Napotki, kako se zaščititi pred tehnološkimi napadi, so že dolgo znani, večkrat omenjeni, suhoparni, vendar je v njih logika, pa čeprav občasno mislimo, da so namenjeni le marketingu antivirusnih izdelkov. V javnosti, predvsem pri zagovornikih sistema Linux – mimogrede, ste opazili, da se zadnje čase o Linuxu ne govori več toliko, kot se je pred leti –, se tudi pojavlja trditev, da je sistem Windows nevaren. Pa ni oziroma je nevaren toliko kot vsak drug zapleten sistem. Več ko ima sistem programskih vrstic, več je v njih napak in več programskih hroščev, ki jih spletni kriminalci najprej odkrivajo, nato pa omejeni čas izkoriščajo. Dokler niso zakrpani oziroma dokler širjenje novih škodljivih kod ne ustavijo antivirusni programi.
• Poskrbite, da so operacijski sistemi in vsi programi vedno posodobljeni. Zakaj je to pomembno, smo zapisali že v uvodu. Posodobitve 'zakrpajo' tudi najbolj nevarne varnostne pomanjkljivosti, kar pomeni, da jih škodljive kode ne morejo več izkoristiti za vdor v računalnik. Prav varnostne luknje so najpogostejši način vdorov škodljivih kod, zato hekerji nenehno pregledujejo najbolj priljubljene operacijske sisteme in programe ter v njihovih kodah iščejo napake oziroma dele, ki jih lahko izkoristijo sebi v prid.
• Uporabljajte zadnjo različico brskalnika. Brskalniki so vstopna vrata za vdor škodljivih kod, ki računalnik napadejo z okuženih spletnih strani. Zato je pametno uporabljati zadnjo različico brskalnika, saj ima ta zakrpane pred njeno izdajo odkrite varnostne pomanjkljivosti. Na dolgo in počez se lahko pogovarjamo, kateri brskalnik je najboljši, glede varnosti pa ni dileme. Najbolj varen je Googlov Chrome, tudi Firefox ni slab, ostali pa so zadaj.
• Močna in predvsem različna gesla. Prvo načelo je, da ne uporabljajte enakega gesla za več storitev, temveč imejte za vsako storitev drugo geslo. Prvo, kar bo spletni kriminalec naredil po uspešnem vdoru v enega od vaših spletnih računov, bo to, da bo poskušal s pridobljenim geslom vdreti še v druge. Drugo načelo pa je, da uporabljajte močna gesla. Zelo preprosto. Geslo mora biti takšno, da si ga uporabnik hitro zapomni, a da ga ni mogoče enostavno uganiti z metodo socialnega inženiringa.
• Čim manj uporabljajte USB-ključke. Škodljive kode se širijo prek spleta, pa tudi prek podatkovnih nosilcev, v prvi vrsti prek USB-ključkov. Težko smo prepričani, da ni kakšna škodljiva koda nanj že nameščena, ko ključek od koga dobimo, oziroma je že na ključkih neznanih izdelovalcev, ki jih poceni kupimo prek spleta.
• Pazite na priponke. Vemo, da se v priponkah elektronske pošte lahko skriva škodljiva koda, a še vedno jih občasno odpiramo, ne da bi pomislili, kaj se nam lahko pripeti. Pozorni moramo biti tudi na priponke, ki so v sporočilu prijatelja, saj se je lahko ta okužil, škodljiva koda pa je samodejno razposlala elektronsko pošto vsem stikom, ki jih je ta imel v imeniku.
• Pazite v javnih omrežjih. Javna brezžična omrežja so super, ker nam omogočajo brezplačni dostop do interneta, vendar so nevarna. Ne predlagamo, da jih ne uporabljate, pač pa da, ko ste priključeni v njih, ne počnete stvari, ki bi vam lahko škodile. Nič bančništva, nič spletnega nakupovanja in podobno problematičnega prek javnih omrežij.
• Namestite varnostni (antivirusni) program. Na voljo imate brezplačne in plačljive, ki običajno ponujajo nekaj več, morda nekoliko bolj široko polje ščitenja. Vsekakor pa je vsak varnostni program boljši, kot tega sploh ne imeti. Največja napaka, ki jo lahko storite, pa je, da po namestitvi varnostnega programa mislite, da ste zdaj varni. Popolne varnosti v spletu ni!
Moj mikro, November December 2012 | Marjan Kodelja |
