Trenutno je največ omrežji LTE v Ameriki, ta pa delujejo na frekvencah 700 MHz ali 2,1 GHz. V Evropi, ki omrežja LTE še gradi ali pa se na gradnjo šele pripravlja, bodo ta delovala v frekvenčnih pasovih 800 MHz, 1,8 GHz ali 2,6 GHz. To pomeni, da telefoni s podporo za LTE delujejo le v Ameriki, v Evropi pa le v omrežjih nižje generacije (HSPA+). Temu dejstvu so se proizvajalci prilagodili tako, da na ameriškem trgu ponujajo različico modela telefona s podporo za LTE, v Evropi pa brez nje. Podatek, ali telefon deluje v omrežju LTE ali ne, za nas (še) nima večjega pomena.
Mobilnik kot ključ in denarnica
Tehnologija brezžičnega prenosa podatkov med mobilnimi napravami kratkega dosega NFC se pojavlja v vse več pametnih telefonih. Oglašujejo jo kot nekaj, kar omogoča hiter in enostaven prenos podatkov, kot so na primer fotografije iz enega telefona v drugega, in to brez posebnega nastavljanja delovanja vmesnika, le tako, da en telefon močno približamo drugemu. Pojavlja pa se enak problem, kot smo mu bili priča pri prvih telefonih z vmesniki Bluetooth, ko je škripalo pri delovanju vmesnika na telefonih različnih proizvajalcev. Podobno je tudi z NFC-jem. Aplikacija »brez problemov« deluje, ko si podatke izmenjujeta dva enaka telefona, ko gre za telefona dveh različnih proizvajalcev, pa se že lahko zaplete. Porodni krči, ki jih bodo prej ali slej odpravili.
Bolj zanimivo se nam zdi vprašanje, ali je NFC sploh potreben za aplikacije izmenjave podatkov, ko imamo v ta namen še nekaj drugih možnosti in vmesnikov (Bluetooth, Wi-Fi Direct). NFC se nam zaradi višje stopnje varnosti prenosa podatkov zdi primernejši za aplikacije, kot je mobilno plačevanje, ko telefon prevzame funkcijo plačilne kartice, in še bolj, ko postane ključ za vstop v prostore, za kar potrebuje »NFC« ključavnico. Razmišljanje v pravi smeri se nam zdijo tudi informacijska mesta (na javnih mestih, muzejih), kjer se na telefon pretočijo informacije, ki jih uporabnik želi. Pod pogojem, da bodo te storitve in pa še vrsta drugih, ki so v razvoju in ki tako ali drugače izkoriščajo tehnologijo NFC, delovale tudi v Sloveniji. Drugače bo za Slovence NFC v njihovih telefonih le še ena od redkeje uporabljenih zmogljivosti.
Zmogljivejša kamera?
Že dolga leta, natančneje od pojava prve kamere v mobilnem telefonu, čakamo, da bodo »fotomobilniki« izrinili poceni kompaktne fotoaparate na tehnološko smetišče. Razlogi za tak razplet so logični. Telefon imamo vedno pri sebi in vedno lahko zanimivo dogajanje fotografiramo ali posnamemo videoposnetek. Šele zadnje časa pa je ta trend izrazitejši, čeprav imajo mobilni telefoni v funkciji fotoaparata ali kamere še vedno več problemov. Recimo nekoliko slabša fotografija ali video v slabših svetlobnih razmerah in manj učinkovita bliskavica. Oboje je seveda povezano z velikostjo kamere, objektiva in bliskavice, ki jih vgrajujejo v mobilne telefone, vendar se tudi na tem področju kvalitetni razkorak med telefoni in fotoaparati zmanjšuje.
Manj pa je razlik med fotoaparati in telefoni v ločljivosti svetlobnega tipala. Tipalo z osmimi milijoni pik so standard zmogljivejših modelov pametnih telefonov, so pa na trgu tudi telefoni, katerih ločljivost tipala je dvanajst milijonov pik, še letos pa verjetno lahko pričakujemo tudi telefone s 16-milijonskim tipalom. Izboljšave je deležno tudi snemanje videa, kjer snemanje v ločljivosti HD postaja standard.
Pri izboljševanju fotografske funkcije telefona sta najbolj aktivna Sony in HTC. Prvi s tehnologijo CMOS tipala Exmor R z napredkom v kvaliteti fotografije v slabših svetlobnih razmerah, HTC pa z napovedanim telefonom Titan II (16-milijonsko tipalo). Sony je tudi napovedal naslednika tipala Exmor R, ki bo imel dodatno, četrto podtipalo za belo barvo (poleg tistih za rdečo, modro in zeleno), kar bo še izboljšalo svetlost fotografije. Drugi način izboljšanja fotografij pa je visok dinamični razpon (HDR), kjer fotoaparat v hitrem zaporedju posname več fotografij motiva z različno osvetlitvijo, nato pa te procesor sestavi v eno samo.
Moj mikro, Junij 2012
