Načeloma je že najšibkejša grafika omenjenih proizvajalcev vsaj dvakrat boljša/zmogljivejša od katerekoli Intelove. Močnejše modele spoznamo po tem, da imajo več lastnega, namenskega video pomnilnika (128, 256 in celo 512 MB) in da je številka modela višja (recimo ATI Radeon Mobility X600, X1600, X2300, 3430, 3470, 3650, 4330, 4550, 4650, 4830, 4860, 4850, 4870; Nvidia GeForce 7200M, 7600M, 8200M, 8400M, 9200M, 9300M, 9400M, 9500M, 9600M ...). Modeli v krepkem tisku so trenutno aktualni.

Seveda z novejšim in močnejšim modelom raste tudi cena prenosnika (in počasi pada avtonomija – čas delovanja prenosnika z baterijo). Pazite, da grafika strojno podpira grafično knjižnico DirectX 10 (čeprav konec leta prihaja že DirectX 11, a na trgu pred jesenjo ne bo nobene grafične kartice, ki bi ga podpirala). Vse naštete ga. Predvsem pa ne nasedajte prepričevanjem prodajalcev, da Intelova »nova«, dobro leto dni stara grafika GMA HD4500 tudi podpira DirectX 10 – ja, saj v teoriji ga res, a zmogljivost grafike bo v zahtevnejših igrah v ločljivosti zaslona omogočila kvečjemu deset osvežitev slike na sekundo (za normalno, nemoteče gledanje pa jih potrebuje človeško oko vsaj 25–30). Res je, da za blu-ray in druge HD-video vsebine v primerjavi s predhodniki Intelov GMA4500 te zdaj dekodira zadovoljivo, a močnejši grafiki ATI in Nvidia še vedno veliko bolje – v smislu da je treba osrednjemu procesorju računalnika delati manj, kar pomeni energijsko učinkovitejše delo in daljšo avtonomijo. To nam je pomembno, ko smo na večurnem letalskem letu in želimo pogledati film ali dva do konca!

Zanimiva možnost so tudi hibridne grafike, ki združujejo energijsko varčno 2D-grafično jedro in močnejše 3D-jedro. S tem je prenosnik večino časa zelo energijsko varčen, a ko poženemo igro ali HD-video, pri procesiranju priskoči na pomoč tudi prej neaktivno 3D- jedro, ki zagotovi dobro izkušnjo, nato pa se spet izključi. To možnost, jo imenovano Hybrid SLI, ponujajo Nvidiini grafični nabori zadnjega leta – tisti z oznako 9M (9200M, 9300M, 9400M, 9500M, 9600M ...).

DOMA ALI NAOKROG?

Če bo prenosnik neprestano z vami, na poti v službo, šolo, faks ali za delo na terenu, potem sta izrednega pomena teža in trajanje baterij oziroma njegova avtonomija. Seveda že fizika narekuje, da sta si kriterija obratno sorazmerna. Večjo baterijo ko ima prenosnik, težji je. Edina izjema od tega pravila je tehnološki preboj – uporaba novih/novejših tehnologij baterije (kar daje višjo kapaciteto ob manjši teži) ali platforme (nižja energijska poraba), obema pa je skupna višja cena.

Če torej želimo imeti majhen oziroma predvsem lahek prenosnik z dolgo avtonomijo, potem moramo biti pripravljeni to plačati. Če oboje definiramo kot težo okoli 1,5 kg in baterijo z avtonomijo vsaj 6 ur, kaj hitro ugotovimo, da se v ta razred uvrščajo predvsem poslovni prenosniki, kar poenostavljeno pomeni ceno okoli 1500 evrov (do 2500).

Seveda lahko pristanemo tudi na kompromise. Cenovno dokaj nizko uvrščeni so netbooki – mali prenosniki tipa Eee PC (torej poceni ultraprenosniki), ki imajo sicer počasnejši procesor, manj pomnilnika, manjši disk, izključno le patetično Intelovo grafiko ter majhen, 7- do 10-palčni zaslon (roko na srce, 10-palčni bi že utegnil biti uporaben za širši krog uporabnikov). Njihova teža se giblje med 1 in 1,5 kg, z močnejšo baterijo (pogosto za doplačilo) pa ponujajo 4–6 ur avtonomije. Cenovno se taka rešitev giblje med 300 (7-palčni) in 600 evri (10-palčni).

