KAKO POMEMBNO JE VIDNO POLJE?

Vidno polje, oziroma podatek, ki je vedno naveden za vertikalo in horizontalo, pomeni kot, pri katerem na monitorju še vidimo »ne preveč« popačeno sliko oziroma so barve še normalno gledljive. Tako podatek o vidnem kotu 175/175 stopinj pomeni, da bo slika vidna tudi vsem, ki gledajo monitor od strani. No, v resnici tako barvno bogate slike ne bodo videli, a vseeno je ta podatek še kako pomemben, saj pogosto naletimo na primer, ko želimo komu kaj pokazati na monitorju in tak opazovalec ne bo nikoli v optimalnem položaju glede na sredino monitorja. Tudi sami včasih sedimo nekoliko postrani ali nimamo monitorja naravnanega ravno najnatančneje. Ker je vidni kot novejših LCD-monitorjev širok, pa to ne pomeni težave. Torej, vidni kot mora biti čim večji. Zadnje čase se že bliža prav nemogoči vrednosti, torej 180-stopinjskemu kotu. Saj se že sliši kot neumnost. Fotografije tudi ne gledamo od strani, saj bi videli le, koliko je papir debel. Kljub temu pa le poglejte tudi v živo, ali je slika lepo vida tudi od strani. Pa z razumnega kota, prosim.

PIKA PRI PIKI

Ločljivost je pri monitorjih navedena v (slikovnih) pikah. Če je ločljivost 1024 x 768 to pomeni, da je zaslon širok 1024 pik in visok 768 pik. Več pik kot sestavlja sliko, boljša bo. Ne gre pa to tako preprosto. Večina LCD-monitorjev ima namreč enako veliko osnovno piko in se število pik po horizontali in vertikali bolj kot ne spreminja le z velikostjo monitorja. Na srečo pa najdemo modele, ki pri isti diagonali premorejo večje število pik. Seveda so boljši od številčno skromnejših sorodnikov, saj je slika podrobneje izrisana. Tako je mogoče najti LCD-monitorje velikosti 17 palcev z ločljivostjo 1024 x 768 pik in take, ki ponujajo ločljivost 1600 x 1200 pik. V redkejših primerih še več. Ampak v takšnem primeru gre za monitorje namenjene resnično zahtevnim uporabnikom, ki se večidel ukvarjajo z grafiko.

Slabost takšnih »razločnejših« monitorjev je v manjših »napisih«. Če nam pri fotografijah višja ločljivost pri isti površini še pomeni prednost, pa se ta izgubi. ko s težavo beremo, kar piše na zaslonu.

Pomemben podatek je tudi, kolikšna je priporočena ločljivost LCD-monitorja. Navadno je to kar najvišja ločljivost. Zaradi zgradbe monitorja bo slika pri nižjih ločljivostih bistveno slabša, saj je monitor ne zna pravilno prikazati. Pri nižji ločljivosti se »prižigajo« pike okrog vsake, za katero obstaja podatek. Pač toliko, da se zapolni prostor. Rezultati pa so vse kaj druga kot posrečeni, čeprav se zadeve tudi v tej smeri izboljšujejo. To pomeni, da bomo računalniške igre igrali z najvišjo ločljivostjo LCD-monitorja ali pa tvegali slabšo kakovost slike. Višja ločljivost slike pa pomeni večjo obremenitev grafične kartice in računalnika, vsaj pri grafično zahtevnih igrah.

HITROST OSVEŽEVANJA

Ta je navadno pomenila hitrost izrisa polovic slik (vsaka druga vrstica) pri CRT-monitorjih. Pri LCD-monitorjih je vsa slika izrisana hkrati, pa še to le, če je res nujno potrebno, sicer se osvežijo le pike, ki so se spremenile. Kljub temu pa jo je treba osveževati. Podatek, da se slika osveži 60, 70, 75, 80 ali večkrat v sekundi, je precej razumljiv. Pri LCD-monitorjih bo že osveževanje s hitrostjo 70-krat v sekundi več kot dovolj. Kljub vsemu pa še vedno velja: višja kot je hitrost osveževanja, bolje je. Novi modeli se že ponašajo celo z do 120 osvežitvami slike v sekundi.

