A to seveda ne gre in se ne izide. Zavedati se je trebam, da poceni ultraprenosniki niso za vsakogar. Sam bi izpostavil, da je prva ovira velikost tipkovnice in zaslona. Odpeljite se do ene izmed velikih trgovin, kjer imajo malčke razstavljene, in poskusite napisati na mali tipkovnici nekaj stavkov. Kar nekaj ljudi je prej zelo pozitivno mnenje v minuti ali dveh spremenilo v »pa saj to je samo igrača«, saj je bil premajhen računalnik zanje popolnoma neuporaben in bi zahteval počasno, premišljeno, natančno tipkanje, daleč od »računalnika. ki jih bo osvobajal in ga bi lahko uporabili kadarkoli in kjerkoli« ... Prav tako je treba preveriti, ali velikost zaslona ni prevelika ovira. Najcenejši prenosniki namreč gradijo okoli 7-palčnega zaslona, ki je za našo oceno za delo v okolju Windows ali v internetu neuporaben. Porekli boste, da so zasloni na mobilnih telefonih še manjši, pa vseeno na njih opravimo vraga in pol (še posebej zdaj, v časih HSDPA), a to je drugače. Na mobilniku lahko seveda naredimo vse, a le dokler je nujno. Prenosnik pa po drugi strani želimo uporabljati večkrat. Po drugi strani je za gledanje filmov, pa še to ne v dvoje, je 7-palčni zaslon morda dovolj – dokler ne boste brali podnapisov, seveda ...
Kot smo opisali na prejšnjih straneh, vsi proizvajalci prodajajo ali pa pripravljajo modele z 8,9- in 10- palčnimi zasloni. Ti pogosto ločljivost dvigajo že na 1024 x 600 ali celo 1280 x 768 – slednja je širše uporabna predvsem zaradi velikodušne širine prikaza, kjer odpade potreba po kakršnemkoli premikanju levo-desno, saj je povsod prikazana celotna širina. A vseeno ne pozabite, da večina to ločljivost uporablja na 19-palčnem monitorju in da so črke na 10-palčnem videti zelo, zelo drobne!
Če se ne morete odločiti, ali kupiti običajen poceni prenosnik ali poceni ultraprenosnik, razmislite o ceni. Cena se namreč pri modelih z 10-palčnim zaslonom že izenači in celo dvigne nad cene najcenejših prenosnikov, čeprav ti z izjemo teže in dimenzij ponujajo veliko več kot ultraprenosniki.
V vsakem primeru bo rdeča nit uporabe takega prenosnika zagotovo povezanost v internet, zato morda ni napačno razmisliti tudi o nakupu kartice 3G UMTS USB, ki jo ponuja kar nekaj slovenskih operaterjev. Pod okoljem Windows delujejo vsi, pred nakupom za različico z Linuxom pa preverite pri prodajalcu, saj je nameščanje nepodprtih modemov težaven in pogosto neuspešen proces.
ZA OTROKE, ŠTUDENTE IN POPOTNIKE
Eee bi v eni izmed najosnovnejših oblik priporočil le za otroško raziskovanje, študentsko delo in za popotnike, kjer res šteje vsak gram in kjer hkrati proračun ni osredotočen za IT-opremo. Seveda bomo tudi tu naleteli na težave, saj recimo otroško raziskovanje ni v materinem jeziku, a po drugi plati slike (ikone) povedo tisoč besed, poleg tega za Linux ni na voljo iger niti (slovenskih) poučnih programov. Seveda se stvar spremeni, če naložimo XP, a to za seboj potegne skoraj obvezno povečanje pomnilnika ter nato konstantno menjavo pomnilniških kartic ... Pravzaprav glede na uporabnost tipkovnice za drobnejše prste Eee in ultraprenosniki morda niso slaba izbira za žensko populacijo, še posebej če si drznemo predpostaviti, da so večinoma računalniško manj zahtevne uporabnice, zadovoljne z naborom aplikacij, ki jih uporabljajo, in se kategorično držijo daleč od iger ...
Dejstvo, ki ostaja neizpodbitno, je predvsem moč takega prenosnika. Ugotovili smo, da je ta precej nižja od česarkoli, kar ponujajo običajni prenosniki, zato velja predvsem zahtevnejšim uporabnikom, ki poganjajo več programov (četudi le pisarniških) sočasno, priporočiti kaj drugega, predvsem z morda dvojedrnim procesorjem in vsaj 2, če ne 4 GB pomnilnika.
Če vam je koncept poceni ultraprenosnika zelo všeč, obstaja še tretja možnost – nakup rabljenega. Od blizu poznam zgodbo uporabnika, ki je prek Ebaya naročil leto in pol star, rabljen IBM ThinkPad X40, in ga skupaj z dodatno baterijo, priključno postajo in poštnimi stroški ter carino (davkom) dobil za manj kot 450 evrov! Kar je glede na kakovost in vrednost opreme zagotovo odličen nakup.
A za nove uporabnike, ki s PC-jem še niso imeli veliko stika, ali pa za vse, ki ne potrebujejo veliko, bi zavoljo operacijskega sistema Windows XP in več vdelanega pomnilnika in diska ter zaradi večjih tipk in zaslona ter spodobne ločljivosti raje predlagali kakšnega izmed 10-palčnih modelov, kot je recimo MSI Wind! Za ceno 500 evrov vam ne bo treba menjati pomnilniških kartic, nadgrajevati pomnilnika, se ukvarjati s premalo prostora na SSD-disku, delovale pa bodo vse igre in programi, če le niso grafično prezahtevni. Cena ni pretirana. Je pa res, da za ta denar, če ne potrebujemo ultraprenosnika, dobimo že kaj večjega in močnejšega.
Moj mikro, September 2008 | Jaka Mele |