A če želimo ostati pri polnokrvnem prenosniku, bomo najverjetneje izbirali med modelom z zaslonom med 12 in 15 palci. Prav v razredu 12- in 13-palčnežev se utegne jeseni ponudba povečati, saj netbooki rastejo predvsem v zaslon, in kar nekaj zanimivih modelov je že napovedanih (Lenovo obljublja celo model s procesorjem VIA). Če nam je pomembna velikost zaslona, bodo tu najzanimivejši modeli z diagonalo okoli 13 palcev, katerih teža se giblje pod 2 kg, a ponujajo avtonomijo le med 3–4 ure. Z dokupom dodatne baterije za avtonomijo do 6 ur pa se teža takoj povzpne in pogosto preseže 2 kg.

Po drugi strani pa je moč najti prenosnik z dolgo avtonomijo (mnogo proizvajalcev ponuja izbirno drugo baterijo, ki jo nataknemo na spodnjo ali zadnjo stran prenosnika ali pa z njo nadomestimo optično enoto/DVD v prenosniku). Cena dodatne baterije je v povprečju okoli 100 evrov, skupna avtonomija pa se v večini primerov dvigne preko 6 ur oz. pri posebej optimiranih prenosnikih 8–10. Lanskoletna tekmeca v avtonomiji HP in Dell sta presegla 16–18 ur, vendar izdelka nista prišla na police, vsaj množično ne.

Kot vidimo, je lažje in ceneje kupiti tak prenosnik, če se osredotočimo le na eno stran enačbe. Kaj vam je pomembnejše – nizka teža ali dolga avtonomija?

Mimogrede še ena na mobilni prenosnik vezana misel. V prenosnikih večinoma še vedno najdemo mehanske trde diske. Ti so seveda izredno občutljivi na tresljaje, padec prenosnika na tla pa jih v večini primerov trajno uniči. Zato se v zadnjih dveh letih predvsem v prenosnikih, ki so veliko na poti, uveljavljajo novi SSD-diski (solid state drive), ki temeljijo na bliskovnem pomnilniku. Ti so na tresljaje in udarce neobčutljivi in tako veliko primernejši za vsakdanje življenje na cesti. So pa ta hip še dražji (in z nižjo kapaciteto) od klasičnih. A spet – kaj vam je pomembnejše?

PRIMARNI ALI SEKUNDARNI?

Če bo prenosnik vaš osnovni in edini računalnik, potem priporočamo, da je njegova konfiguracija močnejša in zmogljivejša. Prej ali slej boste namreč prišli navzkriž z novimi zahtevnejšimi aplikacijami, ki bodo prenosnik izkoristile do konca.

Sicer se sliši banalno in morda tu ni pravo mesto za omembo, a že nadgradnja operacijskega sistema se je za prenosnike izpred nekaj let izkazala za veliko težavo (prehod z Windows XP na Visto). Po prvih testiranjih se stvar z Windows 7 sicer ne bo ponovila, a pravljici o tem, da bo sedmica delala hitreje kot XP tudi v starih, podhranjenih prenosnikih, prosim ne nasedajte.

Kaj mislimo s tem da mora biti »konfiguracija močnejša«? Če je prenosnik vaš edini računalnik, potem je dobro imeti kakšno možnost razširjanja funkcionalnosti. V ta namen imajo prenosniki razširitvene reže – včasih PCMCIA, zdaj ExpressCard. S tako režo lahko v prenosnik dodamo dodatke, kot so omrežne kartice, 3G-modeme, TV-sprejemniške kartice ter še mnogo razširitvene periferije.

Nekaj pozornosti namenite tudi kapaciteti trdega diska. Prav v avgustu so proizvajalci (z WD-jem na čelu) tudi v diskih velikosti 2,5 palca dosegli kapaciteto 1 TB (1000 GB), kar pomeni, da velikih omejitev tudi v prenosnikih ni več. Kljub temu v cenovno nižjem razredu največkrat najdemo 250–320 GB diske, ki se ob hitrih širokopasovnih pipicah in torrentih hitro zapolnijo.

