Omenili smo že da se izgradnja sodobnega domačega omrežja začne pri nakupu oz. izbiri usmerjevalnika. Danes to ni več drag kos opreme, nasprotno pa imamo ogromno izbiro, praktično v vseh cenovnih razredih od 50, preko 100, 150 in celo nad 200 evri. Čeprav je usmerjevalnik zelo vsesplošen naziv, saj opisuje le glavno funkcijo naprave – usmerjanje prometa med omrežji, pa celo najcenejši usmerjevalniki na domačem trgu ponujajo mnoge dodatne funkcije.
SRCE OMREŽJA – USMERJEVALNIK
Usmerjevalnik za kabelska in omrežje xDSL je napravica, ki ima lahko tudi nekaj UTP- vmesnikov. Naprava mora imeti najmanj dva vmesnika – prvi je WAN, kamor priklopimo xDSL oz. kabelski modem, drugi pa so vrata za priklop naprav krajevnega omrežja. V večini primerov gre za štirivratno stikalo s hitrostmi prenosa 100 Mb/s, le redkeje in v dražjih usmerjevalnikih z 1 Gb/s. Če imamo krajevno omrežje že postavljeno s svojim razdelilnikom ali stikalom (če želimo hitrosti 1 Gb/s v domačem omrežju, bo nakup ločenega stikala cenejša in boljša pot) lahko pri izbiri usmerjevalnika izberemo (cenejšo) napravo, ki ima samo ena vrata za priklop krajevnega omrežja. Iz teh vrat prek ustreznega kabla povežemo napravo na prosta vrata obstoječega stikala/razdelilnika. Če pa krajevnega omrežja še nismo postavili, lahko izrabimo usmerjevalnik z zadostnim številom integriranih razdelilnih vrat za krajevno omrežje ter tako privarčujemo pri strošku samostojnega stikala. Na tak integriran razdelilnik lahko povežemo tako končne naprave kot dodatne razdelilnike. Pametno je razmisliti, ali se bodo v bližnji prihodnosti naše potrebe po omrežnih napravah povečale, in kupiti tako opremo, da bomo imeli še prostor za priklop kakšne nove naprave, kar lahko potrebujemo že zvečer, ko pride na obisk kolega s svojim prenosnikom ali pa ko kupimo igralno konzolo …
Usmerjevalnik ima nameščen operacijski sistem, ki ga večinoma nastavljamo prek spletnega vmesnika (vnesemo uporabniško ime, geslo). Nastaviti ga je treba s pravimi podatki, da zna ustrezno zaključiti sejo PPPoE (pri povezavi xDSL); za kabelski dostop pa to ni potrebno, morda pa bo treba spremeniti MAC-naslov, da bo isti kot tisti v računalniku (zaradi vpisa v kabelskem modemu). Zelo dobrodošla je že omenjena funkcija vdelanega DHCP-strežnika, ki omogoča dinamično dodeljevanje IP-naslovom napravam krajevnega omrežja (ki navzven ni vidno), usmerjevalnik pa poskrbi tudi za ustrezne preslikave oziroma maskiranje zasebnih, internih IP-naslovov v zunanji javni naslov.
Že samo prevajanje IP-naslovov pomeni dobro varnost, saj so vhodne povezave onemogočene, odvisno od usmerjevalnika pa ima ta lahko še dodatne funkcije, kot so vdelan požarni zid, tiskalniška vrata, ki omogočajo deljenje tiskalnika vsem v krajevnem omrežju (na zadnji strani usmerjevalnika najdemo USB-vrata, kamor priključimo tiskalnik ali pa zunanji disk in USB-ključ za deljenje podatkov v mreži), ali pa vdelano logiko za podporo navideznih zasebnih omrežij (VPN) ter samodejno šifriranje takih sej. Slednja bo sicer bolj prišla prav v okolju malih pisarn ali podjetij.
