Najlepša stvar domačega omrežje je fleksibilnost, saj ga lahko po potrebi in z minimalnimi stroški in posegi širimo, nanj priklapljamo več naprav in podobno.
Čeprav lahko domače omrežje postavimo že z neposredno povezavo dveh računalnikov, bomo danes zaradi dosegljivih poceni malih usmerjevalnikov, ki jih večina tako ali tako že ima in ti imajo praviloma vdelano tudi štirivratno stikalo, to storili preprosteje. Usmerjevalniki nam zaključujejo širokopasovno povezavo – če to še vedno zaključujete z zaganjanjem programa za vzpostavitev povezave ADSL v računalniku, vam predlagamo, da za investicijo dobrih 50 evrov kupite enega in tako povečate svojo varnost ter si poenostavite delo, morda pa z njim še vstopite v svet brezžičnega in žičnega krajevnega omrežja. Tako smo že na začetku v svetu preklopnega etherneta, ki dosega višje prenosne hitrosti in kjer je manj težav.
KAJ POTREBUJEMO
Zaradi preprostosti omrežja bomo kot sestavni in edini zahtevan aktivni del omrežne opreme vzeli usmerjevalnik. Več o primernih usmerjevalnikih in razlikah med njimi lahko preberete na naslednjih straneh, za zdaj je pomembno le, da ima ta tudi vdelano stikalo (po navadi ima ena vrata za priklop širokopasovne povezave proti modemu om štiri vrata za priklop lokalnih naprav) ter da ima funkcijo DHCP-strežnika. Če te funkcije nima, bomo morali vsaki napravi ročno določiti in nastaviti njen IP-naslov. To sicer zahteva malce več dela, a ima po drugi strani tudi prednost – saj se IP-naslov ne bo spreminjal in bo vedno isti. Seveda lahko isto dosežemo tudi z vdelanim DHCP-strežnikom, vnesti je treba le statične preslikave med MAC-naslovom naprave (računalnikove omrežne kartice) ter želenim IP-naslovom.
OSNOVE TCP/IP
Vsaka v omrežje priklopljena naprava namreč potrebuje svoj omrežni naslov, ki mora biti unikaten. Naslov se deli na omrežni del in del naprave. Kje je meja, določa omrežna maska (netmask). Meja se določa binarno, zato nepoznavalcem na pogled ne bo jasna. A poenostavimo – ker je IP-naslov sestavljen iz 32 bitov, te pa decimalno zapišemo kot skupek štirih števk (se pravi osem bitov v vsaki), vsaka torej od 0 do 255. Enako je z omrežno masko. Če je omrežna maska 255.255.0.0, to ob IP-naslovu 193.243.11.66 pomeni, da je 193.243 označuje omrežje, 11.66 pa napravo v tem omrežju; ali v naslednjem primeru z uporabniki najbolj znano omrežno masko 255.255.255.0 ob IP-naslovu 194.22.6.66 pomeni, da gre za omrežje 194.22.6. in napravo z naslovom .66 v njem. Za krajevno domače omrežje je pomembno le to, da so vse naše naprave znotraj istega omrežja (torej imajo isti prvi del IP-naslova in s tem tudi identično omrežno masko). Naprave na istem omrežju bodo lahko med seboj komunicirale neposredno, z napravami v drugih omrežjih pa ne. Za pot do njih morajo namreč iti skozi tretjenivojsko napravo – usmerjevalnik. Zato v nastavitvah IP skoraj vedno najdemo tudi tretjo nastavitev (poleg IP-naslova in omrežne maske), in to je naslov IP- prehoda (gateway).
KAJ SE ZARES DOGAJA V USMERJEVALNIKU?
Ko je krajevno omrežje postavljeno, usmerjevalnik vsem priključenim napravam podeli lokalne IP-naslove, sam pa se na vratih WAN poveže z internetnim ponudnikom. V usmerjevalnik je za namen skupne rabe internetne povezave vdelana funkcija usmerjanja ter prevajanja naslovov NAT (Network Address Translation). Da bi vse delovalo brez težav, pa je obvezno, da so IP-naslovi naših naprav v domačem omrežju podeljene iz tako imenovanega prostora zasebnih IP-naslovov. Ker v večini primerov za našo povezavo v svet od ponudnika storitve dobimo le en IP-naslov (javni IP-naslov, s katerim se predstavljamo v internetu), je treba naprave v krajevnem omrežju nasloviti z zasebnimi IP-naslovi (10.X.X.X, od 172.16.X.X do 172.32.X.X ter 192.168.X.X). Tako naslovljene naprave se ne morejo pojaviti v internetu, in predvsem naslovni prostor 192.168.0.X, kjer z X naslovimo vsako napravo, je najbolj priljubljen za manjša krajevna omrežja.
Usmerjevalnik nato za vsak IP-paket, ki zapušča krajevno omrežje v smeri proti internetu, prevede naslov pošiljatelja (zasebni naslov) v naš javni IP-naslov. Vdelan prevajalni mehanizem si zabeleži ustrezno preslikavo, tako da zna ob povratnem prometu naslov spet ustrezno prevesti nazaj in tako zagotoviti dosegljivost. Efektivno lahko za en javni IP-naslov skrijemo več naprav z zasebnimi naslovi (kar se tudi največkrat dogaja ob deljenju internetne povezave), sistem prevajanja pa bo za ločitev prometa uporabljal multipleksiranje številk vrat (port) – govorimo o funkciji PAT (Port Address Translation). Kako zadevo dejansko izpeljati, pa je odvisno od potreb in želja.
