Besedo »hektivizem« je leta 1995 prvi uporabil oblikovalec in pisec Jason Sack v svojem članku o medijskem umetniku Shu Lea Cheangu, pomeni pa uporabo računalnikov in omrežij kot sredstev za protest in za promocijo političnih ciljev. Besedo je sestavil iz besede hekanje, ki je lahko konstruktivno, izboljšanje delovanja naprave, ali uničujoče, kar velja tudi za aktivizem, drugo uporabljeno besedo. Aktivizem je lahko nenasilen (Gandhi) ali revolucionarno nasilen (Che Guevara). Če hekanje pomeni nedovoljen (ilegalen) vdor v sistem, potem lahko hektivizem definiramo kot nenasilno uporabo zakonitih in nezakonitih digitalnih orodji za uresničevanje političnih ciljev v obliki pisanja programov za spodbujanje politične ideologije, svobode govora, človekovih pravic in tako naprej. Hektivizem naj bi bil sposoben doseganja podobnih ciljev, kot ju dosegata aktivizem in civilna nepokorščina.
V javnosti velja hektivizem za spornega, ker zajema vrsto pasivnih in aktivnih, nasilnih in nenasilnih dejavnosti, ki mejijo na kiberterorizem in spletni kriminal. Beseda hektivizem je bila skovana z namenom prikaza in dokaza, kako lahko s kombinacijo znanja programiranja in kritičnega mišljenja izvajamo tudi neposredne »elektronske« akcije, ki delujejo v smeri družbenih sprememb. Seveda pa jo lahko razumemo tudi kot sinonim za zlonamerna, destruktivna dejanja, ki ogrožajo varnost interneta kot tehnično, ekonomsko in politično platformo. Odvisno seveda od tega, na kateri strani ste.
Polemika kaže na dva filozofska pristopa znotraj gibanja. Eden meni, da so zlonamerni napadi sprejemljiva oblika ukrepov za dosego ciljev, in zagovarja napade na spletne strani državnih inštitucij ali gibanj, ki nasprotujejo njihovim idejam, z namenom njihovega spreminjanja. V preteklosti je bilo velik primerov, ko se je na spletni strani namesto pričakovane vsebine prikazala vsebina, ki je zagovarjala nasprotna politična stališča ali preprosto žalila avtorje strani. Druga veja pa zagovarja stališče, da mora biti vsak protest miren, in se zato izogibajo uničevanju česarkoli in tako tudi spreminjanju strani, napadom DoS (denial-of-service − napad za zavrnitev storitve) in podobnim destruktivnim dejanjem.
Kritiki svarijo, da je napad DoS napad na svobodo govora, saj moramo vsi spoštovati stališča drugih, tudi če se z njimi ne strinjamo, hkrati pa lahko pripelje do vojn, ko ena skupina napade drugo, ta pa ji vrne z isto mero, v kateri nihče ne more zmagati. Ko je leta 2006 podjetje Blue Security začelo napadati pošiljatelje neželene pošte (spamerje), so ti vrnili tako, da so napadli podjetje, njegovega ponudnika dostopa v internet in še ponudnika storitve DNS. Tako tudi ljudje, ki zagovarjajo ideje hektivizma, a se sami ne označujejo kot hektivisti, smatrajo, da so napadi DoS strup interneta in jih nikakor ne bi smeli uporabljati, ne glede na še tako pozitiven cilj.
Glede na to, kdo uporabi izraz, je hektivizem lahko označen kot politično konstruktivna oblika anarhistične državljanske nepokorščine ali nedefinirana protisistemska gesta, kjer posameznik nasprotuje vsemu, kar mu zapoveduje okolica, a sam nima konstruktivnih alternativ. Lahko je tudi oznaka »borcev« proti »spamerjem«, varnostnih strokovnjakov, posameznikov, ki zagovarjajo takšne in drugačne alternativne rešitve, in še kaj bi se našlo.
Hektivizem kot posledica nemoči?
Svet, v katerem živimo, je vedno manj pravičen, razlike med revnimi in bogatimi pa se le še povečujejo. Voditelji držav in globalna podjetja vlagajo veliko sredstev v medijske kampanje, v katerih nam sporočajo, da razmere sploh niso tako zelo slabe, kot jih sami dojemamo. Podjetja lobirajo, da politiki sprejemajo zakone, katerih osnovni cilj je omejiti pravice potrošnikov in državljanov zato, da imajo višje dobičke. Potem pa nam brez sramu povedo, da je tisto, kar želimo, sicer logično in moralno, a protizakonito. Organi pregona omejujejo pravice protestnikov, na Zahodu s policijo in zakoni, v arabskem svetu pa bolj krvavo, mediji pa ne poročajo o protestih, ki potekajo po svetu. O demonstracijah Američanov pred »Wall Streetom« prejšnji mesec, tudi naši mediji niso poročali tako dolgo, dokler niso postale tako velike, da jih niso mogli več bojkotirati. Govorimo pa o slovenskih medijih, ki poročajo o vsakem družinskem umoru v Ameriki, kjer umre več kot troje oseb.
V takem svetu posameznik in majhne skupine isto mislečih kljub demokraciji zelo težko dosežejo javnost. Ni pomembno, ali imajo povedati skrivnost, ki bo čez noč rešila vse svetovne probleme, ali le neumnost, ki so se je ravno včeraj spomnili. Do medijev ne pridejo, v spletu pa zaradi vse večje odvisnostni spletnih uporabnikov od glavnih virov novic z lastno stranjo tudi ne dosežejo omembe vrednega obiska. Če pa je tisto, kar zagovarjajo, še v nasprotju z idejami velikih, potem ti že najdejo način, kako tak šibek glas utišajo. V takih razmerah pa lahko razumemo mnenje hektivistov, ki zagovarjajo, da morajo najprej narediti veliko škode, da jih javnost in mediji opazijo, kajti šele tedaj lahko izrazijo svoja stališča. Pa čeprav se ne strinjamo z nasilnimi metodami boja!
Včasih se počutimo kot Zemljani v Štoparskem vodniku po galaksiji. Zaradi gradnje medgalaktične obvoznice je galaktična vlada sprejela sklep, da je treba Zemljo »porušiti«. Obvestilo o tem je bilo več let prej objavljeno v najbližji galaktični upravi na planetu, oddaljenem le par svetlobnih let, na oglasni deski v kletnem prostoru brez oken in vrat do katerega ne vodijo nobene stopnice. Zemljani so si torej sami krivi, če se niso pozanimali in se pravočasno odselili!
Moj mikro, november 2011 | Marjan Kodelja |
