nepopolnih podatkov ter hkrati odpraviti vse napake, ki nastanejo zaradi optičnih lastnosti očesa, ki je dobra in v določenih pogledih boljša od izdelka fotoaparata ali kamere.
Moj mikro, februar 2012 | Marjan Kodelja |