Nekateri modeli imajo vdelano še dodatno klicno vezje, recimo za ISDN, ali v novejših izvedenkah režo SIM in integriran podatkovni modem 3G UMTS, ki vzpostavijo klicno povezavo do internetnega ponudnika ter preusmerijo promet nanjo, če linija xDSL/kabel pade in se določen čas ne aktivira. Tako omogočajo transparentno povezavo v internet in jo – ko primarna povezava spet prične delovati – tudi preusmerijo nazaj.
V zadnjih treh letih je vsaj polovica usmerjevalnikov na trgu opremljena tudi z integrirano brezžično dostopno točko. Gre za popolno funkcionalno brezžično dostopno točko, ki se po svojih zmožnostih ne razlikuje od namensko brezžične dostopne točke. Mnogi usmerjevalniki imajo tudi namenska vrata za priklop IP-telefonov, tako podporo internetni telefoniji VoIP pa mora omogočati oziroma podpreti naš internetni ponudnik, tako da gre večinoma za opremo, ki jo dobimo kot nov naročnik ob vzpostavitvi storitve.
POSEBNE IZVEDENKE
V zadnjem času vsi proizvajalci omrežne opreme ponujajo tudi brezžično opremo. Brezžična omrežna oprema je bila zadnji dve leti zagotovo deležna največje pozornosti, čemur je botrovala tudi vse nižja cena tako dostopne točke kot brezžičnih kartic in adapterjev. Hitrosti so še vedno veliko počasnejše od žičnih povezav LAN, hkrati pa se doseg povprečnega brezžičnega omrežja v zadnjih letih ni bistveno povečal.
Čeprav nas prodajalci in proizvajalci želijo prepričati drugače, tudi najnovejše naprave grajene po standardu (ki pa to še vedno ni postal) 802.11n draft v slovenskih stavbah z debelimi železobetonskimi stenami ne omogočajo komunikacijo dlje kot nekaj sosednjih sob ali v najboljšem primeru med sosednjima nadstropjema …
Kakšen usmerjevalnik izbrati? Boljše in dražje, kot so recimo Linksys, D-Link in Netgear, ali cenejše in še vedno dobre, recimo Belkin, Level-1, Trendnet … Vsekakor pri brezžični funkciji zahtevajte podporo standardu 802.11n in obvezno sistem več anten MIMO. V zadnjem letu smo videli tudi prve naprave, ki delujejo v 5 GHz območju in prek tega ponujajo hitrosti, sicer rezervirane za 802.11n. Iz testov nismo opazili, da bi dosegle bistveno večjo pokritost ali da bi bile opazneje hitrejše kot predhodniki, so pa pogosto precej dražje. Predlagamo, da ne zapravljate po nepotrebnem.
Kakorkoli že, tak ali drugačen usmerjevalnik bomo v domačem omrežju vsekakor potrebovali. Navsezadnje je to lahko tudi star PC z več omrežnimi vmesniki in ustreznim namenskim programom. Res pa je, da v novejših oblikah priklopov pri nekaterih ponudnikih interneta (recimo VDSL in predvsem optični priključki), koncept modema že ukinjajo, in naprava, ki jo dobimo skupaj z sklenitvijo razmerja, je pogosto že osnovni usmerjevalnik …
PO ČEM BOMO VOZILI BITE IN BAJTE
Po tleh s kabli
Za povezovanje naprav bomo potrebovali kable (tudi pri brezžičnih napravah bomo še vedno potrebovali vsaj enega). Sodobna omrežja so sestavljena po načelu zvezdne topologije in za izgradnjo uporabljamo medij 10BaseT/100BaseT in 1000BaseT (gre za 8-žilni kabel oziroma za štiri parice, ki so ovite s plastičnim ovojem, brez dodatne zaščite – od tu ime UTP (Unshielded Twisted Pair); konektorji pa imajo ploščat priključek, ki je podoben, a malce širši od klasičnega euro telefonskega, in identičen kot pri ISDN - RJ-45).
