Povečali so se in ni več redkost videti na domači pisalni mizi dokaj kakovostne 21-palčne modele. Ja seveda, ti so že skoraj mimo, ker že kupujemo novejše odele z 22 palci za manj kot …. pismo, še vedno sem pri stotisočakih …. no, ja …. za manj kot 400 evrov. LCD-monitorji so postali dokaj kakovostni, tudi tisti cenejši modeli. Tudi zahtevnejši uporabniki so že zamenjali glomazne CRT-monitorje. Ne sicer še vsi in vsi morda ne bodo tega storili še dolgo. Kljub vsemu imajo kakovostni CRT-monitorji pri obdelavi fotografij še veliko preveč prednosti, in to za nižjo ceno. Sicer so na voljo tudi izredno kakovostni LCD-monitorji za profesionalno grafično uporabo, a je cena, blago rečeno, še vedno nehumana.
Novost je tudi »pomanjkanje« 15-palčnih LCD-monitorjev. Ne zato, ker bi jih sproti pokupili, ampak ker jih ne delajo več. So premajhni in zastareli. Večji modeli so že tako smešno poceni, da zanimanja za manjše že dalj časa baje da ni. Lahko se le vprašamo, kdaj bo enaka usoda doletela 17-palčne, pa 19-palčne ... Nekako se mi dozdeva, da gre razvoj malo v napačno smer. V vse večje modele, pa v različne geometrije (4 : 3, 16 : 10), namesto da bi nam za enak denar ponujali čedalje kakovostnejše modele. Mah, saj jih ampak počasneje kot pa »štancajo« vedno večje monitorje. Saj nimam veliko proti, a se že počasi bojim, da bo pisalna miza ….no, ne ravno premajhna, prej preozka. Da bom med pisanjem člankov počasi moral obračati glavo kot v kinu v prvi vrsti.

Aja, pa nove tehnologije so se pojavile. In vse niso v smeri boljše slike, ampak nižje cene. Torej spet nekak korak v napačno smer. Vsaj po svoje. In ker je več tehnologij je izbira večja. Ali samo težja? Najbolje se je čim manj obremenjevati s tem.

Zdenko Frangež, Uroš Florjančič, Alan Orlič Belšak