ODZIVNI ČAS … IN ZMEDA V ZVEZI S TEM PODATKOM

Najpogostejši podatek, s katerim se hvalijo proizvajalci, je odzivni čas, ki ga izražajo v milisekundah. Kaj je to?

Če hočemo nazorno odgovoriti na to vprašanje, moramo nekaj vedeti o tehnologiji tekočih kristalov in težavah, s katerimi se srečujejo proizvajalci. Ena največjih težav te tehnologije je vztrajnost kristalov. Ti se namreč iz enega stanja v drugega, recimo temu prižiganje in ugašanje, čeprav ni čisto tako (v resnici se obračajo in s tem prepustijo svetlobo), ne premaknejo trenutno, saj imajo neko vztrajnost. Ta vztrajnost pa je v računalniškem svetu težava. Predvsem pri programih, največkrat igrah, kjer se scene hitro spreminjajo. To vztrajnost vidimo v motni sliki, kot da je na njej senca. Včasih so se resnično videli duhci za objekti. Seveda se je hitro razvedelo, da je za to slabost odgovoren odzivni čas, zato so se proizvajalci začeli na vse pretege truditi ta čas čim bolj skrajšati. Resnično ali vsaj na papirju.

Proizvajalci največkrat navajajo čas, ki je potreben, da se pika spremeni iz bele v črno in spet nazaj. To bi načeloma moralo dokazati, kakšno vztrajnost imajo kristali v njihovih zaslonih, a na žalost to ni res. V praksi je namreč takšnega spreminjanja izredno malo. Večinoma se pike spreminjajo med tako imenovanimi sivinami (grey states), torej iz enega odtenka sive v drugega. Ko se je to dejstvo razširilo med uporabniki, so nekateri proizvajalci v tehničnih podatkih začeli navajati čas, ki so ga poimenovali grey-to-grey, torej od sivine do sivine. To naj bi bilo nazornejše za uporabnika, a žal spet ni tako. Proizvajalci za merjenje namreč uporabljajo različne metodologije. Odvisno pač od tega, za katere sivine se kateri od proizvajalcev odloči in koliko želi izstopati na trgu. To pomeni, da čas recimo 10 ms ne pomeni enako za vse proizvajalce, saj meritve niso standardizirane. Kaj hitro se lahko zgodi in se tudi dejansko dogaja, da je nazivno hitrejši LCD-zaslon počasnejši od konkurenta z daljšim nazivnim odzivnim časom.

KONTRASTNO RAZMERJE

Pri tem podatku je prav tako bolje, če je številka višja. Zadnje čase so kontrastna razmerja v navedenih podatkih hudo visoka. 500 : 1 pa vse do 1600 : 1 ali še kaj več. Višje kontrastno razmerje pomeni tudi bolj kontrastno (razlika med črno in belo barvo), v večini primerov pa tudi ostrejšo sliko. Ni pa v vseh primerih in vsem uporabnikom najprimernejša rešitev hudo ostra in kontrastna slika. Veliko je odvisno od tega, kaj z računalnikom najpogosteje počnete, in od vaših navad in vida. Tako bo nekaterim uporabnikom bolj ugajala nekoliko mehkejša slika, drugi bodo pa prisegali na silno ostro.

Z večanjem kontrastnega razmerja pa se veča tudi utrujanje oči. A kot rečeno, veliko je odvisno od vaših potreb in želja. Fotografije, posnete z digitalnim fotoaparatom, so na LCD-zaslonu praviloma preostre in ne odražajo tega, kar je v resnici posneto. Vsaj če smo zelo natančni. Ena od rešitev, ki je manj razširjena, je izbira »mehkejšega« LCD-zaslona za ogled fotografij. V glavnem pa bodite bolj pozorni na to, kakšna je na zaslonu videti črna »barva«. Za črno namreč ni svetila, ampak je le odsotnost svetlobe. In ravno pri prikazu črne barve imajo cenejši monitorji pogosto težave, kar je lahko nadležno tako pri pisanju besedil kot pri ogledu filmov.