Pazljivi bodite tudi na tip kabla, saj v svetu ethernetnih omrežij obstajata dve vrsti. Ločita se po povezavah žičk v priključkih. Kabel, ki ima žičke na obeh straneh zvezane v istem vrstnem redu, se imenuje ravni kabel (straight-thru). Namenjen je povezavi aktivnih naprav s pasivnimi; medtem ko se kabel, ki ima nekaj žičk (1:3, 2:6) medsebojno obrnjenih, imenuje prekrižani kabel (cross-over) in je namenjen za povezovanje dveh pasivnih oz. aktivnih naprav – največkrat to pomeni povezavo mimo razdelilnika. Ker imajo vse omrežne kartice ter vrata na stikalih in razdelilnikih ustrezne svetlobne oznake, lahko preverimo, ali smo uporabili pravilni tip kabla, tako da delujoči napravi povežemo in preverimo ali LED- dioda, ki označuje povezavo na fizičnem nivoju (carrier detect), sveti. Novejša omrežna oprema sama zazna priključen tip kabla in se prilagodi, da dela z obema.
Na voljo imamo več tipov in kakovostnih ravni kablov. Če želimo prenosne hitrosti 10 ali 100 Mb/s, lahko uporabimo tudi najcenejši kabel kategorije Cat5. Za doseganje gigabitnih hitrost pa moramo poseči po kakovostnejšem kablu Cat5e (ki je danes praktično edini, ki ga je moč kupiti, saj je cenovno podoben Cat5) ali precej dražjem Cat6. Uporaba kabla zahtevane kategorije ter navedenih žil še ne pomeni, da bo povezava delovala. Električni signal je prek bakrenega kabla podvržen izgubam in popačenjem, zato je (celotna) dolžina povezovalnega kabla med napravami z ethernetnim vmesnikom 10/100baseT omejena na največ 100 m. Za večje razdalje moramo električni signal ojačiti.
Vse parice znotraj UTP-kabla so enakovredne, prav nič pa nas ne stane, če kable pravilno uporabljamo - vsaj v skladu z enim od standardov (EIA/TIA 568A, EIA/TIA 568B). Če kable delamo sami, priključek namestimo na kabel tako, da del priključka, ki ga stisnemo, pride na omot kabla, in ne neposredno na žile. Tako dosežemo tudi ustrezno mehansko zaščito posameznih parov znotraj kabla. Vse žile morajo biti tako dolge, da pridejo »do konca« priključka. Električni tok teče ne glede na obliko/zavitost kabla, kljub vsemu pa velja za priporočilo, da naj ethernetni kabli ne bi bili pod ostrimi koti. Pri trdih žilah, kjer obstaja nevarnost »lomljenja« posamezne žile, je zato smiselno tovrstne kable dobro mehansko pričvrstiti oziroma uporabiti mehke kable.
Po zraku brezžično
Brezžično krajevno omrežje (Wireless Local Area Network – WLAN, znano tudi kot Wireless Fidelity – Wi-Fi) je fleksibilen sistem za podatkovne komunikacije, ki za prenos podatkov uporablja radijske frekvence. Leta 1997 je skupina za standardizacijo IEEE sprejela standard 802.11, ki je bil tudi prvi brezžični standard. Danes praktično omenjamo le še izvedenki 802.11g in 802.11n (v ZDA tudi 802.11a). Starejši 802.11g deluje v frekvenčnem območju 2,4 GHz in dosega hitrosti 54 Mb/s, 802.11n pa z izrabo dvojnih kanalov na istem frekvenčnem območju obljublja do 300 Mb/s ter hkrati še desetkrat večjo pokritost oz. doseg. Pri nakupu brezžične dostopne točke svetujemo izbiro take, ki uporablja napredno tehnologijo anten MIMO. Poseganje po novitetah, kot je recimo naprava, ki podpira celoten venček – od 802.11a/b/g/n – je, če imate vse odjemalce le 802.11g, odveč.