Zmogljivost prenosnika določata še centralni procesor in pomnilnik. Priporočljivo je, da je prvi dvojedrni (večje ko imate potrebe, hitrejši naj bo, a za samo odzivnost sistema je že katerikoli dvojedrni boljši od starejših enojnih). V celotnem procesu izbiranja prenosnika in komponent je vsaj ena stvar preprosta. Pomnilnika velja ob trenutnih nizkih cenah vedno izbrati 3–4 GB, in ne manj. Zakaj? Razlika med 1 in 4 GB je danes okoli 35–80 evrov (odvisno od tipa pomnilnika), razlika v odzivnosti in delovanju računalnika pa je ogromna. Poleg tega ne nasedajte prodajalcem, ki vam obljubljajo da lahko prenosnik z 1 ali 2 GB pomnilnika nadgradite do 4 GB. Pogosto imajo prenosniki namreč le eno dosegljivo razširitveno režo, in prodajalci v stare modele s pol GB pomnilnika vanjo dodajo še pol GB, kar pomeni, da prenosnik ni razširljiv do 4 GB, temveč le do 2,5 GB (ali pri prenosnikih z osnovo 1 GB do 3 GB). Nakup modela z 4 GB je zato zelo smiseln – še zlasti če boste nanj naložili 64-bitni operacijski sistem (več o tem pozneje v članku o programski opremi) in če imate integrirano grafiko, ki si pomnilnik sposoja od sistemskega. Dejstvo je, da vsi procesorji zadnjih dveh let podpirajo 64-bitni nabor ukazov, tako da glede tega težav ni!

Če proračun res ni popolnoma omejen, si, prosim, za primarne prenosnike ne kupujte poceni netbookov z 10-palčnimi zasloni. Ne le da boste naprezali oči, celo nobenega filma ali družinskih digitalnih fotografij ne boste mogli pogledati tako, kot se spodobi.
Pred leti so imeli skoraj vsi prenosniki izhod S-video za priklop na televizor. Danes je prenosnikov z izhodom S-video manj, a vse več prenosnikov ima izhod HDMI. Prek tega najlažje prenesemo sliko na (ploščate) televizorje, kjer si lahko ogledamo karkoli na bistveno večjem zaslonu. Bodite pozorni na TV-izhod, saj vam bo ta verjetno pogosto prišel prav. Dodatno bodite pozorni tudi na vrata za priklop zunanjega monitorja. 24-palčni monitorji danes stanejo okoli 200 evrov – zakaj ne bi na domači mizi prenosnik priklopili na velik monitor in delali tako udobno kot z namiznikom? Le malo prenosnikov ima izhod DVI, skoraj nobeden prihajajočega DisplayPorta. Večinoma jih še vedno prisega na analogni VGA (a tudi ta bo za silo dober).

Tudi omreženje je pomembno. Zato v primarnem prenosniku težite h gigabitnem ethernetnem vmesniku (če bo treba prenašati večje količine podatkov, boste pripravljeni), ter podpori hitremu brezžičnemu omrežju – 802.11n. Starejša in počasnejša različica 802.11g (in še starejša b) je dandanes že redkejša, saj oprema 802.11n ponuja nekajkrat hitrejše prenose, in to ob daljšem dometu. Zato je 802.11n praktično obvezen, če se boste z wi-fijem sploh ukvarjali. Ko smo že pri omreženju – internet prek mobilnih omrežij je vse bolj priljubljen in nekateri prenosniki že imajo integriran 3G-modem. To je še posebej praktično, če naš prenosnik nima razširitvene reže, saj bi sicer s 3G-modemom zasedali enega od (navadno le treh) USB-mest, ki ob priklapljanju zunanje miške, tipkovnice in kakšnega USB-diska hitro postanejo redke dobrine!

Od malenkosti, ki bodo prišle prav pri vsakodnevnem delu z računalnikom, naj omenimo bralnike pomnilniških kartic (več v enem, SD, MMC, xD, CF...), DVD-zapisovalnik ali v večjih prenosnikih z 16 : 9 zaslonom celo bralnik blu-ray (za filme), spletno kamero za vse pogovore prek interneta (Skype) ...

DODATKI IN RAZŠIRITVE

Če načrtujete imeti prenosnik dlje časa, potem povprašajte trgovca po podaljšani garanciji. Pogosto jo ponujajo, nekateri vanjo dodajajo celo razne zavarovalniške bonuse (politje, kraja, uničenje s padcem ...), v vseh primerih pa si lahko zagotovite do 5 ali celo 6 let brezskrbnega življenja z digitalnim spremljevalcem, in to za zelo sprejemljivo doplačilo (do 100 evrov).
Običajna garancija na prenosnike, kupljene v Sloveniji, je namreč 1–2 leti (eno leto za pravne, dve za fizične osebe). A skoraj vsi proizvajalci dajo na baterijo bistveno krajšo, le 6-mesečno garancijo.

KDAJ KUPITI?

Septembra bodo mnogi trgovci ponujali tako imenovane akcije in popuste »back to school«, in to je (tudi v tujini, morda tam še bolj) dobra priložnost za nakup nove strojne opreme. Naslednje vroče obdobje se začne v drugi polovici novembra, ko se že začenja novoletno-božična prodajna sezona.