IN BILA JE SVETLOBA

Še en primer, ko je boljša velika številka, enota pa je lumen. Večja svetilnost monitorja je pomembnejša v primerih, ko delate v sončnem ali močno osvetljenem prostoru, še zlasti če vam svetloba pada neposredno na zaslon. Takrat bo seveda potrebno več svetlobe, da »presveti« naravno ali umetno osvetljen zaslon. Novejši LCD-monitorji na srečo že premorejo tudi senzorje, ki sproti prilagajajo svetilnost glede na osvetlitev prostora. Prav na slednje bodite pozorni, saj pomeni silno koristno možnost, ki bo ohranila vaš vid v odličnem stanju, slika na zaslonu pa bo vedno optimalna.

MRTVE PIKE

LCD-zasloni imajo tudi prav kronične slabosti. Ena od teh so mrtve pike. Pomeni, da je ena ali več pik okvarjenih. Lahko so črne, rdeče, modre ali zelene. Kako to preveriti? Poglejte zaslon pri prikazu osnovnih barv ter črne in bele. Če ne opazite okvarjene pike, potem je vse v redu. Ne pomeni pa, da katera od pik ne bo odpovedala pozneje. In ko je s piko konec, je to konec za vedno.

Težava se pojavi v primerih, ko je mogoča tudi prodaja novih LCD-zaslonov z okvarjenimi pikami. Ja, tudi takšni primeri so. In zakon to dopušča. Standard tudi. Zato pa so zgoraj omenjeni razredi in s tem tudi cenovni razredi. In pri nekoliko boljših LCD-monitorjih ni redkost, ko je zagotovljen nakup novega izdelka brez okvarjenih pik.

DIGITALNI ALI ANALOGNI

LCD-monitorji lahko imajo dva različna priključka: analognega ali D-sub (RGB) ali digitalnega oziroma DVI (Digital Video Interface). Pri prvem primeru pomeni, da bo signal iz grafične kartice pretvorjen v analogni signal in v monitorju spet nazaj v digitalnega. S tem se poveča možnost izgube kakovosti in vnosa zunanjih šumov. Pri DVI-priključku pretvorba odpade in s tem tak priključek zagotavlja boljšo kakovost slike in manj možnosti zunanjih vplivov. Mora pa digitalni priključek podpirati tudi grafična kartica. Zadnje čase je vse bolj v uporabi DVI-priključek, razen pri najcenejših modelih. Nekateri modeli ponujajo oba priključka.

Pri vseh številkah in pregledih testov pa naj vam bo vodilo slednje: kolikor je ljudi, toliko je okusov in potreb. Ne počnemo vsi enakih stvari z računalnikom in »vsake oči imajo sovjega malarja«. Ni nujno, da vam bo všeč slika na najbolje ocenjenem monitorju. Ali na najdražjem. Zato raje zahtevajte predstavitev več različnih modelov. Tako boste lahko sami ocenili, kaj vam najbolj ustreza. Seveda pa v trgovinah navadno ni takšne osvetlitve prostorov, kot jo imate doma ali v pisarni, kar je pri ogledu treba upoštevati. Glavno je, da se ne prepustite samo testom ali nasvetom drugih uporabnikov. Oglejte si sami, in če vam monitor ustreza, ga le nesite domov.