Odjemalci se privzeto povezujejo na dostopno točko, ki je zvezdišče oziroma posrednik med komunikacijo različnih naprav. Pogosto služi tudi kot most do žičnih omrežij (recimo povezuje brezžično priključene prenosne računalnike do ostalih računalnikov, priključenih na stikalo usmerjevalnika), prav tako pa ponuja pot v svet.
Ker se brezžično omrežje razteza drugače od žičnega, lahko brezžični dostop, namenjen dnevni sobi, zelo hitro ponuja povezljivost tudi sosedom in na parkirišču za hišo. Zato je treba razmisliti o varovanju dostopa in podatkov. Osnovni vdelani mehanizmi šifriranja prometa so po standardih WPA in WPA2 (WEP ni več varen). Lahko pa v napravo vpišemo tudi dovoljene MAC-naslove.
Če želimo zagotoviti spodoben nivo varnosti, je treba vse varnostne rešitve omrežne opreme dopolniti z ustreznimi varnostnimi ukrepi, podobnimi tistim iz žičnih omrežij – zaščita z gesli, nadzor nad dostopom do datotek, šifriranje vseh kritičnih podatkov na trdih diskih računalnikov ...
Če stanujete v večjem stanovanju ali celo hiši, kjer je širokopasovna linija na enem koncu, vaš računalnik in kotiček, kjer »potrebujete« internet, pa seveda na diametralno drugem, potem je prav brezžična povezava odrešilna bilka, ki vam bo prihranila zamero pri ženi ali drugih sostanovalcih, ko bi se spravili polagati kabel in vrtati zidove, strope ter zasedati kote in spotikati otroke s kabli … A pozor – brezžična povezava ni sveti gral, saj lahko pri motnjah, predvsem na večjo razdaljo ali prek več sten, prihaja do prekinitev linije. Zato preizkusite najboljšo lokacijo za dostopno točko – naj bo vsaj meter stran od zidov, po možnosti v sredini območja, ki ga želite pokriti, preden jo dokončno namestite.
Električni vodi
Po velikem zanimanju, ki ga je tehnologija vmesnikov HomePlug PLC vzbudila ob svojem prihodu, se zadnje leto zdi, da je navdušenje splahnelo. Tako kot druge tehnologije je tudi ta preživljala nekatere otroške bolezni, uporabniki pa tudi nikoli nismo dočakali obljubljenih hitrosti v praksi. A tovrstna oprema se lahko v domačem omrežju odlično dopolnjuje z drugimi rešitvami – seveda če vemo, kaj lahko od nje pričakujemo.
Prva generacija vmesnikov Powerline je obljubljala hitrosti 14 Mb/s, druga že 85 Mb/s, tretja in aktualna HomePNA 3.1 pa 320 Mb/s, kar naj bi bilo dovolj za prenos televizijskega signala HDTV. S tovrstnimi vmesniki (potrebujemo vsaj par) lahko premostimo del krajevnega omrežja prek »električne napeljave«. Vmesnika vključimo v poljubno vtičnico in vanj priključimo ethernetni kabel (za delovanje zadoščajo že tovarniške nastavitve). Povezava med dvema napravami je aktivna v nekaj sekundah. Povezave so zmeraj le med dvema, lahko pa imamo v enem omrežju več parov, ki uporabljajo ločene frekvence napeljave.
Tipične hitrosti, ki smo jih dosegali so se gibale okoli 8–10 Mb/s za naprave prve generacije (še vedno so v prodaji in so najcenejše) ter med 20 in 40 Mb/s za najnovejšo generacijo. Težava je, da takoj, ko je en vmesnik priključen na vtičnico ene faze, drugi pa na drugi fazi (česar seveda ne moremo vedeti, dokler ne preizkusimo), hitrosti drastično padejo. Če je poleg tega v električnem omrežju prisoten še močan potrošnik (stroji), hitrost zaradi šuma dodatno pade. Cena teh naprav je glede na brezžične rešitve nekonkurenčno previsoka.
Moj mikro, november 2008 | Jaka Mele
