Seveda ostaja veliko vprašanje, kaj kupiti. Najprej osebna ugotovitev. Pred nekaj meseci sem si kupil iPod nano. Razmišljal sem sicer o Touchu, a so me prepričali nižja cena, integrirana kamera in predvsem majhnost. Predvajalnik sem uporabil samo nekajkrat, kar precej ur pa sem z njim preživel pred računalnikom in ga raziskoval, razširjal, kupoval spletno glasbo ... Na koncu sem prišel do sklepa, da mi morda malo »brez zveze« leži na mizi odličen prenosni predvajalnik, če pa med tekom po zvočniku poslušam (pretočno iz interneta) glasbo preko svojega BlackBerryja, ki mi sočasno še riše pot z vgrajenim GPS- sprejemnikom. Tudi nanovo videokamero sem uporabil samo nekajkrat, rezultati so bili res bedni (video v slabi notranji svetlobi ni dober). Torej zgrešen nakup.
Povsem drugače bi bilo verjetno z iPod Touchem. Vgrajena wi-fi povezava omogoča, da ste v dometu svoje dostopne točke WLAN neprestano v internetu, imate dostop do e-pošte, Facebooka, na njem lahko zelo luksuzno pregledujete slike ... Skratka, imate kaj početi, pa čeprav v fotelju, v postelji ali na stranišču. Predvsem pa je poleg res univerzalnega medijskega predvajalnika (ja, video se da na tem zaslonu že spodobno gledati) na voljo neverjetno veliko aplikacij, ki širijo njegovo funkcionalnost.
Vsem Applovim iPodom pa je skupno še nekaj. Po nakupu vas proizvajalec ne bo zapustil prepuščene same sebi. Poprodajne storitve in podpora so odlične, in čeprav za večje nadgradnje programske opreme Apple zaračunava nekaj deset dolarjev, to pomeni, da dobite vse nove funkcije (odvisno od strojne platforme), ki jih dobijo tudi povsem novi predvajalniki. Odlično!
Kaj je MP3 in kako deluje?
MPEG-1 Audio Layer 3, pogosteje imenovan MP3, je digitalni zapis zvoka, ki uporablja mehanizem stiskanja z izgubo podatkov. Gre za skupni avdio format za shranjevanje zvočnih posnetkov, kot tudi de facto standard kodiranja za prenos in predvajanje glasbe v digitalnih medijskih predvajalnikih.
Čeprav algoritem izgubi nekatere podatke, je posnetek ob reprodukciji hkrati še vedno zelo blizu originalu oziroma preprosteje – ob stiskanju MP3 zaradi združevanja zgubi tiste podatke, ki naj bi bili zunaj zvočne zaznavne sposobnosti večine ljudi. Zaradi tega se je MP3 uveljavil kot kakovosten format z odličnim zvokom, a se, jasno ne uvršča v hi-fi razred, kot ga definirajo avdiofili.
Datoteka MP3, ustvarjena z uporabo povprečnih stiskalnih nastavitev – to je s hitrostjo vzorčenja 128 Kb/s – bo običajno dosegla okoli desetino velikosti izvorne datoteke (če jo neposredno presnamemo iz izvirnega avdio vira, recimo s CD-plošče). Seveda lahko poljubno spreminjamo hitrost vzorčenja in stiskanja ter tako dosežemo še manjše datoteke, kjer pa se opazneje spušča tudi kakovost reprodukcije.
Sestavni del datotek MP3 je tudi informacija ID3. Gre za metapodatke, ki so pripeti datoteki, največkrat pa v njih zapišemo podatke o glasbeni datoteki – recimo izvajalca, album, letnico in podobno.
iPOD ALI KAJ DRUGEGA?
Mislim, da je glede na vse do zdaj zapisano odgovor jasen. Če imate pametni telefon, potem ste svoje že opravili in imate odličen prenosni predvajalnik, ki je prav tako kot iPod z novimi nadgradnjami strojne kode in možnostjo nameščanja dodatnih programov nadgradljiv in bo imel iz dneva v dan več funkcionalnosti tudi glede medijskih zmožnosti.