TEŽAVE ALI DHCP NE DELUJE?
Na lokalna vrata usmerjevalnika z ustreznimi kabli (več o tem na naslednjih straneh) torej povežemo svoj računalnik in morebitne druge naprave. Naprave lahko priključite tudi medtem, ko delujejo (odvisno od tipa naprave ta morda ne bodo dobila IP-naslova, ki ga potrebuje za komunikacijo po omrežju). Če naprava naslova od usmerjevalnika ne dobi tudi po ponovnem zagonu, v njenih nastavitvah omrežja (pri računalniku z Windows jih najdete prek Start, Nadzorna plošča, Omrežne povezave, desni klik na pravo povezavo – Ethernet Connection 1, iz menija izberite Lastnosti, nato v mapi Splošno v sredinskem delu poiščite Internet Protocol (TCP/IP) in kliknite Lastnosti. Preverite, ali sta obe nastavitvi na kartici Splošno nastavljeni na »Samodejno pridobi IP naslov«. Če sta in prek DHCP vseeno ne dobimo naslova, tu ročno nastavimo IP-naslov, omrežno masko in IP-naslov prehoda ter DNS-strežnik (podatek dobimo od svojega ponudnika interneta – se razlikujejo –, za preizkus pa lahko vnesete IP odprtega Arnesovega DNS-strežnika, 193.2.1.66).
Kako hitro preveriti IP-naslov
V vseh sistemih Windows lahko hitro preverimo omrežne nastavitve s programom ipconfig. Odpremo DOS okno (Start, Zagon, cmd) ali (Start, Run, Command.com na starejših Windows sistemih), nato pa v njem napišemo ipconfig /all. To nam bo prikazalo podrobne podatke o vseh omrežnih vmesnikih. Med drugimi lahko tu poleg IP-naslova naprave, IP- maske ter IP-prehoda najdemo še fizični naslov omrežnega adapterja (MAC) ter naslove DNS-strežnikov. Če IP-naslov ni nastavljen, lahko poskusimo z ukazoma ipconfig /release in nato ipconfig /renew sprožiti novo zahtevo proti DHCP-strežniku za dodelitev naslova. Če to ne deluje, najverjetneje računalnik ne doseže usmerjevalnika (preverite kable) ali pa v njem DHCP-strežnik ni zagnan ali nastavljen (povežite se z usmerjevalnikom in preverite nastavitve). Ko dobimo IP-naslov, lahko s programom PING preverimo, ali dosežemo druge naprave v omrežju. Recimo izvedemo »ping 192.168.10.1.« oziroma IP zamenjamo z naslovom našega IP-prehoda. Ko enkrat pridemo do tega, pa poizkusimo še z javnim IP-jem, recimo 193.2.1.66.
VEČ SOČASNIH UPORABNIKOV INTERNETA
Nekateri ponudniki omogočajo, da s stikalom na ADSL-modem povežemo kar dva ali celo do štiri računalnike, ki bodo lahko vzpostavili neposredno povezavo v internet. V računalnike je treba naložiti ADSL-gonilnike (za zaključevanje seje PPPoE – in prijavo do ponudnika interneta z uporabniškim imenom in geslom) in modem bo obema ali celo več omogočil povezanost v internet. V tem primeru operater naročniku za vsako tako vzpostavitev povezave dodeli nov IP-naslov, vendar je to zgolj izjema, in ne pravilo, ki bi ga opazili pri vseh ponudnikih interneta. Povprašajte ponudnika, koliko sočasnih povezav omogoča. Če vaš internetni ponudnik ne ponuja več sočasnih povezav, je edina rešitev postavitev krajevnega omrežja in skrivanje praktično neomejenega števila računalnikov ali naprav za usmerjevalnikom.
ALI RES POTREBUJEMO USMERJEVALNIK?
Če je vse, kar želimo od domačega omrežja, povezava dveh ali več računalnikov v internet prek ene internetne povezave, in nič več (deljenje datotek med računalniki), je možno zadevo izvesti brez namenskega usmerjevalnika. Za deljenje internetne povezave tako uporabimo kar primarni računalnik, torej tega, ki ima povezavo ADSL/kabel oz. kjer imamo nameščen modem. Ker je računalnik sam že del interneta, je treba vanj namestiti le še dodatno omrežno kartico (morda pa imate dve že na matični plošči?), na njej nastaviti zasebni IP-naslov krajevnega omrežja, ter jo preko križnega ethernetnega kabla priključiti na drug računalnik (kjer je treba prav tako nastaviti IP-naslov, ki sodi v isto zasebno omrežje); ali pa jo priklopiti na razdelilnik krajevnega omrežja (stikalo). V računalniku, odvisno od operacijskega sistema, nastavimo usmerjanje med napravami (Windows XP – Skupna raba internetne povezave) ter določimo pravila prevajanja. Obstaja tudi več programov, s katerimi je to moč nastaviti lažje in preglednejše. Slabost tega pristopa je ta, da mora biti računalnik vklopljen vedno, ko želijo druge naprave in računalniki iz krajevnega omrežja povezljivost v internet. Zato glede na cene usmerjevalnikov, ki so tudi pod 50 evri, hkrati pa ponujajo velike izboljšave predvsem glede varnosti, predlagamo, da take scenarije čim prej opustite.
Moj mikro, november 2008 | Jaka Mele