LCD-JI ZA OGLED FILMOV

LCD-monitorji so v svet računalništva potihoma prinesli pravo revolucijo. Velike okorne CRT-zaslone smo čez noč zamenjali z LCD-tehnologijo, ki nam ob dobri izbiri zaslona ponuja veliko prednosti v primerjavi s tehnologijo CRT. Zaradi okretnosti lahko monitorje lažje obračamo, nagibamo in jih prestavljamo, ker se je dvignila tudi povprečna velikost vidne diagonale zaslona, 19- in več palčne zaslone v kombinaciji s TV-kartico ali IPTV-jem brez težav uporabljamo kot drugi ali celo prvi TV-sprejemnik.
Z veliko priljubljenostjo formatov DVD, HD in DivX pa nam rabi tudi kot orodje za ogled video vsebin, tudi tistih, ki jih uporabniki prek širokopasovnih internetnih povezav preprosto izmenjujejo v omrežjih P2P. S prihodom LCD-zaslonov pa smo uporabniki postavljeni še pred eno dilemo: ko se končno odločimo, kakšne značilnosti naj ima naš novi LCD, nam »surovi« trgovci na izbiro postavijo še zaslone s klasičnim razmerjem stranic 4 : 3 in seveda tudi tiste s 16 : 10. V svetu filmov pa nam je znan predvsem format 16 : 9, pa smo spet tam. Vprašanje je, ali želimo gledati cel film na pol zaslona ali pa pol filma na celem zaslonu − o tem se namreč odločamo pri ogledu filma na zaslonu z razmerjem stranic 4 : 3. Pri 16 : 10 bomo pri ogledu filmov v »kino« formatu še vedno imeli nekaj črnega roba spodaj in zgoraj, a zanemarljivo v primerjavi s črnino pri modelih 4 : 3. Ker pa računalnik in LCD-monitor uporabljamo tudi za sprejem TV-signala, tako tistega prek IPTV-omrežja kot klasičnega, kjer je razmerje večine TV-programov še vedno 4 : 3, je odločitev toliko težja. Kajti ogled klasičnega formata na širokozaslonskem ni ravno prijeten.

Če torej želimo kupiti LCD-monitor, ki ga bomo uporabljali predvsem za ogled filmov in televizije, bomo naredili najbolje če, oboroženi s kakšnim filmom v formatu DVD, HD in DivX, odjadramo do prodajalca, ki ima na zalogi čim večje število monitorjev in ga poprosimo, da nam izbrane modele malce nazorneje predstavi. Sprehodimo se tudi po nastavitvenem meniju in tako ugotovimo, kaj nam najbolj ustreza. Še koristen nasvet: v računalniških trgovinah pogosto uporabljalo VGA-razdelilnike signala, ki omogočajo priklop več monitorjev v en osebni računalnik. Uporaba razdelilnika večinoma prinese slabšo kakovost slike. Zato prodajalca prosite, da izbrani monitor priključi v PC brez uporabe takšnih vmesnikov.

BOLJŠI, DRAŽJI?

Za začetek se vrnimo nazaj, v čas, ko so smo nosili filme razvijati v fotolaboratorij. Laborant ga je razvil in nato naredil fotografije. Če smo iz istega filma naredili slike še v drugem fotolaboratoriju, so bile slike drugačne. Kateri je imel prav, laborant v prvem ali drugem? Ali nobenem?
Z digitalnimi fotoaparati so se stvari še malce zapletle, saj je eno prikaz posnetka na zaslonu, drugo pa na papirju. Oziroma, lahko se zaplete že pri drugem zaslonu na drugem računalniku. Zopet smo pri prvem vprašanju, katera slika je prava. Preden odgovorimo na to, se podajmo na področje barvnih opisov.