Če pametnega telefona (še) nimate, pa premislite in izhajajte iz svojih potreb. Verjamem da so vas vse naštete funkcije, ki smo jih opisali v prvem delu članka, navdušile in »kupile« –prav zato sem nekaj vrstic višje navedel svojo izkušnjo. Ne prenaglite se.
Poleg Applovih rešitev je na voljo še vrsta drugih, ki osnovno funkcijo predvajanja medijskih datotek opravljajo odlično in so morda še bolj prenosni, zagotovo pa cenejši od iPodov. To je lahko že poceni predvajalnik iz košar supermarketa (najdejo se tudi modeli s 4 in z 8 GB pomnilnika). Od bolj znanih imen so tu še izdelki podjetja Creative Labs predvsem model Zen; pri nas so od osnovnih naprav zelo priljubljeni tudi izdelki Philipsa in SanDiskova linija predvajalnikov Sansa; na voljo je veliko Sonyjevih modelov. Ameriška glavna Applova tekmeca, Microsoftov Zune (in predvsem Zune HD) ter Dellov Pocket DJ pri nas nista na voljo. Prav tako se je na našem trgu v enem letu zmanjšala ponudba Samsungovih prenosnih predvajalnikov.
PRIHODNOST PRENOSNIH PREDVAJALNIKOV
Verjetno nas prej ali slej čaka integracija vseh funkcij v eno samo napravo. Samo vprašanje časa je. To se že dogaja predvsem pri mobilnih pametnih telefonih in fotoaparatih. Trenutno še samostojne digitalne napravice pa so prenosni predvajalniki vsebin in elektronski bralniki knjig. Ker imajo vsak svojo specifično uporabo in zahteve (recimo barvni zaslon za gledanje videa, ki ni prevelik za prenosno napravo, proti berljivemu e-črnilnemu zaslonu s čim nižjo porabo energije in velikosti ki teži proti A4), je jasno, da bo poenotenje prinesel šele napredek tehnologij. A barvni e-črnilni zasloni so že bili predstavljeni, prav tako smo videli malo napravo z zvitim e-črnilnim zaslonom, ki ga nato raztegnemo v polno velikost. Vse to bo v tem desetletju dozorelo in prineslo nove, zelo zanimive napravice. Zagotovo lahko napovemo le eno – Apple bo med njihovimi ponudniki.
Avtorska zaščita
V zadnjih letih, ko industrija pritiska ne le na pirate – razpečevalce tuje avtorske lastnine za lasten zaslužek – temveč tudi na ponudnike internetnih storitev in same uporabnike, je avtorska zaščita za izvajalce, založbe in tudi internetne trgovine čedalje pomembnejša. In tudi tu se pojavljajo razlike med formati in kodeki. Nekateri formati, podobno kot MP3 vsebuje metapodatke ID3, vsebujejo tudi informacije o upravljanju digitalnih pravic (DRM – digital rights managment).
Upravljanje digitalnih pravic (DRM) je splošni izraz, ki se nanaša na dostop do tehnologij nadzora, ki ga uporabljajo proizvajalci strojne opreme, izdajatelji in imetniki avtorskih pravic, da se omeji uporaba digitalnih medijev ali naprav. Včasih so zaščite preprečevale nepooblaščeno kopiranje, danes pa upravljanje z digitalnimi pravicami omogoča precej širša dejanja in nadzor podrobnosti, kaj se sme in kaj ne. Izdajatelj lahko tako omeji število predvajanj, prikazov, število kopiranih izvodov… Upravljanje digitalnih pravic pogosto vključuje kriptografijo in spletno aktiviranje. Upravljanje digitalnih pravic uporabljajo podjetja, kot so Sony, Microsoft, BBC in druga – in tudi mnogo drugih založb. Prav tako Apple, a le za »digitalno izposojo« medijskih datotek, pri prodanih datotekah pa je ni več. Upravljanje digitalnih pravic imajo mnogi za sporno, v najboljšem primeru.
Moj mikro, Februar 2010 | Jaka Mele |
