Trdi disk
IBM je prvi trdi disk izdelal leta 1953, leta 1973 pa tako imenovani disk Winchester, ki se je tako imenoval po laboratoriju, v katerem so ga izdelali. Vpeljal je nekaj novosti. Sestavlja ga več vrtečih se magnetnih plošč, na katere podatke zapisujejo oziroma jih berejo bralno- pisalne glave, ki dobesedno lebdijo nad njim, mnogo bližje, kot je bilo to pri prvih diskih. Zato je bila gostota zapisov podatkov višja – s tem pa tudi kapaciteta diska (koliko podatkov spravimo nanj). Prvi IBM-ovi trdi diski so bili dragi, šele tehnologija Winchester pa je omogočila, da je ta kos opreme, ki je še danes bistveni del skoraj vsakega računalnika, začel svoj pohod med uporabnike.

Tranzistor
Če obstaja naprava, brez katere bi bilo naše življenje popolnoma drugačno, je to zagotovo tranzistor. Ni treba biti pameten za spoznanje, da brez tega ne bi bilo elektronskih naprav, s katerimi se srečujemo na vsakem koraku. Računalniki pa bi bili še vedno veliki kot hiša.

Televizijski modulator
Prvi hišni računalniki niso imeli VGA-izhoda in monitorja, temveč klasični analogni televizijski vtič. Šlo je za pretvorbo digitalnega signala, ki ga je razumel računalnik, v analogni signal, ki ga je razumel televizor. Zaradi tega smo si hišne računalnike lahko privoščili, so pa bili boji, ko smo hoteli programirati (ali igrati igre), starši pa so hoteli gledati poročila.

Ukaz »Undo«
Dva zaposlena pri IBM-u sta se domislila ukaza, ki bi stanje povrnil korak (ali več korakov) nazaj. Xerox je idejo razvil v kombinacijo pritiska tipk CTRL in Z. Skopaj z ukazi za kopiranje in lepljenje so to trije ukazi računalniku, ki so preprečili marsikatero manjšo »katastrofo«. Včasih si želimo, da bi ukaz Undo obstajal tudi v realnem življenju.

USB
Okoli leta 1990 so se okoli osebnega računalnika razmnožili kabli in nestandardni vmesniki. Skupina proizvajalcev se je povezala in leta 1996 predstavila prvo različico univerzalnega vmesnika za priklop zunanjih naprav – USB. En kabel, en priključek, za vse mogoče naprave.

UNIX
Unix je večopravilni računalniški sistem, ki ga lahko hkrati uporablja več uporabnikov. Leta 1969 ga je razvila skupina zaposlenih pri podjetju AT&T. V originalu je bil napisan v zbirniku, do leta 1973 pa v celoti »prepisan« v programski jezik C, kar mu je omogočilo razvoj in nameščanje v računalnike z različno strojno opremo. Večina današnjih operacijskih sistemov temelji na Unixu.

Usmerjevalnik
Usmerjevalnik je naprava, ki usmerja paketke podatkov v telekomunikacijskem omrežju. Domači uporabniki ga poznajo kot neugledno plastično škatlo, priključeno na kabel, prek katerega dostopajo v internet. A to so preprosti usmerjevalniki. Brez zmogljivejših ne bi bilo interneta, in zato so te naprave pomembne.

Virtualizacija
Ideja oblikovanja virtualnega računalnika znotraj pravega, je na prvi pogled brez smisla, vendar je povzročila manjšo revolucijo v podatkovnih centrih. Znano je bilo, da so bili strežniki redko v celoti izrabljeni in možnost virtualizacije je naprej rešila ta problem. Nato sta se z virtualizacijo zmanjšala poraba energijo v podatkovnih centrih in kompleksnost strojne opreme.