Najbolj razširjen je sRBG, ki naj bi ga uporabljajo največ naprav. Poudarek je na »naj bi«, saj večina potrošniških naprav, kamor spadajo tudi zasloni, tega ne zmore. Ta opis je med najmanjšimi in zna prikazati omejen spekter barv.
Veliko boljši je opis Adobe RGB, ki prikaže večji barvni prostor oziroma več barv. Čeprav oba operirata z 16,7 milijona različnih kombinacij (255 po vsakem barvnem kanalu), je razlika v prikazu med obema, seveda v korist Adobovega opisa. Človeško oko ima še večji barvni obseg, a razloči manjše število odtenkov med njimi.
Pojdimo zdaj na drugo področje, digitalne fotoaparate. Slednji največkrat operirajo v barvnem prostoru sRGB in že se znajdemo pred novim problemom, nam bo naš zaslon to sploh znal prikazati? Človeško oko se da brez večjih težav goljufati. Malce bolj kontrastna slika, bolj zasičene barve in že nam je slika na zaslonu všeč. Žal ima pomembno napako, je napačna. Že najbolj osnovna primerjava med LCD- in CRT-zasloni pokaže razliko v kontrastu, ki je pri prvih veliko večji. Tudi barve so praviloma živahnejše, medtem ko je slika na klasičnem zaslonu manj barvita.
Posvetimo se zopet našemu glavnemu vprašanju, prikazu pravilne slike. Povprečen LCD-zaslon bo sliko prikazal lepše, a tega od njega ne želimo, čeprav bi se večina strinjala z njo. Izgubi namreč kar nekaj detajlov, predvsem v temnih oziroma svetlih delih. To nam lahko pokvari končni izdelek, saj se pri obdelavi lahko zmotimo in nekaj, česar sami nismo opazili oziroma smo spregledali, bo drug lahko na svojem zaslonu videl. Za domače oziroma amaterske fotografe to niti ni tako usodno, a za tiste, ki živijo od tega, je to druga zgodba. Dober zaslon mora sliko prikazati takšno, kot jo je fotoaparat zajel. Le malo zaslonov se lahko pohvali z možnostjo prikaza barvnega prostora sRGB, še manj je takih, ki zmorejo prikazati barvni prostor Adobe RGB. Pri slednjih gre cena strmo v višave, saj stanejo najcenejši modeli okoli 2000 evrov, malce boljši pa tudi trikrat toliko. Kljub temu smo z novejšimi preizkušenimi zasloni zadovoljni, saj so dovolj zmogljivi za domačo rabo. Praviloma imajo težave v zelo temnem in zelo svetlem delu slike, saj preprosto del spektra odrežejo in namesto odtenkov prikažejo črno ali belo barvo.
LCD-zasloni so postali dovolj zmogljivi, da prikažejo enako kakovostno sliko kot CRT-ji, seveda za primerno ceno. Če spadate med zahtevnejše, a nimate dovolj denarja, obstaja še druga rešitev − nakup klasičnega zaslona. Marsikdo namreč prodaja kakovosten 20-palčni zaslon, le dobro ga preizkusite pred uporabo. Za kakšno leto ali dve bo dovolj dober, takrat pa utegnejo tudi cene LCD-monitorjev postati sprejemljivejše.

Preizkusimo zaslon pred nakupom

Za začetek si priskrbimo preizkusni program, med boljšimi je Eizo Monitor Test, ki ga najdete na www.eizo.de/lcdtestutility.html . Oboroženi z njim se lahko odpravite na preizkus trgovino. Naslednji korak je priklop monitorja v računalnik, kar opravimo prek DVI-vhoda. Razlika v kakovosti prikaza med načinoma DVI in VGA je velika, seveda v korist prvega. Poskrbite, da je grafična kartica v optimalnem načinu prikaza slike za zaslon in da ima vklopljeno 24- oziroma 32-bitno globino barv. Zaženite program. Za prikaz slike so pomembni predvsem zadnji testi, ki prikazujejo prehod sivin (test 14/24) oziroma razliko med sosednjima barvama (test 20/24). Predvsem pri slednjem bodite pozorni, saj morate v sliki videti kvadrat, ki je rahlo drugačne barve. To lahko preizkusite tudi za temne tone: prestavite vse drsnike proti 0 in za kvadrat odmaknite za eno do dve vrednosti (background na 0,0,0 in square na 1,1,1 ali 2,2,2). Na boljših zaslonih boste hitro opazili kvadrat. Poglejte še kotno vidljivost, vendar pri tem ni treba pretiravati. Če imate umerjevalnik (kalibrator), potem poglejte, katere možnosti imate pri nastavitvi zaslona. Predvsem so pomembne nastavitve posamezne barve oziroma barvnega prostora. Boljši zasloni imajo možnost nastavitve barv za barvni prostor sRGB, kar nas tudi najbolj zanima.