Virusi
Programska oprema, ki se sama reproducira, je v osnovi genialna ideja. Če je le ne bi izrabili za pisanje virusov in drugih oblik škodljive kode, ki nam greni življenje vse od leta 1971, ko se je virus Creeper začel širiti v računalniških sistemih DEC PDP-10. Moderni virusi ostajajo nevidni, in dokler ne opravijo naloge, za katero so bili napisani, večinoma niti ne vemo, da so že okužili računalnik.

VoIP
Sinonim za VoIP (prenos glasu prek protokola IP) je Skype, tega pa je, kot je znano, letos za veliko denarja kupil Microsoft, pa čeprav je podjetje poslovalo z izgubo. Bistvo tega protokola pa ni v tem, da omogoča cenejše ali celo brezplačne telefonske pogovore prek interneta, temveč da sploh omogoča prenos govora v obliki toka podatkov. Govor je v osnovi namreč analogen, in ne digitalen.

Wi-fi
Če ne bi bilo brezžičnih omrežij, bi bili prisiljeni vedno delati v bližini kabelskega omrežja, tako pa smo dobili svobodo, z nastankom brezžičnih javnih omrežij, predvsem tistih brezplačnih, pa še možnost, da imamo dostop do interneta tudi kje drugje, in ne zgolj doma ali v službi. Prvi standard so predstavili leta 1985, razvoj pa je šel v smeri zagotavljanja višjih hitrosti prenosa podatkov. Pojavili so se že pozivi, naj bodo vsi lastniki gostoljubni in naj svoja omrežja odprejo naključnim mimoidočim, nekatera mesta pa so celotno svojo površino pokrilaz brezplačnimi omrežji wi-fi. V Ljubljani gre to počasi, če zanemarimo civilno omrežje Wlan Ljubljana.

Wikipedia
Če o nečem ne najdeš dovolj dobrih podatkov v Googlu, potem pogledaš, kaj o tem pravi Wikipedia. Mnogi so zaradi koncepta, da vsebino prispevajo uporabniki, ne glede na to, ali imajo doktorat znanosti ali dokončane tri razrede osnovne šole, dvomili o zanesljivosti podatkov. Izkazalo pa se je, da je na tem planetu milijone ljudi, ki so pripravljeni brati in popravljati napake, tako da sčasoma že zaradi verjetnostnega računa postanejo informacije verodostojne.

Windows
Nekateri pravijo, da je Windows nevaren sistem. Microsoft ima monopol na področju operacijskih sistemov za osebne računalnike. A vse to ni pomembno. V 89 odstotkih vseh računalnikih najdete eno od različic tega operacijskega sistema. In dejstvo, ki ga ne moremo zanemariti je, da je zaslužen tudi za hiter prodor osebnega računalništva med ljudi, in ne zgolj v podjetja. Tega preprosto ne moremo zanikati, ne glede na to, kaj si mislimo o Microsoftu.

Zasloni na tekoče kristale (LCD)
Danes so običajni, ni več hiše ali poslovnega prostora, kjer jih ne bi bilo vsaj nekaj. Ko so prišli na trg, pa so povzročili zaton zaslonov s katodnimi cevmi, predvsem zaradi neprimerno manjših dimenzij. In to kljub dejstvu, da je bila njihova slika slabša. Zanimivo pa je, da je tekoče kristale oziroma njihove lastnosti leta 1888 odkril kemik Friedrich Reinitzer. LCD- zasloni so se najprej pojavili na zapestnih urah, pozneje pa so se počasi širili v vse mogoče naprave, ki imajo zaslon, ali pa ga niti nujno ne potrebujejo, pa so jim ga vseeno vgradili.

YouTube
YouTube ni tehnologija, je pa najpomembnejša storitev, ki uporabnikom omogoča, da po mili volji objavljajo svoje videoposnetke. Ker je brezplačna, se mnogi čudijo, da se Googlu, ki je njen lastnik, splača hraniti 13 milijonov ur videa. Toliko naj bi ga bilo v strežniku in brišejo se samo video posnetki, ki kršijo avtorske pravice ali pa izbris zahteva avtor.